Tina Arnuš Pupis – pesmomat – izbrane pesmi

Nesrečna miška

  
Sredi travnika je hiška,
v njej živi nesrečna miška;
ves čas tarna, jadikuje,
nad vsem se pritožuje.

Enkrat pa nekje na poti,
miško črn mačkon zaloti,
zarenči in se usloči,
miški srček v hlače skoči.

Urno je oddrobencljala,
kar čez luže se podala,
vse do hiške tekla, tekla
in se v temen kot zavlekla.

Tam trepeče in sopiha,
ko si tačice umiva,
a to pot se ji nasmiha:
»Kakšna sreča, da sem živa!«

  

*** 

 

Mojster jež

  
Oj, poslušajte, kaj zadnjič
se je ježu pripetilo,
ko se prvič je odločil,
da si skuhal bo kosilo.

Jojme, vse se ponesreči;
juha je bila preslana
in krompir preveč razkuhan,
mesna štruca pa zažgana.

Še omaka spremeni se
v neužitno packarijo
in piškoti v pečici
prav nemarno se smodijo.

Malo jezen, malo užaljen,
malo ga je tudi sram,
jež naposled le prizna si:
»Kuhati pa res ne znam!«

A naš jež je vztrajne sorte,
ne obupa kar tako,
se odloči, da bo vadil
in poskušal – pa bo šlo.

Več dni reže, cmari, peče
in kuhalnico vihti,
dokler iz posod in loncev
prav lepo ne zadiši.

In po tem je brž povabil
gozdno družbo na gostijo.
»Glej ga ježa, mojstra kuhe!«
mu še danes govorijo.

   

*** 

  

Lisičji krog

  
Staro, upehano lisičko
so zapuščale moči,
trudna legla je med resje
in zatisnila oči.

Se pomlad je poslovila,
čar jeseni preminil,
ko lisičkino telesce
nežno bel je sneg prekril.

Tekli dnevi so ter leta,
čas kolesje je vrtel
in spomin na kosmatinko
z vetrom tiho je bledel.

Pa je tam, med resjem, vzklila
roža in razprla cvet,
v njem se, glej, lisička smeje,
tak, čaroben je naš svet.

  

*** 

  

Poseben škrat

  
Nekje globoko v gozdu,
živi poseben škrat;
prekratke ima nožice
in strašno je kosmat.

Ob jutrih rad zapleše
valček z gozdno vilo
in potlej jo povabi
še k sebi na kosilo.

Včasih se mu v juho
namoči dolga brada,
a vile to ne zmoti –
ker ga ima pač rada.

 

*** 

  

Strašen strah

  
Tam, v Črtovi omari,
tam prebiva strašen strah.
Črtu krade sladki spanec,
vso noč žene ga v preplah.

Pa se Črt je sam odločil,
da bo strahu vetra dal,
lastnoročno se soočil
z njim in končno se naspal.

Prav pogumno je odprl
vrata, glasno vzkliknil: Bu!«
in – ojoj – kaj je sledilo:
strah je umrl od strahu!