Tatjana Pregl Kobe – pesmomat – izbrane pesmi

Koncert za violino

  

Pod visokim bronastim kipom, sredi vzpenjajočih stopnic, negibno in vendar v svoji notranjosti valujoče morje obrazov posluša Bachov koncert: odmev razsežnosti časa se zdi kot navdih. Stopim iz sence hiš, stoječih tesno druga ob drugi, in živa svetloba nad staromestnim trgom malone zaslepi spev.

largo

I
V ogledalu neba se zrcali neskončnost. Ležeš na hrbet v mokro travo in opazuješ, kako potuje rožnat oblak v vijoličen somrak. Potem z mislijo, počasi, še enkrat obideš prizor. Končnost se odmika v daljavo. Od znotraj prihaja zvok violine. Hiteč za zvokom, za odmevom tega zvoka, prispeš zadihan, ves moker od rose.

II
S toplim nemirom rok božaš, kot boža otrok grad iz sipine, vzpetine moje razprte golote. Z žejnim vonjem lepote polagaš na željni obok telesa poti, kamor greva objeta, pod brezmejnim lokom drevesa, velikim kot sinja ljubezen dneva. Vseh dni.

III
Soj medene lune sledi poti jezika, ki sredi obale okuša sok s svile kot cipresa vitkega telesa. Sledi zvezd sredi kožne jase, okopane v sladkosti vročice, se izgubljene v kipenju lastnih vzdihov križajo na razprti dlani noči. Zaprem oči, vse v meni ščemi in utripa. Tema odhaja in zora gori v svetlobo dozorele strasti.

IV
Na postelji, še topli od ljubljenja, ostaja z meglico zaspanega sonca izslikan odtis. Vdihavam vonj iz rjuhe pomečkane, kjer si le malo prej iz ikebane mojega telesa odpoljubil pesmi, prej še neprebrane. Skozi lino noči se zlati odhajajoča mesečina in z njo tvoj zapis, Selena, luna, obsijana s svetlobo karmina.

  

*** 

  

Zgodovina spomina

  

Majski večer, ko je bila posneta črno-bela fotografija, je bilo
najino ljubljenje drugačno, globlje, prepolno čistega občutja.
Ne zato, ker smo takrat v mladinskih delovnih brigadah poslušali
Beatle, medtem ko smo, zanosno, gradili ceste in mostove,

ne zato, ker smo, otroci cvetja, namesto vojne zahtevali ljubezen,
posejano na mladostno prebujajoče se vrtove. In ne zato, ker sva,
rosno mlada, še vedno žalovala za nerojenim otrokom. Enostavno zato,
ker nič, čisto nič drugega takrat ni bilo važnejše od naju. Na majhen,

obledel papir zamrznjen dogodek pred barcelonsko univerzo, kjer so
nas študente preganjali s solzilci, se zdi tako daleč in neresničen kot
najbolj precizen posnetek ladje v steklenici. Nekoč – bi morala vedeti

že tedaj – se bo vse spremenilo. Vojna in mir, sla po obstoju. Po kopici
srečnih dni tudi jaz in ti. Zdaj me včasih preganja ta črno-bela vizija.
Ne morem se otresti čudne otopelosti, podobne meglenemu ovoju.

Z lepoto odmaknjenosti obarvane podobe neskaljene
lepote silovitih ljubljenj in nežne dobrote se mi
danes ponujajo v slast in grenkobo. Skozi prizore let,
s katerimi je bilo – še dolgo potem, ko je kamnitega

drobirja na najinem vzorno urejenem vrtu strasti kar
nenadoma zmanjkalo in se je čez zahrbtno enolično nebo
nad najino hišo ljubezni počasi razprostrla meglena
koprena – izpolnjeno iskanje, hrepenenje in sledenje.

Tvoja skoraj otipljiva navzočnost oživlja drhtavico časa,
ko so ji bile namenjene prve, še neizbrušene pesmi,
izpisuje najino z notranjim sijem prežemajočo povezanost

in razgalja ostrino, ki je leta kasneje legla na tvoj resni obraz.
Čas, ki ga prekrivajo prašni zastori neizrečenih besed,
je zapuščena slika v steklenem prizidku mojega Parnasa.

  

*** 

  

Akordi viharjev

  

3
Majhen neonski izvesek mlačno vabi
v bar sredi Rima, kjer sva si,
oh, kako daleč nese spomin, izbirala
poročna prstana. Taka, iz belega zlata, bolj

fina. V bar, potisnjen v kot stare stavbe
– pa saj so vse stare – vodijo odročna, težka vrata,
izpod katerih veje vonj po močni kavi, svežih
žemljicah in zajtrku na žaru. Stalni gostje,

sami ali v paru, zatopljeni v jutranji časopis,
ki visi preko miz, očitno nikogar, ki vstopi,
ne opazijo. Lahko kažeš z rokami, naročaš

v tujem jeziku, se z ljudmi stiskaš, objemaš,
celo poljubljaš, gledaš v pomečkan jedilni
list ali se predajaš spominom. Komu mar.

  

14
Pred mano je večer, ko nimam kaj početi. Besede, ki mi ne dajo spati,
in misli, ki me že predolgo črvičijo, so spravljene v vrstice, rokopis
je končan. Zaman si zatiskam oči, zdaj se navajam na misel, da postaja
minljivo vse bliže. Jesen je pozna, dnevi se krčijo od dne do dne. Nad

jezerom visi sivo, oblačno nebo. Podnevi in ponoči enakomerno prši
len dež, da so vijugaste ceste vse razmočene. Z lesenih streh padajo
debele kaplje in dolbejo jamice v mivki. Veter striže okoli vogala,
trese orumenele liste in pljusne ploho kapljic v okno samotne hiše.

Počasi raste mrak in samo še tu pa tam po cesti hiti kak korak, a še
ta plah, saj bi bil greh zmotiti to sveto tišino. Dežuje drobno, ledeno,
vse gosteje, dokler jezera in travnika pred njim naposled z milino

ne prekrije siva tančica. Tega deževnega dne se zavem, da tako pač gre.
Po sivki diši in iz noči se vije znan refren: starost je najbolj popolna
oblika samote, le smrt ji je bliže. Smreke v temí predstavljajo križe.

  

*** 

  

Rese nedozorelega žita

: nikoli ne bodo
zares po igrišču
tekali drobni koraki

Z mehkim svinčnikom
pišem na liste
besede in stavke

: črke v drobnih
verzalkah so nevsiljivo
blaga razlaga na

papir prevedenega notranjega
sveta: roka je
le zapisovalec duše
Strmimo drug v
drugega z neprespanimi
očmi in prežimo

na trzljaje rok v
naši bližini in
se le bežno

spomnimo da smo
nekoč smeli mirno
zaspati: zapreti oči

Ko enkrat daš
dušo je ne
dobiš več nazaj

in kot ponavadi
tisto kar gre
odide za vedno

: na svojo smrt
ne mislim ker
drugič sem rojena

Ležim v visoki
travi na robu
pšenične njive ne

da bi sploh
na kaj mislila
: črički tiho prepevajo

: rese nedozorelega žita
ščegetajo po obrazu
in razgaljenem telesu

Prisotnost diha zaznavam
prav zaradi odsotnosti
ki je tako

boleča da sproža
hrepenenje po dotiku
: tavam po robniku

strahov polnih želja
in se pogovarjam
s strtimi stvarmi

V nebeško pokrajino
brez skrivnosti onostranstva
je vržen svetlobni

zid skozi katerega
lahko z enim
samim nenadejanim korakom

pridem samo če
ga dosežem breztežna
: tudi sebi privid

Trenutek velikega poka
se na točki
spoja in ločitve

na mreži utripa
v porodnih krčih
zvija sredi prostora

kjer vse lebdi
in se preliva
v podobo otroka

Stez ki vodijo
tja gor kjer
ogenj zgoreva da

se oživlja vizija
in kreše nemir
ne zmorejo vozovi

: plodovi nizkih dreves
brišejo sledi po
katerih čas mineva

Na čisto majhnem
pokopališču v moji
glavi je nikoli

na glas izrečeno
ime zapisano s čisto
majhnimi znaki

: nikoli ne bodo
zares po igrišču
tekali drobni koraki