/ 

Potovanje v spomin

Tatjana Pregl Kobe – Jolka Milič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Jolka Milič, 2018 (fotografija Olga Knez).

  

Jolki, 21. 1. 2021

Pred leti, natančno se spominjam, sem te prišla obiskat prvega januarja, na začetku leta. Kot že prej večkrat v prvih dneh rojevajočega se leta – kar tako, na klepet. Sok in kakšna sladica na majhnem pogrinjku preobložene mizice sta me že čakali. Drugje itak ni bilo prostora, saj so ga zasedale knjige – na policah, po mizah, nočnih omaricah, predvsem pa (velik kup tistih z zaznamki strani) po tleh. Gorje, če bi si jih kdo drznil premaknit! Takrat, tistega prvega januarja me je spreletela misel, da naj najini dolgi nočni pogovori, ki so se večinoma zavlekli tja do dveh, treh zjutraj, ne bi bili odvisni samo od mojega spomina, da toliko dragocenih besed naj ne bi šlo kar tako mimo. Takrat sem prvič zares pričela razmišljati o tem, kako bi tvoje dragocene izkušnje, misli, večen nemir in humor ohranila. Še za druge. Za tiste, ki te poznajo in cenijo. Za tiste, ki te sploh ne poznajo, pa bi te morali. In še posebej za tiste, ki se jih samozavestno lotevaš v polemičnih zapisih, pa te zato kritizirajo ali tvoje pisanje sprejemajo zviška. In predvsem za vse tiste ljubitelje poezije, ki so v mnogih desetletjih do sedaj prebirali tvoje prevode italijanskih pesnikov v slovenski jezik in slovenskih v italijanski jezik. Tvoja na stežaj odprta ljubezen do poezije, satire in razposajenosti ne bo pozabljena. Verjemi.

Desetletja sva prijateljevali z Jolko. Rada me je imela. In jaz njo. Kar pomnim, je živela v Sežani. Dolgo ni hotela imeti doma niti telefona, ker ji je bil ljubši pogovor v živo ali po pismih, zadnje desetletje pa je postala prava računalniška odvisnica. Aktivno je odpirala elektronsko pošto, večinoma nanjo izčrpno odgovarjala, oddajala prevode za spletne revije in za knjige ter prevajala. Še zadnje mesece svojega življenja.

Njene knjižne police so bile že zdavnaj polne, a se je vsake nove knjige razveselila. Rada je imela pesniške zbirke, najraje take z mehkimi platnicami. Če pa si ji prinesel cvetočo lončnico, ti jo je potisnila ob odhodu v roke in rekla: »Nimam časa skrbeti zanjo!« In ni marala fotografiranja, zadnja desetletja še posebej ne. Ne nastopanja pred TV kamerami, na nastopih pri promociji svojih knjig pa je bila neustavljivo iskriva, duhovita in komajda ustavljiva. Lepo urejena. S pisanimi šali živih barv. Z roko, ki se je vedno obnašala tako, kot bi žugala. Brez dlake na jeziku, z navidezno jezo, a z nalezljivim nasmehom v kotičkih vselej iskrivih oči.

Tudi vikanja ni marala, ne iz oči v oči, ne na papirju. Niti pri najinih pogovorih za objavo, ki naj bi izražali naravno, spoštljivo intimnost, kakršna lahko nastane po dolgoletnem poznanstvu in prijateljevanju. Pogovor, ki ga ne zaviješ v okrasni papir, čeprav veš, da se vikanje pri javnih objavah pogovorov spodobi. A hotela je, da so najini spontani, nevsakdanji, taki, kot je bila tudi ona, inteligentna, razgledana in načitana, briljantna prevajalka, izjemna poznavalka poezije, in meni tako ljuba sogovornica še iz časov, ko se je pod svoja besedila v Delu podpisovala kot ‘jezna gospodinja iz Sežane’.

Poezija, napisana v tujih jezikih, ostane brez prevodov nema, zaklenjena v lasten obstoj, mi je znova in znova ponavljala. Morda o njej, poeziji, kaj preberemo ali slišimo, vendar vanjo brez prevodov, če jezika ne znamo, ne moremo vstopiti. Poezija se zanaša tako na vsebino kot na estetske in ritmične značilnosti jezika, zato za prevajanje poezije ni dovolj samo strokovno poznanje obeh jezikov, temveč mora imeti prevajalec tudi zelo ustvarjalen um, ki je hkrati sposoben prenesti pomen in umetniško vrednost v verze povezanih besed. S preciznostjo in strastjo prevedeni verzi sodobnih in pomembnejših preminulih pesnikov, ki živijo v Jolkinih prevodih, to njeno sposobnost dokazujejo. Z njenimi prevodi je izšlo preko sedemdeset knjig. Njena velika prevajalska ljubezen je bil Srečko Kosovel, njen prevajalski opus pa zajema čez 170 avtorjev. Srčno pa si je želela ‘svoje’ antologije in jo tudi dočakala: knjigo Poezija – bla, bla, bla od A do …? / Poesia – bla, bla, bla dalla A alla …? na 520 straneh s kar precejšnjimi opusi predstavlja dvajset pesnic in pesnikov. Antologija s pomenljivim podnaslovom Za 2000 evrov sodobne slovenske poezije je izšla leta 2016, objeta z mehkimi platnicami.

Bila je neutrudna bralka poezije, ki se je večinoma sama odločala za izbor avtoric ali avtorjev in njihove poezije, prevajala je iz italijanščine – delno tudi iz francoščine in španščine – v slovenščino ter iz slovenščine (in včasih iz bosanščine) v italijanščino. Izšlo je na desetine pesniških zbirk z njenimi prevodi, večinoma jih je tudi sama uredila. Poleg tega je nepretrgoma sodelovala pri številnih domačih literarnih revijah s predstavitvami sodobnih pesnikov, med katerimi je bilo največ italijanskih. Kar lepo število slovenskih pesnikov je predstavila z izborom pesmi v različnih italijanskih revijah, pa tudi v samostojnih zbirkah. Na podlagi njenih prevodov so bili nekateri slovenski pesniki v Italiji tudi nagrajeni. Nenehno jih je pozivala k predstavljanju literarnih pesniških in pisateljskih vsebin v tujini. A ne le prevajala, temveč tudi promovirala že uveljavljene in mlade pesnike: in ne le s prevodi, temveč tudi z izbori in kot urednica – v italijanskih in slovenskih založbah. Kljub osupljivo bogatemu opusu prevedenih knjig pa je bilo tudi njeno prizadevanje za kulturno povezovanje med Italijo in Slovenijo tisto, zaradi česar je bilo njeno tovrstno delo še bolj izjemno in vredno posebne pozornosti. Skratka, bila je mednarodno zaslužna razširjevalka slovenske poezije. In poleg tega je dolga desetletja v časopise in revije tudi pisala o prevajanju, o vseh niansah tega početja, o marsičem, česar drugi prevajalci ne počnejo. Opominjala, opozarjala, karala, spraševala, neredko tudi odgovarjala na lastna vprašanja. Z budnim očesom natančne bralke, poznavalke poezije in prevajalke je spremljala dogajanja na tem področju in ga s svojim jasnim mnenjem komentirala.

Med številnimi nagradami in priznanji (in teh res ni bilo malo) ji je Društvo slovenskih književnih prevajalcev leta 2005 podelilo Lavrinovo nagrado za življenjsko delo na področju posredovanja slovenske književnosti drugim narodom. Še prej jo je predsednik italijanske republike Carlo Azeglio Ciampi oklical za ‘Velikega oficirja Reda Zvezde italijanske solidarnosti’ zaradi prevajalskih zaslug. Kaj so ji pomenile? »O nagradah in o mojem odnosu do njih bi se dalo govoriti sedem dni in noči. Jemljem jih na splošno – od Nobelove nagrade navzdol – precej … športno, brez vsake pobožnosti, svoje pa za povrhu s kančkom ironije. So pa zelo priročni in pripravni predmeti, da jih zavihtiš pred nosom tistih rojakov, ki še vedno mislijo in trdijo, da ne znaš prevajati, da je tvoje prevajalsko delo pod vsako kritiko.«

Pred desetimi leti jo je zaradi trajnejših pomembnih prispevkov pri mednarodnem književniškem uveljavljanju slovenske literature in jezika Center za slovensko književnost skupaj s številnimi podpisniki (priznam, da na mojo pobudo) predlagal za Pretnarjevo nagrado 2011, ki jo podeljujejo na Mednarodnem Lirikonfestu Velenje. Kot ‘ambasadorka slovenske književnosti in jezika’ bi si to nagrado zaslužila. A je (žal) ni dobila. Je pa leta 2013 prejela nagrado mira, ki jo podeljuje Mira, ženski odbor SC PEN. Na predvečer podelitve, ko sva pripravljali koncept najinega pogovora v ljubljanskem Cankarjevem domu, sem jo vprašala, kaj ji ta nagrada pomeni. »Dalo bi se govoriti tja do polnoči, Tatjana, in najbrž me bo še (marsi)kdo o njej spraševal. Nocoj le na kratko: Najbolj všeč mi je tako pri miri kot pri Lavrinovi, da sem jo jaz prva prejela (pri Lavrinovi sem bila prva nagrajena slovenska prevajalka, ki prevaja v tuj jezik!). Mislim, da vsaj to prvenstvo sem si zares zaslužila. Ker sem izrazito pionirsko naravnana in najrajši plavam proti toku, ne glede na posledice, običajno tudi kopljem ledino in počenjam take … ‘prismojene’ reči, očitno skregane z zdravo pametjo, ki pa mene – napornosti navkljub – neznansko osrečujejo.«

V knjigi O prevajanju in poeziji (2018) njeno ­– ves čas duhovito samosvoje – pisanje spominja na dnevniške zapise, ki pa to niso. Je pričevalka časa, marsikaj se bo prav zaradi njenega pisanja ohranilo v slovenski literarni zgodovini. Zavzemala se je za pestrost kulture, saj je poudarjala veliko vlogo, ki jo ima prevodna književnost za razvoj domačega jezika. Spodbujala je ustvarjalnosti slovenskih književnikov ker je verjela, da lahko literarni ustvarjalci in prevajalci z združenimi močmi dosežejo večjo uveljavitev poezije v družbi. Pretresala je estetska merila nacionalnega literarnega okusa, razmišljala pa še o nekaterih drugih področjih, ki so nujna za krepitev slovenske književnosti. Pri določeni poeziji je dopušča svobodo pri prepesnjenju verzov, sicer pa je bila vztrajna iskalka preciznih pomenov določenih izrazov, zato je marsikaterega avtorja spraševala, kaj je mislil s pomeni besed, ki so lahko tako različni. Pri tem je trmasto vztrajala in marsikateri avtor se je moral natanko poglobiti v svoje verze, da ji je odgovoril. Predvsem pa je nenehno iskala način kako domišljijski, nezaveden, sanjski in skrivnostni svet poezije izraziti v drugem jeziku, z drugimi odtenki besed. Čeprav je Jolka v tej knjigi razpredala različne štorije o literaturi, kot bi pletla jopico iz različnih barvnih tonov in različnih debelin volne, se je v njenem samosvojem pisanju ohranilo srčno vabilo na potovanje v magično prvinskost poetičnih besed.

Preveč je spominov nanjo, a še dovolj časa je, da bom zlagoma hodila med njimi. Pogovorov z njo je za celo knjigo, nekateri so bili objavljeni, drugi ne, a jih je že videla. Nekatere še nosim nezapisane v sebi. Nekatere spravljene v e-pošti (zadnje še z decembrskim datumom), nekatere v pravih pravcatih pismih z njeno pisavo.

Ko smo pred tridesetimi leti popisovali (in čistili) slike Ivana Varla, Janeza, kot je klicala svojega moža, sem tja z mojo mamo Milenko Pungerčar (Jolkinih let) hodila dan za dnem (pomagala je pri dokumentaciji in se v nedogled pogovarjala z Jolko). Skupaj smo pregledovali zbirko Varlovih slik in njegovih umetniških fotografij. Za razstavo v Kulturnem domu Srečka Kosovela in monografijo (1993), ki jo je oblikoval tedaj mladi oblikovalec Jure Poša. Ničkolikokrat sem jo potem še pregovarjala, da bi naredili Varlovo retrospektivo (oj, kako rada se je hudomušno pošalila, da je bil njen edini mož, a da se je z njim poročila dvakrat!) v okviru Kogojevih dni v Kanalu ob Soči. Pa je vedno rekla: »Ne!« In še: »Prišel bo čas, ko bo kdo drug bdel nad tem! Bodi brez skrbi, njegova dela ne bodo šla v pozabo.«

Na predstavitvah Jolkinih knjig sem bila seveda pogosto navzoča v ‘njeni’ sežanski knjižnici, kjer se je vedno trlo poslušalcev, a tudi ona je (čeprav resda ne prepogosto) prihajala v Ljubljano, Koper, še večkrat v Trst. Kadar je le bilo mogoče, sem bila na njenih nastopih, predtem seveda pri njej doma, da sem jo lahko pospremila v vedno svečano okrašeno dvorano, za predstavitve v drugih krajih pa sem jo prihajala iskal v Sežano in sva imeli potem med potjo čas za klepet. Tudi o svoji hčerki Jeanni in vnukinji Alenki, zadnja leta še posebej z ljubeznijo o pravnukih, Tisi, Tiborju in Tarasu.

Skoraj nepregledno je tudi število pisem vseh tistih (nas), s katerimi je v svojem ustvarjalnem življenju ‘v hiši odprtih vrat’ (kot je rada povedala) – kamor si prišel mimo ogromnega fikusa in številnih Varlovih slik po zavitem stopnišču – sodelovala, prebirala njihova dela in jih nagradila z večinoma nikoli plačanimi prevodi. Spravljala je vsa: »Nekatera so prav dragocena«, je rada poudarila. Ne, nič ne bo šlo v pozabo.

Ljuba Jolka,

hvaležna sem ti za vse ure in ure pogovorov, ki se niso vselej vrteli le o prevajanju, poeziji in kulturi, ampak so bili velikokrat zelo osebni, še posebej, kadar si bila v težavah ti, ali pa, ko sem se iz kakšne krize morala izvleči jaz. Seveda sva znali na dolgo in široko razpredati tudi o srčnih in srečnih trenutkih, posebnih dosežkih ali se do solz nasmejati kakšni neumnosti, ki jo je napravil kak najin znanec. Še posebej ob najinih nočnih pogovorih, ko sem imela v drugi polovici noči še pot do Ljubljane pred seboj, se včasih kar nisi mogla ustaviti. In nikoli se ti ne bom mogla dovolj oddolžiti za vse prevode moje poezije, a tudi za krajša besedila slikanic, ter za dvojezične izide pesniških zbirk v Italiji, za objave v italijanskih in slovenskih spletnih revijah ter uvrstitev v tvojo antologijo. Prav toliko, a morda še bolj, sem ti hvaležna za vse tvoje spodbude, vodila, žuganja in konkretne napotke za objave mojih/tvojih verzov v tujini, predvsem pa za vse tople in neskončne in neponovljive misli za tvojo s knjigami preobloženo mizico, ki se jih nikdar nisem naveličala poslušati. In sem jih včasih rabila kot drogo. A je epidemija prekrižala najine načrte, okrnila najine stike, pogovore. Zadnje leto sem dobivala tvoja pisma po pošti. In v elektronski obliki. Vsa skrbno hranim. Pošiljala sem ti nazaj obljube, ko bo konec te epidemije, se spet vidiva. Najkasneje na kakšen sončen dan takoj po novem letu. A v enem teh januarskih dni si za vedno zaspala. Malo pred jubilejnim rojstnim dnem. A teh tako ali tako nisi marala. Že zdaj te pogrešam. Zelo.

Tvoja Tatjana

Del Jolikine sobe z računalnikom (fotografija Tatjana Prel Kobe).
Jolka Milič doma, september 2020 (fotografija Maja Petrič Gombač).
Jolkin pripis k sliki, september 2020.
Jolka Milič, obe knjigi: (fotografija Tatjana Pregl Kobe).
Jolka Milič, 2018 (fotografija Olga Knez).

          

        

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     

Tatjana Pregl Kobe – Jolka Milič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Tatjana Pregl Kobe
O avtorju
Rojena 31. julija 1946 v Mariboru, diplomirana umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, pisateljica, pesnica in esejistka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala na oddelku za primerjalno književnost in na oddelku za zgodovino umetnosti, kjer je leta 1978 končala študij pri profesorju dr. Nacetu Šumiju. Med njena strokovno najpomembnejša dela spada knjiga Slovenska knjižna ilustracija (1979), kjer je z bogatim dokumentacijskim gradivom in analitično oceno postavila temelje za nadaljnje raziskovanje ustvarjanja na tem področju. Razvoj ilustracije je obravnavala v knjigi Upodobljene besede (1998): to likovno tematiko ves čas spremlja in se strokovno z njo še ukvarja (strokovna revija Otrok in knjiga). Leta 2012 je predstavila slovenske ilustratorje v Centro Iniziative Culturali Pordenone v Galeriji Sagittaria. Leta 2019 je bila članica mednarodne žirije največjega bienala ilustracije v Bratislavi, v šestdesetih letih prva iz Slovenije. Doslej je izšlo osemdeset njenih knjig: s področja umetnostne zgodovine in likovne kritike, poezije za odrasle in knjige za otroke in mladino. Pesniške zbirke: Nemira polno jabolko (1986), Ki boš spremenil podobo sveta (1988), Boginja mojih sanj (1989), Lahko se odmislim (1993), Nekje potem daleč (1995), V kiklopinem očesu (1997), Violina (2000, 2006: bosanska izdaja - prevedel Josip Osti), Zrela semena (2001, 2008: italijanska izdaja – prev. Jolka Milič), Arabeska (2006), Znamenja in sledi (2006), Porcelanaste sanje (2007, 2009: italijanska izdaja – prev. Jolka Milič), Škrlatne čipke (2008), Nisi in si / You are not and yor are (prev. Andreja Stajnko, 2009), Slika v sliki (2011) in Žamet (2012). Poezijo objavlja v literarnih revijah, izbrane pesmi so v nekaterih antologijah, prevede so v več tujih jezikov. Za poezijo je prejela štiri mednarodne nagrade: nagrada za knjigo Semi maturi / Zrela semena (prev. Jolka Milič) na Mednarodnem natečaju za poezijo in prozo mesta Salò, Italija (2006); nagrada za knjigo Porcelanaste sanje / Los sueños de porcelana (prev. Rea Novak) na Mednarodnem natečaju za poezijo in prozo mesta Salò, Italija (2009); nagrada predsednika žirije za dvojezično zbirko pesmi Ki boš spremenil podobo sveta / Che cambierai l'immagine del mondo (prev. Jolka Milič) na Mednarodnem natečaju za poezijo mesta Neapelj, Italija (2009); nagrada na mednarodnem natečaju Premio europeo di arti letterarie Via Francigena za knjigo Nisi in si / You are not and you are (2009). Leta 2010 je bila med finalisti Pesniškega viteškega turnirja 2010. Prejela je tudi nekaj priznanj za besedila in pesmi za otroke. Je članica Društva likovnih kritikov Slovenije, Društva slovenskih pisateljev, Slovenske sekcije PEN in ena izmed ustanoviteljic Mire, ženskega odbora PEN. Živi in ustvarja v Ljubljani.