Nekaj

Tatjana Plevnik o nastanku zgodbe Nekaj

V zgodbi Nekaj  je nekaj avtobiografske resnice. Pripovedovalka jo je neke zvezdne noči slišala ob tabornem ognju iz svojih ust. Ker si jo je zapomnila, je postala njena.

***

Če hišnik ne bi pustil lestve prislonjene na češnjo, ne bi mogla splezati nanjo. Premajhna sem, da bi dosegla spodnje veje, gladko deblo pa je spolzko in ni za kaj prijeti. Še lani je na češnji visela gugalnica. Nekdo je čez poletje izpulil leseno sedalo in ostale so samo še napol razpletene plastične vrvi. Stojim na veji, na katero so privezane, in objemam deblo. Pod menoj se prerivajo učenci na poti v šolo. Njihove glave se pomikajo pod menoj in izginjajo med rdeče olistanimi vejami. Slišim njihovo pridušeno mrmranje, kot da so pod steklenim pokrovom ali pod vodo. Punce mečejo glave vznak in se režijo, kot da nimajo nobenih skrbi. Mogoče se samo delajo, da jih nimajo, tako kot jaz, kadar me v želodcu stiska, a se vseeno hihitam.

Oddaljeno zvonjenje objavlja, da se začenja pouk, in cesta pod češnjo se prazni. Kaj naj storim? K pouku ne grem, ne morem. Naj grem spet k Ostermanci? Pri njej sem bila že najmanj stokrat, vendar se zato ne počutim nič bolje. Stara je v redu, čeprav se mi zdi, da je njeno režanje nekako preveliko za njen obraz. Ko sem bila nazadnje pri njej, me je treslo, lačna sem bila in hotela sem ven, kamorkoli, samo stran od šole. Čakala sem, da bo rekla: »Taja, potrpi še malo, spodaj te čaka kombi PHP, da te odpelje na varno.«

Vendar ne. Začeli sva kot vedno.

»Kako ti gre, Ušeničnikova?«

»Hvala, dobro, pa vam?«

»O tebi govoriva, Taja. Kako se počutiš? Te še muči nespečnost?«

Kmalu po tem, ko sem se po bolezni vrnila v šolo, so se začele nočne more. Ostermanca me o njih sprašuje na vsakem srečanju. Naredila sem napako in mami povedala zanje, ona pa jih je takoj izklepetala Ostermanci. Zato so šolske psihologinje, je rekla, in od tedaj sem prisiljena vsak teden hoditi na svetovalne ure.

»Kar v redu spim, hvala.«

Ostermanca se vedno smehlja, ne glede na to, kaj ji rečeš.

»Imaš še grde sanje?«

»Ne.«

Včasih sem jih morala zapisovati, zdaj, ko jih zanikam, mi jih ni treba več. Tudi če si jih ne zapisujem, si jih zapomnim. V sinočnji mori na primer, sem se počasi raztapljala v nič. V sanjah mi je oče rekel: »Prišla si do konca, Tajči. Vsak ima svojo mejo in tole zdaj je tvoja skrajna točka. Čez to črto ne moreš.« Nisem videla njegovega obraza, morda ga ne bi več prepoznala, saj je odšel, ko še nisem hodila v šolo, a sem vedela, da je to on, moj oče. Opazovala sem svoje noge, kako se mi spreminjajo v lužo in izginjajo. Potem je bil na vrsti trebuh, nato pas in roke. Ni me bolelo in pomislila sem, da ni treba, da me skrbi, saj nič ne boli, samo drsim, stekam se v tla, v pesek, in izginevam. Toda skrbelo me je, kaj bo potem, ko se mi bo začela topiti glava.

»Si se vpisala v literarni krožek?« Ostermanca se je še kar smehljala. Kdo ve, če se ne smehlja tudi v spanju.

»Zamudila sem rok.«

»No, to lahko še popraviva.«

Iz spodnjega nadstropja se je oglasil klavir, zaslišala sem smeh in vzklike in to me je razdražilo.

»Ne, hvala. Brez veze je. Nobene želje nimam po pisanju.«

»Kaj se dogaja s tvojim časopisom, Taja?«

Stara je vrtala naprej. V mislih je imela dijaški časopis, ki sva si ga izmislili z Dašo. V njem piševa o prebranih knjigah, glasbi, modi, življenju. Sva pisali. Ko sem zbolela in me mesec dni ni bilo v šolo, je Daša našla zamenjavo in moje teme je začasno zasedla Tamara.

Danes ima nebo barvo mrtve ribe. Po njem se leno premikajo olivno sivi oblaki, iz katerih vleče veter plavuti, da so videti kakor morski psi. Le tu in tam se kažejo razpoke modrine, ki me spominjajo na narobe obrnjen ocean, hladen in brez dna. Morda bi se komu zdelo jutro lepo, meni pa nič ni več lepo, odkar sem izgubila Dašo. Moja prijateljica je bila. Najboljša prijateljica. Ko me je poklicala v bolnico, sem vedela, da je nekaj narobe, še preden mi je povedala. Dovolj je bilo, da sem slišala njen glas. »Upam, da ne boš ponorela,« je rekla. Suho in narejeno čuteče. »Črtati sem morala tvoj knjižni kotiček. Namesto tega zdaj Tamara piše Šepetanja po hodnikih. Takooo zanimivo. Punce so nore na njene članke. Toliko da veš.« Nato je prekinila zvezo, na hitro in brez pozdrava.

Bila sem jezna, zdaj sem obupana. Vprašala sem Dašo, zakaj me s Tamaro ignorirata, zakaj se nočeta družiti z mano. Da ji je žal, mi je odgovorila, toda hitro in mimogrede, kot rečeš nekomu na zdravje, kadar kihne. Tamara, ki je prišla zraven, je rekla, da ne razume, v čem je problem, zakaj se razburjam, nihče mi vendar nič noče. Saj! Prizadeti me hočeta in tega nočeta priznati. Nima smisla, da to pripovedujem Ostermanci. Kaj pa ona ve, kako je, če si star petnajst let in odrinjen, ne da bi vedel, zakaj.

Ne bom več premišljevala o tem.

Veja pod menoj nevarno zaniha. Usedem se nanjo in potegnem k sebi vrv. Z drugo roko še objemam deblo. Ne bi rada padla in si samo kaj zlomila. Kar slišim jih, kako se mi posmehujejo: Taja je padla s češnje in si zlomila nos. In kakšni zlobni komentarji bi se šepetali po šolskih hodnikih, to bi šele bilo bedno.

Ne vem, kaj bi sploh lahko naredila, da bi me Daša in sošolke sprejele nazaj. Nihče mi ne pove, kaj se pričakuje od mene. Ko sem včeraj vstopila v jedilnico, so punce sedele pri mizi v kotu, zatopljene v pogovor. En stol je bil še prost in lahko bi prisedla, pa sem oklevala toliko časa, da se je nanj usedla Tamara. Najraje bi vrgla kosilo naravnost v smeti in odšla na hodnik, po stopnicah dol v avlo in od tam ven na dvorišče in z dvorišča na cesto, toda morala bi mimo najbolj neprijetnega učenca iz paralelke, ki je sedel na prehodu. Pozabila sem, kako mu je ime, kličemo ga Mirt. Ne vem, kaj naj si mislim o njem. Kadar se srečava, imam strašno neprijeten občutek, da nekaj ve o meni, česar sama ne vem, zato se mu izognem, če se le da. Vedno začnem hitreje dihati, ko se srečava, trapasto vlečem trebuh noter in si popravljam majico. Prebada me s temnimi očmi – sploh ne vem, kakšne barve so – kakor da sem redek primerek žuželke, vendar ne zanimive žuželke, ampak takšne nevarne, in ga skrbi, da ga bom ugriznila.

Zagledal me je in mi pomigal z obrvmi. Klovnovsko se je priklonil, kakor da je v gledališču, in mi pomežiknil: »Hej, Ušenička, si v redu?« V licih sem začutila vročino. Jedilnica je utihnila. Vsi so buljili vame. Zbegano sem iskala prostor, kamor bi se usedla. Ni ga bilo, zato sem se pognala mimo njega proti izhodu. Nisem videla njegove iztegnjene noge, pred očmi se mi je meglilo od jeze in sramu. Spotaknila sem se in pladenj z mojim kosilom je odletel po tleh. Punca z golaževim tatujem je bila rojena. Mirt mi je pomagal pobrati posodo, med smehom se mi ji opravičeval, češ, krč me je zagrabil v nogo, oprosti, nisem nameraval. Seveda ni mislil resno, nikoli ne misli resno. Zagrabilo me je, da bi prijela pladenj z ostanki golaža in ga vrgla vanj ali še bolje, v Tamaro, potem bi gledala, kako ji omaka polzi za vrat in si obrisala mastne roke v njeno majico.

Veter zaniha vrv. Pridržim jo in povlečem k sebi. Vlažna je in spolzka in na več mestih natrgana. Bo zdržala? Ne morem misliti na to, kar nameravam storiti. V glavi se mi neprestano vrtijo raztrgane podobe prizorov. Vidim očeta, ki se praska po licu, zapre Piko Nogavičko in reče: »Tajči, nekaj ti moram povedati. Tvoja mama in jaz … nisva za skupaj. Sklenila sva, da mora eden od naju oditi.« Zakaj ne morem z očetom, vpijem na mamo, rada bi šla z očetom, z njim se lahko pogovarjam o vsem. Zato ne, ker je prasec, zatuli nazaj.

Spomnim se na prvo kolebnico, ki mi jo je prinesel za zadnje novo leto, pa na leseni obešalnik iz stare smučke, na katerega je privijačil kovinske roglje, da smo nanje obešali stvari. Še zdaj visi na njem plašč, ki mi ga je kupila mama za dvanajsti rojstni dan, vrečasto krojeni plašč iz umetnega krzna nedoločljive barve, ki sem ga oblekla samo enkrat. V njem si videti neznansko debela, mi je rekla Daša. Po hiši odmeva materino vpitje, naj za božjo voljo ugasnem radio, čeprav sploh nimamo radia. Ali se ti spet oglašajo plombe, zavpijem nazaj in si prislužim klofuto. Neprestano vrta vame, kaj mi je. Kaj te briga, odgovarjam. Po prepirih se molče izogibava druga drugi.

»Dve stvari sta, ki jih ni mogoče vzeti nazaj,« je rekla Ostermanca, ko sem ji povedala za prerekanja z materjo, »izstreljena puščica in izrečena ostra beseda.«

Koliko je do tal? Tri metre, pet? Plastična vrv okrog mojega vratu je hladna in ostra. Občutek me spominja na tisto Dašino ovratnico iz umetnega usnja s špičastimi neti, ki jo je sunila sestri, meni pa jo je dovolila pomeriti. Takrat še ni bilo Tamare. Vlakna zaudarjajo po plesni, občutek pa je enak. Si upam ali se bom spet zadnji hip ustrašila? Bom res skočila, ali si samo želim narediti nekaj, karkoli, kar bi me spravilo iz te sramotne zavrženosti. Zmedena sem, obupana, jezna, sovražno nastrojena proti vsem, ki so sovražno nastrojeni proti meni. Pripravljena sem, da jih pretresem s svojim pomodrelim truplom, da jim zamrznem nevedno prazno režanje na obrazih, da naredim konec njihovemu posmehovanju. Ne, ne prenašam več svojega življenja v tej šoli, tisti hiši, tem kraju.

Poskušam stopiti iz sebe, toda podobe bežijo skozme kakor voda iz pipe, ničesar ne morem zadržati, ničesar ni, kar bi si bilo vredno zapomniti za zmeraj, in četudi nekaj čutim, nekaj me tišči, nimam besed, da bi to opisala. Če je kdo na svetu, ki bi mu rada povedala, kako se počutim, je to Daša. »Daša, prosim …« Daša sedi na oblaku visoko nad mano in se smehlja, za sekundo je tista stara Daša z jamicami v licih, potem mi njene ustnice odgovorijo brezglasno: »Sovražim te.«

Sama sem si kriva. Za Tamarin klan nisem dovolj dobra, neumna sem, grda sem, ne znam se obleči. Mogoče sem tudi nora kot mama. Norost se deduje, mar ne?

Ko še nisem hodila v šolo in je bil oče še doma, sem za nekaj časa prenehala govoriti. Ne spomnim se, zakaj. Nekega jutra sem se zbudila in se odločila, da bom molčala. Usta sem imela zaprta, jezik zavezan, glasovi v meni so bili samo moji, nepredušno zaprti v moji glavi. Starša sta bila najprej začudena, nato ogorčena, mama je postajala besna, oče pa zaskrbljen. Ker sem že znala pisati enostavne besede, sem jima čečkala sporočila na robove časopisnega papirja. Nočem, ne maram, ne bom, in podobno. Mama me je peljala k zdravniku, ki me je spraševal, kakšne občutke imajo barve. Ali je črna žalostna in rdeča vesela, rumena ljubosumna in tako naprej. Otroci v vrtcu so me klicali debilka. Čez nekaj tednov sem pri zajtrku rekla: ne bom pila mleka, na katerem se je naredila skorjica. Oče je bil presrečen in nekaj časa je bilo spet vse po starem.

Češnja pod menoj je trdna, veje me tolažeče objemajo, nekje zgoraj visoko v krošnji nekaj škreblja, veverica ali ptič mogoče. Saj ne bo dolgo trajalo. Hipec, dva in vse bo mimo. Navodila, kako narediti zanko, sem našla v taborniškem priročniku o vozlih, dovolj dolgo sem vadila, da vem, da sem naredila vse, kot je treba. Pogledam dol k tlom, listje se zgane, kakor da me vabi. Kaj se bo zgodilo s telesom po smrti? Z nogami bom še nekajkrat sunila v prazno, nato se bo moje telo umirilo. Zanj bo konec poti. Oblekli ga bodo v leseno pižamo in vse, česar ne bodo pojedli črvi, se bo spremenilo v prah, v atome vodika, kisika, ogljika in dušika. Toda kaj se zgodi z dušo, ki se skriva v telesu? Predstavljam si jo kot posebno ptico, ki odpira in zapira predale, v katerih so spravljena moja občutja. Predale želja, razočaranja, sreče, obupa, upanja, sramu, krivde, strahu. Moja dušna ptica ima ključe od teh predalov in jih odpira, kadar jo prosim. Ko bom skočila, se bo osvobodila in odletela proti jugu.

Zaprem oči. Saj ne bo dolgo trajalo, minutko mogoče, nič več.

»Kaj počneš tam zgoraj, Ušenička?« Mirtov glas je piskajoče razburjen. »Takoj pridi dol! Takoj!«

Spet sem predolgo oklevala. Nič ne znam narediti hitro in odločno. Reva, šleva, mevža. Snamem si vrv z vratu, slepa od solz se pretipam do lestve in spustim na tla. Ne morem ustaviti ihtenja. Mirt odvrže kolo, zgrabi me za zapestja in potegne k sebi. Od vseh ljudi, ki jih poznam in ki jih ne poznam, se je moral ravno danes, ravno ob tej uri, ravno pod šolsko češnjo pojaviti ravno on.

»Pusti me! Izgini!«

Iztrgam se mu in stečem čez cesto. Planem v podrast, ki raste ob njej, in se skotalim na drugo stran, na stezo, ki vodi v park. Mirt se vrže za mano, s kolenom me sune v stegno, trdno me drži za roke, da ne morem tolči po njem, in me miri, kakor bi miril psa ali žrebe.

»Ššš, Ušenička, je že v redu, ššš.«

Ne morem se premakniti. Mirtovi dolgi lasje zaplešejo po mojem obrazu in me ščegetajo. Poskušam jih odpihniti, a ne morem, ker se mi lepijo na mokra lica. Globoko vdihujem, zrak diši po gnijočem listju, in upam, da bomo enkrat že požrla vse te cmoke, ki se mi valijo po grlu, in da mi bo nehalo teči iz nosa. Poskušam si ga obrisati in zakopljem obraz v Mirtovo ramo. Topel in mehak flis diši po doma narejenem medenem milu, sivki in še nečem, česar ne razpoznam, česar še nikoli nisem vonjala. Privijam se k njegovim prsim, mišicam in rebrom, ki varujejo njegovo srce. Predstavljam si drobne delce, molekule kože, mehurčke potu in dlačice, ki jih vsrkavam v svoja pljuča, vidim jih, kako se mi trkljajo po sapniku in vstopajo v moje pljučne mešičke in kapilare, kjer se raztapljajo v krvni obtok, ki jih raznaša po mojem telesu v vse skrite kotičke, prav do srca.

V kotanji, obdani z grmovjem, je tiho in samotno, jesenski veter šušti skozi vejevje. Iz visoke posušene trave se kričeče dvignejo majhne rjave ptice. Krčevito se oprijemava drug drugega in molčiva. Molčeče objemanje deluje. Čedalje močneje. Močneje od rum kole ali baldrijana. Gledava se. Mirtove oči so temno oceansko zelene, v njih odseva neskončno zapleten blodnjak kamnitih globeli, v katerih utripajo mesečinke. Življenje je popolnoma nepredvidljivo. Ne morem verjeti, da lahko svet sploh obstaja. Kako se lahko nič v trenutku spremeni v nekaj. Še malo prej je bilo jutro živalsko hladno, nobenega živega bitja ni bilo na vidiku, samo veter in moje zbegano srce. Potem pa – puf – trenutek, ko se zgodi nekaj tako brezmejnega in čudovitega. Kako se lahko nič kar na lepem spremeni v nekaj? Ali je vse, kar obstaja, nastalo iz niča? Ali v vsakem niču vendarle obstaja zametek nečesa?

Leta pozneje, ko bom živela svojo drugo sezono, bova z možem sedela na vrtni klopci in opazovala ptice, ki se prepirajo v krošnji domače češnje.

»Veš kaj,« bo rekel moj mož, »na tistole vejo bom privezal gugalnico, da se bosta otroka lahko gugala.«

»Ne,« mu bom odvrnila, »nevarno je, premajhna sta še.«

»Saj bosta kmalu zrasla.«

»Potem pa sploh ne.«

»Zakaj ne?«

»Drevesa čutijo. Boli jih, če vanje privijaš vijake in jih stiskaš z jeklenicami. Če bo    drevo v stresu in bolečini, ne bo več rodilo.«

»Itak skoraj nič več ne rodi, naj bo vsaj v veselje otrokoma.«

»O, nekaj pa že rodi, nekaj,« bom odgovorila, hvaležna češnji za tistih nekaj sladkih črnic, ki vendarle obstanejo in dozorijo – kljub zmrzalim in škodljivcem.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Tatjana Plevnik –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.