/ 

Nova realnost = nora realnost

Tanja Tuma – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Članek je izšel tudi v septemberski številki Kraljev ulice.

»Ne morem spati. Ko zaprem oči, gledam podobe vojne. Grozno je,« mi je v angleščini prevajal Google s kovinskim moškim glasom, medtem ko sem zrla v mandljeve oči mlade ženske, ki je v Slovenijo prišla iz vojnega območja. Ne vem, kaj me je bolj ranilo: vsebina sporočila iz telefona ali njen pogled, obrobljen z globokimi temnimi kolobarji. Ušla je smrti, da vsako noč znova živi v grozi vojne.

Od tistega dne se tudi jaz bojim zapreti oči. Pod vekami preži strašljivi demon domišljije, ki mi slika, kaj vse so despotovi stražarji počeli v nočeh z lepo žensko, ki si je drznila režimu postaviti po robu. V mislih, ki si želijo zaspati in odpočiti, slišim njihov prostaški smeh in krike bolečin dekleta. Pod kožo čutim odvratne dotike, grabež, obup ponižanja in nemoči, ki jih je morala prestati, da je preživela. V nosnice mi sili vonj po hašišu, ki so ga skadili na kile, da so jo lahko mučili, sicer bi v nežnih licih lahko ugledali svojo mamo, sestro ali ženo. Uničiti njo pomeni biti imeti položaj v družbi, služiti režimu in despotu, ki je kriv za milijone mladih smrti, vesolje krikov bolečine in morje solz mater, ki so izgubile svoje otroke.

A na vojne po svetu smo Evropejci v naših malih strahovih pred majcenim virusom, ki pustoši med nami, popolnoma pozabili. Medtem, ko se prepiramo, ali sme natakar videti, kako nam je ime in ali smo PCT – preboleli, cepljeni in ne širimo korone, medtem ko se jezimo nad kolonami na mejah, ki smo jih v šengenskem območju nekoč ukinili in je naša največja skrb letni dopust, na drugem koncu sveta umirajo ljudje. V senci korone, v tej novi in najbolj nori realnosti sveta.

Kje se začne stanje, ko politični oblastniki državo pripeljejo v vojno in zakaj?

Pandemija je služila kot plašč nasilja in represije mnogim režimom, ki so zdravstveno krizo izkoristili za pregon kritičnih glasov. Najbližje nam je tak režim v Belorusiji, malo dlje je državni udar v Mjanmaru ali zaprtje vseh nevladnih organizacij v Nikaragvi. A duhovi vojne uhajajo iz steklenice skoraj na naših mejah, v državah nekdanje Jugoslavije, pa tudi pri nas že sem in tja slišimo pozive populistov, naj očistimo Slovenijo, mojo deželo parazitov.

Zdravstvena kriza nas je postopoma navadila na omejitve v vseh vidikih našega življenja. Predvsem tisti bolj obzirni in empatični ljudje so se vdali v prepoved ali krčenje svobode gibanja, druženja, zbiranja. Pod pritiski kuharjev žab novinarji in novinarke počasi sprejemajo samocenzuro, da bi se izognili pogromom spletnih komentarjev ali izgubili delo. Svoboda govora je nedvomno pod vprašajem v deželi, kjer Slovenska tiskovna agencija finančno životari, ker ji je država prenehala plačevati, kar jih gre po zakonu. Prav slednje je praktično nerazumljivo in sramotno za Slovenijo, ki predseduje Evropski uniji, zibelki demokracije. Vsa nasprotja mora biti mogoče rešiti s pogajanji, neplačevanje obveznega prispevka pa je brez dvoma oblika ekonomske cenzure.

Epidemija je posegla še dlje od javne pravice do svobode govora. Zarezala je v našo zasebnost in se vselila med naše štiri stene. Prosti čas je popackan s termini sestankov na spletu, šola se odvija od doma, fakultetni študiji v mladinskih sobah namesto v predavalnicah. Varnost osebnih podatkov postaja šala iz prejšnjih liberalnih časov. Pred letom in pol nas je izraelski mislec in zgodovinar Yuval Noah Harrari svaril pred apetiti »neodgovornih politikov, ki so v zadnjih letih načrtno spodkopavali tako zaupanje v znanost kot v javne organe in medije. Danes te iste neodgovorne politike mika avtoritarnost, saj dokazujejo, da ne morejo zaupati javnosti, da bo upoštevala ukrepe.« Kako se lahko zdaj ti isti politiki čudijo, da ljudje ne zaupajo znanosti in novim cepivom? Če so pred tem desetletja nižali sredstva za znanstvene raziskave, da o kulturnih podporah raje ne govorimo.

Možnosti za vojno so dane v družbah, kjer ni svobode govora, kjer posameznik ni nikjer več varen in kjer obstaja kriminalna energija politikov, da v spregi s kapitalom razdvojijo ljudi, jih pošljejo na fronte, medtem ko sebi polnijo žepe s krvavim denarjem. Možnosti za vojno so vedno v pomanjkanju demokracije in brez zavesti o tem pomanjkanju. Kako dolgo si bomo zatiskali oči pred dejstvi?

Razkroj liberalne družbe se pred kolektivnim začne individualno v vsakemu izmed nas, ko zapremo oči, utihnemo in se umaknemo v cono udobja. Ko nočemo videti grozovitih ravnanj vojska in oboroženih skupin po svetu, češ, saj se me ne tiče, kako življenja izgubljajo v Afganistanu, Mjanmaru, Belorusiji. Ta hip je moj problem, kako bom prišel do hrvaške plaže.

Umetnost izgubljanja je vrojena v človeško naravo kot rojstvo in smrt. Elisabeth Bishop v svoji pesmi Umetnost je piše:

»Umetnost izgubljanja ni tako težka, kot se zdi;
toliko stvari v sebi nosi namen, da preminejo,
čeprav njihova izguba niti polomija ni.«

Tako se je z umiranjem milijonov ljudi v vojnah in pandemijah svet prehitro sprijaznil. Oči je elegantno zaprla tudi mednarodna skupnost, ko so v Bergamu prevažali trupla umrlih Covid-19 pacientov, saj, Italijani nimajo urejenega zdravstva tako, kot mi in pač umirajo. Ko so se trupla kopičila v naših mrtvašnicah, ti isti brezsrčneži niso zaprli oči, še več, obrnili so se stran od obolelih in osredotočili pogled na tistega novinarja ali novinarko, ki bi lahko objektivno poročal o fiasku demokratične družbe.

V coni udobja, v mehurčku mojih resnic, čeprav so laži, je vse prav, kakor je. Drugi se me ne tiče. Ostali svet me ne zanima. Solidarnosti tako ni več med osmimi milijardami ljudi in če ne bom sam poskrbel zase, tudi nihče drug zame ne bo. Živimo v času novega čaščenja egoizma, ki se od ene osebe širi na sosede, prijatelje, občine, okraje, države in skupnosti držav. Kot bi bil svet sestavljen iz črepinj razbitega ogledala in v koščku vsakega se vidim vsak jaz drugače, a vedno vidim le sebe, nikoli tistega drugega. In svet naj se na veke vekomaj vrti samo okoli mene, ki sem celo napisal in izdal knjigo o tem, kako sem premagoval karanteno, kako sem hodil, jedel, bral knjige, delal, skrbel za psa in otroke ter živel med pandemijo.

V pandemični megli politik, ki pozabljajo na osnovne človečanske vrednote in pravice, je mogoče slišati še kričanje anticepilcev, ki v svoji sveti preproščini, da oni so športni in zdravi in se jim ni treba cepiti ne razmišljajo, kam bodo nesli svojo alfo in delto. Vseeno jim je, samo, da lahko živijo v svoji nori realnosti.

Bojim se zapreti oči in zaspati med podobami mučene aktivistke in umirajočih za korono. Strah me je, v kakšen svet se bom prebudila. Kakšna bo nova realnost, kjer je resnica laž in laž resnica, kjer znanje ni vredno počenega groša, umetniška beseda gluha in nema soha, mediji pa cenzurirani in samo-cenzurirani glasovi nemoči?

Želela bi si za trenutek odpočiti od vse te zlobe in zreti v toplino človeškega obraza.

Toda kričanje novih prerokov nore realnosti je preglasno. Ne pustijo mi spati ali počivati. Vsak dan me zasipajo z novimi številkami okuženih, mrtvih, z novimi ukrepi in navodili za življenje, jaz pa ne morem pozabiti na dele matere Zemlje, kjer divjajo pustošenja in vojne, še manj na mandljeve oči polne bolečine.

»Ne morem spati. Ko zaprem oči, gledam podobe vojne…«

Razumem. Ne bom te vprašala, zakaj imaš kolobarje pod očmi, polnimi solz bolečine. Samo roko ti bom položila na rame, da sem tukaj ob tebi.

Tudi počitka ne rabim. Vsak dan bom pisala in kričala za pravico. V Belorusiji, Ukrajini, na Balkanu, v Mjanmaru in doma. Ker boj se začne med domačimi stenami, kjer po novi – nori realnosti nihče ni več varen pred budnimi očmi digitalnega nadzora.

V romanu 1984 George Orwell zapiše: »Če želiš vedeti, kakšna bo prihodnost, si predstavljaj škorenj na človekovem obrazu – za vedno.«

Morda mi tudi ni treba zapirati oči in spati, ker bo moj pogled zastrl podplat velikega škornja – za vedno.

     

     

   
  
Tanja Tuma – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Tanja Tuma, profesorica francoščine in angleščine, je zelo zgodaj svoje življenje zapisala knjigam. Sprva kot urednica v Cankarjevi založbi in direktorica Centa Oxford, nato kot založnica in končno kot pisateljica zgodovinskih romanov. V letu 2013 je izšel njen prvenec Winds of Dalmatia v angleškem jeziku, z romanom o spravi Češnje, bele in rdeče, 2015, pa so jo vzljubili tudi slovenski bralci. (prevod v angleščino White and Red Cherries, 2016). Drugi del Balkanske trilogije v angleškem jeziku Tito's Legacy, 2018, še čaka na odzive. Tanja vodi Ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira (www.mira.si) in je članica UO PIWWC (www.piwwc.org). Njeni članki so izšli v Pogledih, Bukli in Publishing Perspectives. Več o samonikli pisateljici najdete na spletu www.tanjatuma.com.