/ 

Če bi Jezus prišel na Zemljo, bi bil zagovornik splava

Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

»Naveličala sem se svojega telesa. // Zaman se že toliko let // trudim, da bi ga zdresirala,« pravi poljska feministična pesnica Anna Świrszczyńska. »Neke noči // ga bom pustila v varstvu tvojih rok// in odšla.«

V zbirki Baba sem (prevod Jana Unuk, LUD Literatura, 2018) pesnica iz prejšnjega stoletja upesnjuje bolečine in dvome današnjih žensk. Ali žensko telo bolj pripada moškemu, družbi in ideologijam, ki v njem vidijo posodo večnosti, maternico, iz katere se rojevajo novi ljudje, ali je telo last ženske, da z njim svobodno razpolaga? Judovsko-krščanska tradicija bi ne glede na dejstvo, da nisem ne krščena ne birmana, rada zdresirala moje telo in mu določila okoliščine svojega bivanja, s tem pa tudi zamejila mojega duha. Tega ne sprejemam. Med pisanjem zgodovinskih romanov se srečujem z mnogimi preživelimi družbenimi ureditvami, od koliščarske, grške, rimske, dubrovniške v poznem srednjem veku do bolj nedavnih, recimo, le sto let starih obravnav ženskega telesa in načrtovanja družine. Jasno je, da bolj, kot je bila družba razvita, bolj so ženske in moški želeli imeti nadzor nad okoliščinami bivanja. Niso hoteli, da jih presenečajo nenačrtovane nosečnosti. Nadzor nad rojstvi, kamor sodita kontracepcija in splav, sta tako stara kot človeštvo in izvirata iz antike, zibelke današnjih demokratičnih vrednot.

Kako daleč nas lahko pripelje enačenje embrija in ženske, v kateri raste, torej pravice celic do življenja s pravicami odrasle ženske, nas uči zgodovina. Francoski pisatelj Emmanuel Pierrat v drobni knjižici (Elles sont ma famille. Elles sont mon combat, Editions de la Martiniere, 2018) povzame potek sodnega procesa Bobigny iz leta 1972. Sledila mu bom, saj primer razgalja zaostalost in brezsrčnost tedanje francoske družbe, stanje, kamor bi nas radi popeljali nekateri sodobni nasprotniki splava v Sloveniji.

Po koncu Velike vojne leta 1918, ki je vzela milijone življenj, je v Franciji veljala prepoved kontracepcije in splava. Še preden je življenje ujelo naraven ritem in razvoj, se je začela druga svetovna vojna in z njo okupacija. Nastala je kvizlinška država Vichyja, v kateri so veljali, po vzoru Hitlerjeve Nemčije, zelo strogi zakoni proti splavu. Kazen za žensko, ki bi splavila ali drugi pri tem pomagala, in za zdravnike, ki bi opravili splav, je bila smrt z giljotino. V času med 1942 in 1945 je bilo izrečenih 15.000 sodb, od tega jih ni malo umrlo pod ostrim rezilom. Osvoboditev je prinesla Francozinjam volilno pravico, ne pa odločanja o rojstvih. Šele leta 1967 je bila kontracepcija izvzeta iz kazenske zakonodaje, čeprav plačljiva in zelo draga. Splav je ostal kriminalno dejanje. 5. aprila 1971 je Le Nouvel Observateur objavil Manifest 343 žensk, ki so oznanile, da so splavile. Med njimi so bile Catherine Deneuve, Françoise Sagan, Marguerite Duras, Ariane Mnouchkine in Simone de Beauvoir, ki je manifest zaključila s stavkom: »Vsako leto v Franciji splavi milijon žensk. Tudi jaz sem bila med njimi. Tako kot zahtevamo prost dostop do kontracepcijskih sredstev, zahtevamo svobodno pravico do splava.« Sloviti karikaturist Jean Maurice Jules Cabut, prav tisti, ki so ga 7. januarja 2015 ustrelili Al Kajdini verski skrajneži, je na naslovnici Charlie Hebdoja postavil tehtno vprašanje: »Kdo pa je naredil otroke tem 343 malopridnicam?« Odslej je manifest znan pod imenom Manifest 343 malopridnic. Vprašanje moške odgovornosti za neželeno nosečnost pa ostaja pravno in moralno nerešeno.

V tem ozračju gre jeseni šestnajstletna Marie-Claire Chevalier k sošolcu, da bi poslušala plošče. Sošolec jo brutalno posili in Marie-Claire zanosi. Rojstvo otroka bi pomenilo bankrot družine, v kateri mati samohranilka, zaposlena pri pariškem transportnem podjetju RATP, preživlja tri mladoletne hčere. Mati preuči možnosti za splav pod medicinskim nadzorom, ki so ga nekateri zdravniki opravljali na skrivaj, a je poseg predrag. Tako se zateče k tako imenovani spočetnici angelčkov, mazački, ki dekletu z električno žico izbrska plod iz maternice. Čez nekaj tednov mora Marie-Claire na urgenco zaradi hudega vnetja, kjer zdravnik, vedoč, kaj je vzrok dekletovemu zdravstvenemu stanju, le nemočno benti predse. Vse bi minilo, če dekle v jezi ne bi posiljevalcu zabrusilo, da se je morala znebiti otroka, ki ji ga je naredil. Nekaj časa zatem fanta aretirajo, ker je vlomil v tuj avto. Informacijo, da je Marie-Claire splavila, proda policiji za svojo izpustitev.

Sledi obtožnica dekleta, matere, prijateljic, ki so posredovale ime mazačke in seveda mazačke same. Mati Michele Chevalier išče odvetnika, ki bi jih zastopal. V knjižnici RATP naleti na ime Gisèle Halimi, odvetnice, ki je pri rosnih štiriintridesetih letih s Simone de Beauvoir napisala knjigo o alžirski borki za neodvisnost Djamili Boupacha in jo zastopala v tožbi proti francoski vojski, ki je Djamilo med alžirsko vojno aretirala, mučila in posiljevala. Tudi Halimi je podpisala slavni Manifest 343 malopridnic in Michele jo prosi za pomoč. Halimi zapopade priložnost, ki jo ponuja proces, da pravosodje končno opravi z zaostalim zakonom iz leta 1920, ki kriminalizira nadzor nad rojstvi in poglablja socialno razslojenost žensk. Bogate si lahko privoščijo kontracepcijo in splav pod medicinskim nadzorom, revne morajo roditi ali se podvreči nevarnim rokam mazačk.

Ker je Marie-Claire mladoletna, ji 11. oktobra 1972 sodijo posebej in Sodišče za mladoletno prestopništvo v Bobignyju jo po kratkem postopku oprosti krivde, saj bi v primeru nosečnosti morala »trpeti moralna, družbena in družinska ponižanja, ki jim ne bi bila kos.« Demonstrantke pred sodiščem pa pomilostitev ne pomiri. Glasno zahtevajo pravico do splava, ženska maternica postane predmet javnih in zasebnih diskusij vseh francoskih slojev in medijskih objav. Videti je, da bo odločilen sodni proces, ki se bo odvijal mesec kasneje proti odraslim obtoženkam, materi, mazački in prijateljicama, ki sta mami povedali ime spočetnice angelčkov. Napoči težko pričakovani 8. november 1972. Zagovornica Gisèle Halimi v sklepnem nagovoru izrazi prezir do predpotopnega zakona, ki poglablja socialne razlike in spodbuja rojevanje neželenih otroke v revščini. »Danes lahko rečem, da se popolnoma identificiram z gospo Chevalier in tremi obtoženkami, da sem eno z ženskami, ki jezno demonstrirajo na francoskih ulicah, z milijoni žensk po svetu, ki zahtevajo pravico do splava. One so moja družina. One so moj boj. One so moj vsakdanji kruh. […] Ta zakon je osnova za sistematično tlačenje žensk, revnih žensk. Nikoli še nisem zagovarjala žene ali ljubice slavnega zdravnika, odvetnika ali direktorja zaradi splava. Vedno so to uboge pare kot gospa Chevalier.« Njen zagovor je prišel v anale sodne prakse v Franciji in tudi sodišče v Bobignyju je klecnilo. Prijateljici sta bili pomiloščeni, gospa Chevalier obtožena na 500 frankov globe pogojno, mazačka na leto dni zapora pogojno. Zakonodaja je sledila praksi. Spomladi leta 1974 je Ministrstvo za zdravje prevzela Simone Veil in 17. januarja samo leto kasneje je francoski parlament sprejel zakon o svobodni pravici do splava. V nekdanji Jugoslaviji dve leti kasneje, leta 1977, v Sloveniji pa je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisana v ustavi.

»Celo nerojeni otroci imajo od časa, ko so bili spočeti, pravico do zaščite po zakonih,« ni citat novodobnega nasprotnika splava, temveč je vzet iz Občnega državljanskega zakonika avstrijske monarhije iz leta 1811. Kaj se je spremenilo, da katoliška cerkev pri nas in po svetu nenadoma hodi nazaj in zarodek obravnava kot človeško bitje ter govori o njegovih pravicah? Da obstaja molitev proti abortusu, ki se bere kot džihad človeškemu napredku in fatva nad ženskami.

Slovenija je kot naslednica vsaj navidezno enakopravne družbe socializma ne le v ustavo zapisala svobodno odločanje o rojstvih, temveč je ob vstopu v Evropsko unijo imela zelo nizko plačno vrzel med spoloma – leta 2008 4,1 %, ki je leta 2015 narasla na 7,5 % ter se ustalila med na 5%, najnižjimi v Evropi. Kljub pozitivni statistiki enakopravnosti pa v družbi čutimo, da se odnos do žensk spreminja in da je toleranca verbalnega in fizičnega nasilja z leta v leto višja. »Renesančni igralec // s poki biča // podi po odru dekle,// ki se je uprlo// dekliški // usodi. // Možje dvajsetega stoletja // ploskajo.« Tako je upesnila Shakespearovo Ukročeno trmoglavko v osemdesetih že citirana Świrszczyńska. Dodamo lahko, da medmrežni troli enaindvajsetega stoletja, ki so praviloma anonimni, skriti v računalniški megli, prilivajo besedni gnev kot olje na ogenj. Z roko v roki teologi in teološko navdahnjeni pravniki prepričujejo nas ženske, da maternica in kar se dogaja v njej, ni del mojega telesa, temveč del njihovega dresiranega telesa, v katerem je On stkal novo bitje, moja vloga pa je slediti njihovi in Njegovi volji. Za trenutek se prestavimo v svet, v katerem bi bilo gibanje Za življenje uspešno. Koliko od štiri tisoč božjih otrok, kar je okvirno letno število splavov v Sloveniji, bi živelo v ljubezni in se lahko razvijalo v srečne državljane? Koliko deklet in žensk bi pahnili čez rob obupa, koliko nesojenim očetom, katerim bi z DNK testom dokazali odgovornost, bi onemogočili prihodnost?
Katoliška cerkev ni bila v vseh obdobjih tako restriktivna do tega vprašanja. Predvsem v času, ko se je rojevala in širila, v prvih stoletjih po Kristusu, je bilo vprašanje rojstev obravnavano s sočutjem. Janez v tretji knjigi oznanilo Ljubite drug drugega zaključi z besedami: »Otroci, ne ljubímo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« V usodnih prelomnicah človeštva je resnično krščanstvo pokazalo lice ljubezni do drugega. Obsodilo je suženjstvo od rimske dobe vse do ameriške vojne med severom in jugom in pripomoglo, da je danes obravnava sočloveka kot lastnina kriminalno dejanje. Četudi v svetih knjigah mrgoli citatov, ki so danes nedopustno mizogini, pa naša družba ni in nikoli ne bo Gilead Margaret Atwood. Svobodo odločanja o rojstvih imamo. Kar se dogaja v moji maternici, je moja reč in se ne tiče nobenega zakona ali moške dresure.

Verjamem, da če bi Jezus prišel na Zemljo, bi bil zagovornik splava. S svojo milino in sočutjem bi dal prednost pravicam deklet in žensk pred skupkom celic, ki bodo ali ne bodo nekoč ljudje.

 

P. S.

Ženske v Maroku ne priznavajo absurdnih zakonov

Proces proti osemindvajsetletni novinarki Hajar Raissouni, ki so jo maroške oblasti obtožile spolnosti, ne da bi bila poročena, in ilegalnega splava, je septembra razburkal maroško javnost ter sprožil val protestov, ki zahtevajo spremembo zakonodaje na področju morale in splava. V letu 2018 so namreč maroška sodišča obsodila 14.503 posameznikov zaradi spolnosti izven zakonske zveze, 3.048 za prešuštvo, 170 za homoseksualnost in 73 za nedovoljen splav. Po ocenah vsak dan v Maroku skrivoma splavi med 600 in 800 žensk.

Po vzoru francoskega Manifesta 343 malopridnic, ki je v sedemdesetih letih privedel javno diskusijo o splavu do zakona Simone Veil, so Maročanke objavile Manifest 490 izobčenk, podpisnic, ki so se glede na 490. člen maroškega kazenskega zakonika javno izrekle, da so nad zakonom. »Smo izobčenke, saj smo prekršile nepravične in nesmiselne zakone, ki nimajo mesta v sodobni stvarnosti. Imele smo spolne odnose, ne da bi bile poročene. Opravile, pomagale ali izvajale smo splave.«

»Kultura laži in hinavščine v družbi spodbuja nasilje, lažno pravičništvo in nestrpnost. Zakoni, ki ubijajo svobodo in so neživljenjski, postajajo vedno bolj orodje za osebna in politična obračunavanja,« so zapisale v manifestu, ki se v obliki javne peticije obrača predvsem na moške. 

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       

Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

Tanja Tuma
O avtorju
Tanja Tuma, profesorica francoščine in angleščine, je zelo zgodaj svoje življenje zapisala knjigam. Sprva kot urednica v Cankarjevi založbi in direktorica Centa Oxford, nato kot založnica in končno kot pisateljica zgodovinskih romanov. V letu 2013 je izšel njen prvenec Winds of Dalmatia v angleškem jeziku, z romanom o spravi Češnje, bele in rdeče, 2015, pa so jo vzljubili tudi slovenski bralci. (prevod v angleščino White and Red Cherries, 2016). Drugi del Balkanske trilogije v angleškem jeziku Tito's Legacy, 2018, še čaka na odzive. Tanja vodi Ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira (www.mira.si) in je članica UO PIWWC (www.piwwc.org). Njeni članki so izšli v Pogledih, Bukli in Publishing Perspectives. Več o samonikli pisateljici najdete na spletu www.tanjatuma.com.