Štetje valov pred otokom Quessant

Tanja Tuma o poslani pesmi 

Tisto poletje leta 2017 nas je z bretonske obale več kot tridesetmetrska potniška ladja peljaja na otok Ouessant (angleško Ushant), najbolj severno-zahodno točko Francije. Valovi so bili veliki kot hiše in potniki smo ob vsakem spustu po valu navzdol vrisnili, držeč se za drogove, v rokah tiščaje vrečke, če bi morska slabost za trenutek prekipela. Ko smo končno pristali, se nam je odprl nov svet, čaroben in divji, pokrajina tisočletja poseljena z ljudmi, ki se morajo vsak dan boriti za preživetje. A tudi svet, kjer so štele vsake roke, ne glede na spol in barvo kože. Ženske na tem otoku so bile v zgodovini nekaj čisto posebnega, saj so v odsotnosti mož, ki so bili mornarji in večji del časa odsotni, delale na poljih, same skrbele za otroke in preživljale družine. Zdelo se je, da je Ouessant otok žensk, starcev in otrok. Zaradi navade, da so dekleta, godna za možitev, odšla na kopno, na dvajset milj oddaljeni bretonski polotok in si tam izbrale fante za možitev, je bil otok deležen kritike katoliške cerkve. Danes je otok Ouessant poznan po enem najvišjih svetilnikov v tem delu sveta Creac’h in prav na vrhu pečin se je rodila pesem o strasti med oceanom in obalo, moškim in žensko. 

***

Štetje valov pred otokom Quessant

Štejem valove oceana…
Ne pridem do kraja.
Štejem in poslušam,
kaj je njih večna mana.

Jezno bučijo valovi iz globine,
se penijo v orjaške pečine.
Alge, školjke, življenje
dolgo milijone let
so njihovih surovih sil naplavine.

Komu nosijo maščevanje?
Komu prinašajo večne sanje?

Bretonski otok na zadnjem rtu Evrope,
Ouessant na skrajnem zahodu;
stoletni stražar sožitja resnice,
steber ljubezni med moškim in žensko,
uporno kljubuje oceanu
za njune pravice;
da vztrajata v zgodovini
in služita milini,
da obdelata poljane,
z ljubeznijo posejane.

Tam na otoku Ouessant na koncu civilizacije,
niso jih moški ustavljali,
ko so žene s posušenimi algami kurile peči,
da so se otroci greli ob njih;
niso jih moški ustavljali,
ko so iz razbitin na čereh
reševale obupane brodolomce;
niso jih moški ustavljali,
ko so kosile seno in žele žito,
da so nahranile družino;
niso jih moški ustavljali,
ko so izzivale usodo,
in si izbirale može.

Ponosne Bretonke,
svečenice
resnice.

Štejem valove oceana,
ki jezno buči
pod pečinami.
Slišim ga,
kako besni
nad pritlehnostjo obale,
ki ponižno čaka
vsak novi udar.

Pečina vzdrži.
Obala stoji.
Je valovom bilo kdaj mar?

Štejem valove oceana,
ko kričijo zaton iz zahoda,
besnijo in penijo
se v višino.

Njihova orjaška pesem
je zgodba brez konca,
kristalno čista resnica,
ki ni moška,
ki ni ženska,
ki je človeštvo,
ki je ljubezen.

Saj vendar ocean poljublja obalo!
Strastno od pradavnine
                       do davnine.

Štejem valove oceana
in jih vprašujem,
kdo sliši
njihovo pesem globin.