/ 

Jaz in svet, Jaz in drugi, Jaz in jaz

  
Tanja Tuma – ob zapisu Andréasa Beckerja Jaz je izmišljotina – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
       

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Razmišljanje Tanje Tuma se navezuje na prozni zapis Andréasa Beckerja Jaz je izmišljotina.

   

Včasih naletiš na besedilo, ki ti mesece ne da miru, se zažira v dušo kot črv dvoma. Prevajanje ene strani vzame več dni, saj je vsaka beseda osončje zase.

Jaz in drugi. Jaz in svet. Jaz in jaz. V času družbenih omrežij in samo-promocije, ki odraža drosebne komplekse, če ne kar psihične motnje uporabnikov, se postavlja vprašanje meja med individualnim in skupnim. Beckerjevo besedilo je zato izjemno pronicljivo in odpira brezna ničevosti sodobnega zahodnega sveta, čigar center je Jaz.

Kako premagujem izolacijo v času korone? Kaj berem? Kaj pišem? Kaj fotografiram? Kaj raziskujem? Kaj kuham? Kje se rekreiram? Kaj vščekam? Kaj delim s prijatelji? Vsak uporabniški račun na družbenem omrežju je svoj medij z vsemi resnicami, polresnicami in lažmi vred. Ta nenehna obsedenost s svojo podobo, nastopom in pomembnostjo je zapora na poti k vključujoči družbi, saj vse, kar posrka posameznik sam zase, zmanjka za razmislek o drugemu in za sodelovanje v skupnosti.

Jazomanija odpira več brezen ničevosti.

Prvo brezno ničevosti: Jaz in svet

Svet je Jazu zrcalo njega samega. Jaz je gospodarski, politični ali umetniški vodja in ima vedno prav. Kadar dejstva dokazujejo nasprotno, so kriva dejstva in Jaz izumi alternativna dejstva. Tako svet ustvarja po svoji podobi, pri čemer je tako učinkovit, da se zdi Bog vajenec. Jaz je le izjemoma lahko tudi znanstvenik, saj znanost počiva na resničnih in ne na alternativnih dejstvih. Jaz je možat, pogumen, pameten, brezobzirno karizmatičen in privlačen brezimnim množicam, ki želijo verjeti v še kaj drugega razen v nebesa. Jaz je prepričljiv, a ni učljiv. Ne želim govoriti o politiki, le o umetnosti, je pogosta fraza Jaza – umetnika, ki je tako dobro izžel vse kulturno-politične opcije, da je nadaljnje ukvarjanje s tako profanimi področji nesmiselno. Ne zanima ga, kako vstopajo v umetniške poljane mlajši ali ženske, saj je Jaz že vse dosegel.

Drugo brezno ničevosti: Jaz in drugi

Tkanina, iz katere je stkano človeštvo, je krhka kot svila. Njena osnovna nežna barva je empatija. A veliki Jaz je sviloprejka brez svilenega zapredka. Ne premore veliko empatije ali je popolnoma brez nje. Ne zanima ga, kako živi, misli ali čuti drugi (še manj druga!), temveč vztraja pri svojih prepričanjih, ki služijo zadovoljitvi njegovih osebnih koristi. Seveda te koristi obleče v plašč domovinskih, kulturnih, družinskih, socialnih in družbenih prizadevanj, tudi literarnih in umetniških, v jedru pa mu gre samo in vedno zanj. Rad se izraža v 140 znakih, s katerimi svetu podaja svoje modrosti.

Jaz je tudi ekonom. Če bomo znižali davke, bomo ustvarili nova delovna mesta. Jaz je bogataš, lahko celo državni uradnik, ki mu je škoda plačevati davke. In mogoče se mu tresejo hlače, kaj o njem pravijo Panamski dosjeji, zato za vsak slučaj najame četo spletnih trolov, da udrihajo po vsakem, ki bi se zakulisni vsebini o njem približal. Če bodo dovolj dolgo pljuvali po nadležnem raziskovalcu in mu grozili, bo enkrat odnehal iskati in brskati po rečeh, ki se ga ne tičejo.

Manj delovnih mest pomeni konkurenčno in vzdržno gospodarstvo. Jaz bo imel večji dobiček od vloženega kapitala, zanj je to vzdržno, za odpuščene, ki so mu z odpovedjo pridelali ta dobiček nevzdržno. Tudi v najbogatejših državah na svetu živi veliko ljudi pod pragom revščine. Odnos do starejših in njihovih domov je lepo viden v času epidemije koronavirusa. Zakaj bi Jaz plačeval drago negovalko? Zakaj bi vlagal v življenje, ki je tik pred iztekom? Razen seveda, kadar gre za njegovo življenje, življenje Jaza. Takrat ni škoda nobenega denarja.

Žensk politika ne zanima. Jaz meče blato na ženske, ki imajo politične ali družbene ambicije, tako dolgo, da obupajo. Vlade, ki niso spolno uravnotežene, so praviloma manj učinkovite in njihove države nižje razvite. Jaz tudi ne prenese istospolnih, temnopoltih, tujcev, drugače mislečih, nikogar. Jazu dopovedati, da je v raznolikosti bogastvo, je nemogoče, saj je Jaz edini kriterij zase in za svet. Quod licet Iovi, non licet bovi.

Brezno ničevosti: Jaz in jaz

Jaz redno pregleduje svoj življenjepis in se naslaja ob svojih dosežkih, četudi so tako neznatni kot plast prahu na omari. Zdrse izbriše iz spomina takoj, ko nastanejo. Jaz tudi rad pregleduje in na družbenih medijih objavlja svoje fotografije, ko je bil mlad in lep, četudi je bil grd. Jaz je sebi vedno lep. Je zelo pozoren na komentarje sledilcev in podrepnikov – podjazkov. Če kakšen komentar ne ustreza njegovi veličini, ga brž odstrani. Je urednik in snovalec samega sebe, svoje sreče kovač.

Jaz je sam v svojem praznem svetu. Na tej prazni njivi njegovega bivanja se razbohoti plevel, trdovraten in neuničljiv. Jaz je namreč velik frajer in vsakomur pove, kar mu gre. Seveda takrat pod psevdonimom, kot trol na spletu, saj mora Jaz v vsakem vetru in oziru paziti na svojo korist. V času izrednih ukrepov in izolacije je osamljen in bruha sovraštvo in laži še bolj. Tudi všečki na družbenih omrežjih mu ne prinesejo pravega zadovoljstva. Počuti se bolan in jezi se na državo, da ne preskrbi testa tudi zanj. Boji se, da bo bolezen začutil prepozno in umrl.

Ker če bo umrl Jaz, bo umrl ves svet.

Včasih Jaz podvomi v sebe in razmišlja, kako bi k sebi spustil drugega. Ali še bolje drugo. Prijateljico ali ljubico. Čeprav ima Jaz najrajši sebe, se mu zdi, da nekaj v življenju zamuja. Mogoče seks, to neznano besedo iz slovarja tujk.

In res zamuja življenje.

A poti mimo čeri do življenja so zapletene in nejasne, saj bi moral Jaz izničiti sebe, da bi lahko ljubil in se sončil v ljubezni druge.

To pa ni mogoče, saj Jaz živi zgolj zase.

Naj mu bo zemlja rahla, ko bo njegovo egoistično telo trohnelo v njej. Meni je več do drugih kot do sebe. Zato se mi za hrbtom ljudje posmehujejo. Naj, smeh je zdrav in privoščim jim ga. Ko se bodo smejali, se morda ne bodo okužili.

Bralci mi boste očitali, da sem uporabila zgolj moški spol, a tokrat moški spol pomeni vse spole. Nič manjši semenj ničevosti ni, kadar je Jaz Jazica.

  

  

 

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

    

Tanja Tuma – ob zapisu Andréasa Beckerja Jaz je izmišljotina – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
       
   
  
 
Tanja Tuma
O avtorju
Tanja Tuma, profesorica francoščine in angleščine, je zelo zgodaj svoje življenje zapisala knjigam. Sprva kot urednica v Cankarjevi založbi in direktorica Centa Oxford, nato kot založnica in končno kot pisateljica zgodovinskih romanov. V letu 2013 je izšel njen prvenec Winds of Dalmatia v angleškem jeziku, z romanom o spravi Češnje, bele in rdeče, 2015, pa so jo vzljubili tudi slovenski bralci. (prevod v angleščino White and Red Cherries, 2016). Drugi del Balkanske trilogije v angleškem jeziku Tito's Legacy, 2018, še čaka na odzive. Tanja vodi Ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira (www.mira.si) in je članica UO PIWWC (www.piwwc.org). Njeni članki so izšli v Pogledih, Bukli in Publishing Perspectives. Več o samonikli pisateljici najdete na spletu www.tanjatuma.com.