/ 

Kje je vaša demarkacijska črta?

 

Kraji, kjer živimo, vplivajo na to, kako živimo. Moj dom, ki je v dvanajstih letih zagorel dvakrat, leži na eni od najbolj bolečih demarkacijskih linij v zgodovini slovenskega naroda – na rapalski meji. V letu 1920 je ta meja presekala Slovenijo na dvoje. Severni del je bil svoboden ter je pozneje postal del kraljevine Jugoslavije, južni del s Krasom in obalo pa je prišel pod italijansko oblast okrutnega fašističnega režima. Slovenščina je bila prepovedana. Naše mame in očetje so hodili v italijanske šole. Brali, pisali in peli so lahko le v italijanščini. Petinsedemdeset let pozneje hodim vsak dan po rapalski meji. Kamnita tla, iz katerih štrlijo ostre skale, ki so jih bičale bolečine in trpljenje. Četudi v razpokah poganjajo zvončki, trobentice in vijolice ter širijo duh upanja, da tudi krivične zgodovinske meje nekoč izginejo, če le mir traja dovolj dolgo. Cvetice, glasnice upanja.

V Sloveniji, oazi miru. Pred sedemindvajsetimi leti, spomladi leta 1991, nismo vedeli, kaj nas čaka. Morda vojna proti zvezni vojski, ki jo je oborožila tudi slovenska industrija. A Sloveniji je bilo več ali manj prizaneseno. Vojne v preostalem delu Jugoslavije, na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu pa so trajale predolgo ter vzele preveč življenj. Po ocenah je bilo ubitih 130.000 ljudi, 1,5 milijona prebivalcev je moralo zapustiti domove, več kot 50.000 žensk je bilo žrtev posilstva. Po dolgih letih terorja je Daytonski sporazum zarisal še eno demarkacijsko črto, ki deli enitete Srbov od Bošnjakov in Hercegovcev. Kdo lahko hodi po tej liniji, ne da se mu na podplate lepi prah iz Srebrenice? Kdo lahko znova zaživi po taki grozi in moriji? Občudujem brate in sestre iz Hrvaške, Bosne, Srbije in Kosova, ki od poznih devetdesetih vsak dan prečkajo daytonsko demarkacijsko črto, da bi se zavezali življenju in miru.

Letošnjo zimo pa je v medijskih poročilih prevladovala še ena demarkacijska črta, in sicer med Severno in Južno Korejo. Eden najbolj pretresljivih korejski filmov, Področje skupnega nadzora (Joint Security Area), ki ga je režiral Park Chan-wook po noveli DMZ izpod peresa Park San-yeona prikazuje, kako si ljudje na obeh straneh želijo prijateljstva. Radi bi se skupaj smejali, nazdravili, živeli. Toda politična dogma jih razdvaja. Komunisti proti kapitalistom, zakrknjeni sovražniki, četudi bratje po kulturi, jeziku in veri. Seveda se tu postavlja vprašanje, ali je korejska oziroma katera koli druga demarkacijska črta posledica vojn ali različnih ideoloških dogem.

Dogme so fantomi zla, ki delijo človeštvo ne samo teritorialno, temveč tudi v njegovi biti. Ko sklonimo glavo pred njimi in se odpovemo svobodni volji, naj bo to zaradi vere, ideologije ali politike, zanikamo razum in zatajimo najbolj osnovno načelo človekovega preživetja – empatijo. Zanikamo, da obstajajo ljudje, ki potrebujejo naše sočutje danes, kot ga bomo morda sami potrebovali jutri. Gradimo zidove, meje, ograje, da bi z njimi varovali naše dogme in jih hranili na varnem pred drugimi. Dogmatizem rojeva predsodke in gradi ovire tam, kjer bi morali uspevati ter povezovati ljubezen in empatija.

Mednarodni PEN zadnja tri leta po svetu in v Sloveniji preveva diskusija o mejah med moškimi in ženskami. Četudi skupaj ustvarjamo življenje, med spoloma poteka nevidna demarkacijska črta. V mnogih deželah ženske še vedno nimajo volilne pravice, ne morejo se izobraževati ali biti del javnega življenja. V mnogih deželah kot Slovenija imamo ženske na prvi pogled enakovreden družbeni položaj, a vseeno smo za svoje delo manj plačane, velikokrat žrtve nasilja in javnega sramotenja, še posebej, če smo umetnice ali novinarke. »Kar se dogaja v času vojne, se dogaja tudi v času miru, četudi je prikrito… […] Smo v vojni med spoloma,« je izjavila zastopnica Roksa, ene najmočnejših feminističnih organizacij na Švedskem v kontroverznem dokumentarnem filmu Vojna med spoloma (Könskriget, 2005) veliko pred časom hollywoodskega gibanja #metoo, ki je pokazalo dejansko sliko enakopravnosti med spoloma v umetniških miljejih. Pa smo res v vojni? Obstaja demarkacijska črta med spoloma? Četudi se moški in ženske dobre volje še tako trudimo, da bi mejo prešli z empatijo, se moramo ženske prej ali slej soočiti s steklenim stropom, ki je veliko več kot le razlika v plačilu. Razlika v spoštovanju in vključevanju. Je toleranca, ki je osnova za naše bivanje. Je združevanje in povezovanje. Če bi lahko premesila zgodovinske besede predsednika Reagana v zahodnem Berlinu 12. junija 1987, bi vzkliknila: »Moški, razbijte ta stekleni strop!« Ne samo, da deli narod, kot je bilo pri Nemcih in berlinskem zidu, ampak deli človeštvo. Ženske se bomo borile za enake pravice, zahtevale bomo enakost, ampak le oba spola skupaj lahko dosežeta, da bomo imeli skupno prihodnost brez ovir in predsodkov.

Šele ko smo pripravljeni objeti nasprotni spol z ljubeznijo in empatijo, smo pripravljeni sprejeti drugega. Pa pustimo ob strani številne dogme in prepričanja, ki razkrajajo bratstvo med ljudmi, da bi se osredotočili na eno najbolj vplivnih demarkacijskih črt v človeku – črto osebnega udobja. Kmalu bomo po njeni sledi prišli tudi do vojne in njenih uničujočih posledic, kot je nekdanja rapalska meja, kjer živim.

V Evropi živimo v izobilju. Ko naši afriški bratje vidijo, kako, si želijo bogastvo uživati z nami. Tako se odpravijo na življenjsko nevarno potovanje čez Mediteransko morje in končajo v eni od naših enklav, prebežniških taborišč ali zaprtih inštitucij. A kako Evropejci ustvarimo to čudovito bogato življenje?

Mestece na Spodnjem Saškem bi lahko našli kjer koli v Evropi. V nedeljsko jutro kličejo cerkveni zvonovi vernike k maši, da bodo sprejeli Božjo besedo. Sonce greje srca miroljubnih prebivalcev, ki uživajo prost dan po napornem delovnem tednu. Zvečine so zaposleni v tovarni Rheinmetall, ki obstaja več kot 150 let in ima sestrska podjetja po vsem svetu, na primer v Italiji, Egiptu in Južni Afriki. Ali nedeljske molitve za mir naših vrlih Saksoncev ne zmoti dejstvo, da med tednom proizvajajo orožje, ki ubija ženske in otroke v Jemnu in Siriji? Jih kaj skrbi, da turška vojska obstreljuje kurdska mesta z njihovimi izstrelki? Župan idiličnega mesteca odgovarja v njihovem imenu: »Dokler se podjetje Rheimetall drži zakonov glede izvoza, ne vidim, kje bi bil problem. Delovna mesta so zelo pomembna za našo občino, saj zagotavljajo splošno blaginjo.« Resnično je Nemčija najuspešnejša ekonomija v Evropi. Mogoče pa za to le ni nepomembno dejstvo, da je tretja največja izvoznica orožja na svetu. Sebičnost je slepota in blaginja gluhota. Saj ne, da si slovenski politiki in ekonomisti ne bi srčno želeli sestrske izpostave tako uspešnega podjetja tudi na naših tleh. Delavcem je vseeno, koga preluknjajo krogle, samo da imajo redne službe. Ko novinar vpraša delničarja koncerna Rheinmetall, kako komentira, da njegove delnice podpirajo proizvodnjo bomb, ki ubijajo ljudi na konfliktnih ozemljih, možakar skomigne z rameni: »Če se mečejo bombe, jih zagotovo ne meče podjetje Rheinmetall.«

Eno redno delovno mesto v industriji orožja, pet otrok ubitih v Siriji. Dvajset delovnih mest, sto civilistov mrtvih v Jemnu. Če je vse po predpisih, kaj moremo za to. Pa nam je mar? Dokler posledice dejanj ne potrkajo na naša vrata. Kot begunci, teroristi, kot varnostni problemi, ki ogrožajo naša sončna nedeljska jutra. Saj ne da bi se kar takoj soočili s težavami. Z zaprtimi očmi si brundamo melodijo blaginje. Nočemo prečkati demarkacijske črte osebnega ugodja. Najprej jaz, potem vsi drugi. A strah nas enkrat le ulovi. Šele ko smo ogroženi, začnemo raziskovati industrijo in trgovino z orožjem po svetu, legalno in ilegalno, ki sta namenjeni vedno konfliktnim področjem, saj orožje proizvajajo, da bi ubijalo. Presenečeni smo, da oboroževalna industrija nenehoma raste in se krepi vse od uveljavitve nesrečne rapalske meje po prvi svetovni vojni. Ljudi je strah ogromnih zalog in bojnega delovanja smrtonosnega orožja, strah pa ni politikov. Med 122 državami, ki so septembra lani v Združenih narodih podpisale dogovor o prepovedi jedrskega orožja, ni dežel zveze NATO in ni Slovenije. Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost, je kritiziral slovenske politike z besedami: »Koliko atomskih bomb potrebujemo za obrambo Slovenije? Eno, deset, sto ali tisoč?«

Mejna črta ugodja in blaginje je najbolj nevarna demarkacijska črta, saj gre skozi naša srca. Slehernika naredi hkrati zločinca in angela. Ostra je kot britev. Ko hodiš po njej, reže in boli. Že misel nanjo boli. Boli, boli, boli.

Kadar se sprehajam ob rapalski meji, premišljujem o vojnah in trpljenju ljudi. Čutim nemoč, da bi kdaj zasukali potek začaranega kroga. Bodo moji otroci in vnuki kdaj živeli v miru? Moja osebna demarkacijska črta je boj med načeli in realnostjo. Brazgotina vseh preteklih in prihodnjih vojn. Je slaba vest, ki mi zažira meso kot požrešen črv.

V mojem zadnjem romanu se glavni junak Matej Novak odloči, da bo razdal svoje premoženje in za vedno prekinil vezi z družbo. Postane kralj ulice. Zakuri osebne dokumente, osebno in zdravstveno izkaznico, diplome in potrdila; vse, kar ga določa, da je slovenski državljan.

»Zakaj bi hotel biti del volilnega imenika zločinske države kot Slovenija? Poščijem se na državo, poščijem na politike, ki se kopajo v bogastvu, uživajo in prdijo v udobne birokratske fotelje, medtem ko so otroci revežev lačni. Sram jih bodi. Karikature ljudi. Nočem biti del pravne in družbene mašinerije, ki človekove pravice zagotavlja z zakoni in institucijami, hkrati pa spodbuja lakomnost in darvinistične ekonomije, ki iztrebljajo vsakogar, če se jim postavi po robu. Etnično ali ekonomsko čiščenje, kje je razlika? Kakor gledam, je to preživetje najbolj zlobnih. Nočem živeti življenja milijonov ljudi brez osebnih prepričanj in perspektiv. Povprečnežev, ki se uspavajo v izobilju in otopelosti. Zavračam tako družbo. Upiram se ji. Hočem najti človečnost. Hočem se počutiti Človeka. To hočem do konca življenja.«

Kar lahko storita Tolstojev Nehljudov in moj Matej, jaz ne morem. Moje življenje ni nič manj udobno od tistega, ki ga imajo nedeljski verniki v malem mestecu na Spodnjem Saškem. Na življenje me vežejo nevidne niti vseh mogočih odgovornosti skupaj s pisanjem o grozotah, s katerim trgam bralce iz območja ugodja in jih vlečem v prepad obupa. Moji bralci morda za trenutek postanejo, se zamislijo, občutijo sočutje z izmišljenimi junaki. Nato padejo nazaj v dnevno rutino izobilja.

Moja osebna demarkacijska črta je meja, koliko človeškega trpljenja lahko občutim, preden se zlomim.

Moja stopala krvavijo v milijonih urezanih ran, ko hodim po tej črti, črti krivde.

   

   

Tanja Tuma
O avtorju
Tanja Tuma, profesorica francoščine in angleščine, je zelo zgodaj svoje življenje zapisala knjigam. Sprva kot urednica v Cankarjevi založbi in direktorica Centa Oxford, nato kot založnica in končno kot pisateljica zgodovinskih romanov. V letu 2013 je izšel njen prvenec Winds of Dalmatia v angleškem jeziku, z romanom o spravi Češnje, bele in rdeče, 2015, pa so jo vzljubili tudi slovenski bralci. (prevod v angleščino White and Red Cherries, 2016). Drugi del Balkanske trilogije v angleškem jeziku Tito's Legacy, 2018, še čaka na odzive. Tanja vodi Ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira (www.mira.si) in je članica UO PIWWC (www.piwwc.org). Njeni članki so izšli v Pogledih, Bukli in Publishing Perspectives. Več o samonikli pisateljici najdete na spletu www.tanjatuma.com.