/ 

Kenotaf za vražji jezik

Esej Tanje Petrič je izšel tudi v nemškem prevodu kratkih zgodb Veronike Simoniti Teufelsprache, Tamara Kerschbaumer, Litterae Slovenicae, 2018. (Hudičev jezik. LUD Literatura, 2011)

Tu počivajo jadralci, ki so

jih vetrovi gnali sem in tja

po svoji roži.

Veronika Simoniti velja za enega najbolj artikuliranih, eruditskih in v vseh pogledih vznemirljivih avtorskih glasov sodobne slovenske književnosti. Na svojo pisateljsko pot je stopila kot pravljičarka in začela objavljati na Radiu Slovenija, hkrati pa je prevedla več del iz italijanščine in francoščine v slovenščino (I. Calvino, C. Magris, D. Marani, S. Niffoi, A. Camilleri, U. Galimberti, C. Todorov, idr.). Njena prva kratkoprozna objava je bila zgodba Metuljev zaliv, ki je prejela prvo nagrado na natečaju revije Literatura, osrednje slovenske revije za književnost. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena, med drugim je bila za kratkoprozni prvenec Zasukane štorije (2005) nominirana za nagrado fabula za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Doslej je objavila dve kratkoprozni knjigi, poleg omenjene še zbirko Hudičev jezik (2011), ter roman Kameno seme (2014), ki se je uvrstil med finaliste za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman.

Čeprav ima Veronika Simoniti za sabo tudi že izkušnjo s pisanjem romana, zase večkrat pravi, da je zaprisežena kratkozgodbarka. »Zdi se mi, da je kratka forma bolj moja; povedati veliko na kratko se mi zdi težje kot pisanje romana, čeprav tudi tu nimaš brezmejne svobode,« pove v enem izmed intervjujev za časopis Dnevnik. V esejistično-zgodbenem orisu avtopetike za revijo Literatura pa dodaja, da se ji zdi »zgostiti bistvo poseben izziv« in da ji je »dosti lažje klestiti, brusiti in piliti kot na dolgo in podrobno opisovati«, saj je zanjo »duh sinteze nujen«, ker se sklada z minljivostjo in kratkostjo človeškega življenja.

Prvenec Zasukane štorije zarišejo bistvene poteze avtoričine poetike, ki ji sledimo tudi v obeh poznejših delih. Njeni protagonisti so pogosto dvo- in celo večživke, ljudje iz multinacionalnih okolij (zato ni naključje, da dogajanje pogosto pristane v Trstu ali Istri), prepišnih korenin, sami sebi in okolju tuji – a ne v smislu romantične odtujenosti od narave osamosvojenega subjekta, temveč kot pogoste »žrtve« nasilnih zgodovinskih tokov. Zato je njena proza pravzaprav tudi pretresljivo-nostalgičen kalejdoskop 20. stoletja, zaznamovanega z vojnami. Tujina je pri Simonitijevi pogoj za anagnorizem, ki omogoča različna prepoznavanja in je mestoma podkrepljen z rašomonsko menjavo gledišč in »resnic«. Skupna poteza Zasukanih štorij je »prepoznavanje drugačnosti, vzpostavljene bodisi v razliki med moškim in žensko bodisi v razliki med kulturami ali v drugačnosti posameznika v odnosu do njegovega okolja«, v spremnem besedilu k Štorijam na zavihku zapiše Vid Sagadin.

Liki Veronike Simoniti so velikokrat osamljeni posebneži, obstranci, umetniki in intelektualci, ki si dovolijo hrepeneti, biti nostalgični in odkrito priznavajo svoje strahove. Avtorico pa zanima predvsem »absolutnost relativne zgodbe, realnost fikcije«. Nenehno se namreč sprašuje, zakaj prav taka zaplet in razplet in kaj bi bilo, če bi bilo drugače.

V eni izmed osrednjih zgodb Zasukanih štorij z naslovom »Imena stvari«, ki se podobno kot roman Kameno seme odvije na počitniški destinaciji sredi Jadrana, pripovedovalka ubesedi rdečo nit svojih zgodb: »Odvisno od tega, kaj si predstavljamo ob besedi sonce, kaj ob besedi poletje in kaj ob besedi počitnice, nadaljuje Klaus. Za nas Avstrijce ti pojmi seveda pomenijo nekaj drugega kot za vas. Vi uživate počasi, v ritmu modrijanov, in se umikate žgoči svetlobi, mi v drncu hlastamo za žarki. Mi na primer poleti v toplih krajih lažje sklepamo nova prijateljstva. Takrat se sprostimo, tudi morje in vino naredita svoje. Sem se prihajamo zaljubljat.« Zgodba odpira ključno vprašanje po tem, kaj se zgodi na poti med mislijo, predstavo in besedo, ki jo lahko umažemo in ošibimo ali polepšamo in oplemenitimo. Ko se v preiskavo poznejšega izginotja turista Klausa vpleteta še policista Lolić in Bolić, vneseta v zgodbo svojo k faktičnim (torej zanju objektivnim) dejstvom usmerjeno perspektivo, ki naj bi razkrila »resnico«. Toda resnica v prozi Veronike Simoniti je večdimenzionalna in kot v spremni besedi k romanu Kameno seme ugotavlja Tina Kozin, je prevpraševanje slednje tudi ena izmed najmočnejših tematskih konstant avtoričine proze nasploh, ob čemer se »resnica kot dejstvenost, stanje stvari, že od prve knjige naprej poudarjeno kaže kot nekaj nedosegljivega«. Na njeno mesto pa stopajo »okruški posamezn(ikov)ih resnic, ki so po eni strani fragmentarni, po drugi pa jo presegajo, saj so prežeti s spominskimi doživetji, željami, hrepenenji, predstavami, predpostavkami, pa tudi z drobci tistega, kar v realnosti obstaja kot del kulturnega oziroma družbenega izročila in/ali védenja: mitologije, umetnosti, teoretske refleksije, znanosti,« dodaja Kozinova.

V razmerju do resnice pa je pogosto obravnavana tudi druga tematska konstanta del Veronike Simoniti, namreč jezik, ki je naslovni akter zgodb Hudičevega jezika. »Jezik me zanima z več vidikov, tako profesionalno, kot prevajalko, kot tudi intimno v vsakdanjem življenju v dvojezični družini. O jeziku pa premišljujem tudi v zvezi s tem, kar s povedanim ni povedano oziroma obratno, s tem, kar je povedano z neubesednim, zamolčanim oziroma molkom, z medvrstičnimi namigi in interpretacijami, lahko pa gre kratko malo samo za ‘atmosfero’, ki jo ustvari jezik; vsak prevajalec leposlovja ve, da je to štimungo najteže prevesti. Zanima me, kaj se dogaja med selitvijo jezika bodisi pri prevajanju bodisi v pogovoru med  govorcema istega jezika, predvsem pa, kako seči onstran njega, v pravi pomen in pravo poimenovanje stvari, v Mallarméjev manjkajoči jezik, ki naj bi bil nad vsem jeziki, v skrajnosti pa v najintimnejšo govorico, s katero bi bilo mogoče izpovedati občutja onstran mentalnih meja. Kakorkoli že, smo na zelo spolzkem terenu, na terenu kompromisov,« v enem izmed intervjujev pove avtorica.

Jezik zgodb Hudičevega jezika pokrije domala ves register naštetih pomenov, a se ne osamosvoji v smislu modernističnega preigravanja jezikovnih možnosti, temveč ostaja vezan na izreko spretno in premišljeno izbranih protagonistov, tako slavnih kot brezimnih, ki z njim izražajo svojo stisko, čustvena stanja, nemoč, so soočeni z njegovo permutacijo ali anomalijo (kot za dedukcijo nesposobna Greta Poppenheim, ki namiguje na Bertho Poppenheim oz. Anno O., najznamenitejšo pacientko Sigmunda Freuda in Josefa Breuerja) ali z njegovo izgubo kot posledico zgodovinsko-političnih pretresov. Z jezikom pa tudi manipulirajo – kot denimo goljuf Victor Lustig, ki je dvakrat prodal Eifflov stolp, ali prevajalka pisatelja Janusa Carte v zgodbi Papirnata hiša – in na koncu včasih tudi obmolknejo. »Utihniti moramo,« predlaga nenavadna deklica Gabriela iz zgodbe Bibavica, ki je pozvana, da reši domači otok pred potopitvijo, pa tudi »molčeča Silvina«, ki »ni poznala tišine, ampak je vedela za molk«, kajti »iz besed ne nastaja ljubezen, besede ustvarjajo odsotnost«.

Jezik pa je neločljivo povezan tudi z identiteto in je prav v dvojezičnem zamejskem okolju prignan do skrajnega jezikovnega nasilja kot v zgodbi Medvedji strup o dveh ljubimcih, kjer privzame nacistično-fašistično besedišče, kot je čista rasa oz. čista kri v nasprotju z mešano raso oz. mešano krvjoOn je čiste rase, jaz pa si ne smem dovoliti, da bi se moj mešani jezik zastrupil, ohraniti ga moram čistega in prefiltriranega, z metaforami ali besednimi igrami bi mi lahko spodrsnilo.«). Zdi se, da prav večnarodnostna okolja in mešane identitete z nenehnim prevpraševanjem lastnega izvora, čustvene in politične pripadnosti ter konkretnih komunikacijskih dilem najbolj nazorno razgaljajo temeljni jezikovni nesporazum, ki botruje breznom vsakdanjih komunikacijskih šumov, bodisi v ljubezenskih bodisi v drugih medčloveških odnosih. Strmoglavljen protagonist iz zgodbe Vse o Petku, ki se kot Robinson Crusoe ob neartikuliranem Petku znajde sredi divjine, povzema eno izmed vodilnih predpostavk knjige: »Jezikov verjetno ni pomešal bog v Babilonu, jezike je ljudem, da se ne razumejo več, pomešal sam hudič Simonitijeva naredi »hudičev zasuk« – če je Johann Gottfried Herder v svoji Razpravi o izvoru jezika odločno zavrnil teorije, ki so izvor jezika povezovale z božanskim, in je jezik položil v usta človeku, njegovemu posnemanju in refleksiji, potem avtorica pričujočega dela nekoliko ironično in posplošeno jezik pripisuje šušmarjenju hudiča. Hudičev jezik je po eni strani zloben in od hudiča zastrupljen (pra)Jezik, po drugi pa »vražji« – neukrotljiv, neulovljiv in navihan.

Slednja, lahkotnejša komponenta jezika, onkraj zgodovinskih in identitetnih bremen, pa se pri Veroniki Simoniti zrcali domala v vsakem, ritmično domišljenem stavku. Pripovedovalka se sladostrastno, a vendarle kontrolirano predaja jezikovnim invencijam, poetizirani skladnji, inovativnim metaforam, aliteriranim strukturam in čutno-zaznavnim sinestezijam, v katere pa vpleta še besedišče iz povsem intimnega in spominskega družinskega okolja. Čeprav se jezik njenim protagonistom nenehno izmika, ga ima avtorica vselej na vajetih. Njene zgodbe niso razpršene in fragmentarne, temveč polnokrvne in zaokrožene, pogosto se odvijajo na Mediteranu, enem njenih najljubših prizorišč. »Polnost njenega pisanja se navdihuje v mediteranski radoživosti, čeprav se z njo ne poistoveti nekritično in tudi ne do kraja – tudi tu se da začutiti nadvse ustvarjalno razcepljenost. Prav zato pa je ustvarila popolnoma novo občutje: spontanost, kot jo vidi krhka in zadržana oseba, spoj nežnosti in strasti, čutnega in intelektualnega, slikovitega in ironičnega. Predvsem pa je v sodobno senzibilnost vnovič vnesla smisel za vse, kar je veliko, presežno, daljno in nedosegljivo. Fascinantno prežeto z lepoto zemeljskega,« v kritiki k Hudičevemu jeziku za revijo Sodobnost zapiše literarna kritičarka Lucija Stepančič. Morje je pomembna entiteta avtoričinih del in ji služi predvsem kot navdih in zakladnica asociacij, simbolov in metafor: »Morje ni konstrukcija, morje je slanica zemlje z življenjem v sebi, v njem je skrita narobna razsežnost, na njegovi gladini se naše podobe ustavijo.« (»Kako razdreš pejsaž«)

Poleg Mediterana se avtorica še vedno (čeprav nekoliko manj eksplicitno kot v Zasukanih štorijah) nanaša na grški prasvet mitov in arhetipov kot podstati sleherne človekove situacije in njegove strukture mišljenja, s tem pa tudi jezika. Pripovedovanje in zapisovanje zgodb ali pesmi skupaj z drugimi umetniškimi dejavnostmi protagonistov – denimo Palomino fotografiranje in Ginotovo igranje violončela v Kamenem semenu ali Černigojevo slikanje – pa služijo »izpovedovanju izmuzljivosti«, ki jo na najbolj avtentičen način ujame in v svoji »norčevski svobodi«, izpričuje prav umetnost s številnimi konotacijskimi mrežami, z vključevanjem in sobivanjem različnih perspektiv ter medvrstičnim izrekanjem. Spomnimo se na Gianluca, učitelja italijanščine iz Gardskih zgodb v prvencu, ki pravi: »Moje tri najljubše stvari na svetu? Rekel bi, da predvsem zgodbe, lahko bi rekel tudi: zgodbe, zgodbe, zgodbe. […] Zgodbe pač, take z nešteto možnimi zapleti in razpleti, vendar s samo enim zapletom in s samo enim razpletom, zanima me, zakaj izmed tisoč možnosti prav tak zaplet in tak razplet.« Opazno je spogledovanje z umetniško tradicijo 20. stoletja, v avtoričinih zgodbah se pojavljajo denimo Josip Brodski, Italo Calvino, Wilhelm Herschel, Guillaume Apollinaire, Ivan Cankar, Max Brod, Avgust Černigoj, Carlo Michelstaedter, Silvina Ocampo in Alejandra Pizarnik. Vendar, kot ugotavlja Matej Bogataj, ne gre za: »[P]riklicevanje ali potrjevanje avtoričine erudicije, ki je nesporna in dih jemajoča v raznolikosti, ne kot morebitno ustvarjanje lastnih literarnih predhodnikov ali prvinsko veselje nad apokrifi in palimpsesti. […], bolj se zdi, da gre za skoraj samoumevnost, da sta pretekla literatura in zgodovina kot rahlo drugačen način oblikovanja fikcije sestavni del naše izkušnje, izkušnje bralcev in prevajalcev in poseljevalcev in pionirskih raziskovalcev svetov iz črk.« Med brezimnimi, celo izginjajočimi junaki zgodb Veronike Simoniti pa sta zagotovo najvidnejši in po profesiji najbolj povedni prevajalka iz Papirnate hiše in gledališka suflerka Alma iz zadnje zgodbe Alma v avgustu, ki že dvajset let »v usta polaga besede, besede, ki bi jih rada sama izgovarjala na ves glas na odru, v lučeh, žežnjajo pa jih drugi, poznaš tekste vseh vlog, vskočiš kadarkoli, ampak za špranjo si, ne govoriš zares, šepetaš, življenje gre mimo tebe, čeprav trpiš enako, kot trpijo junaki, ki jih poznaš do obisti, ki jih bereš kot knjigo, ki jih znaš na pamet kot predlogo, in namesto katerih trpiš, kadar ima igralec slab dan […]«. Šele onkraj službe, v kateri ne opravlja niti poustvarjalnega dela, pa si Alma upa na poletnem obmorskem oddihu pripovedovati strašno zgodbo o zločinu (in krivdi), ob čemer že v začetku neposredno pozove bralca k lastnemu intelektualnemu vnosu in razsodbi o resničnosti povedanega.

Zgodbe iz Hudičevega jezika so čudovite, mestoma čudežno-magične, predvsem pa pretresljive pripovedi o presajanju ljudi iz enega jezika v drugega, ljudi, ki se pogosto znajdejo sredi pogorišč zgodovine, govorijo o izkoreninjencih, mejaših in vseh tistih izjemnih posameznikih, ki te meje, denimo v umetnosti, premikajo. Osrednja pripovedovalkina dilema pa ostaja odprta: Če so meje posameznikovih jezikov in govoric meje njegovega sveta, kje so potem meje Jezika kot takega? Do kod pravzaprav smemo?

 

O avtorju / avtorici
(fotografija Matej Pušnik) Tanja Petrič je literarna kritičarka, prevajalka leposlovnih in humanističnih besedil in urednica. Literarne kritike in članke s področja književnosti in kulture objavlja v Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti, Bukli, v preteklosti pa še v Pogledih, Delovih Književnih listih, Večerovi Čitalnici, na portalu Airbeletrina, v Magu, Spektru, Asskalli ter Življenju na dotik (EPK Maribor 2012). S kritiškimi in prevajalskimi prispevki sodeluje tudi z Radiom Ars. Med 2008 in 2015 je pri Društvu slovenskih pisateljev (DSP) urejala tiskane publikacije Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, od leta 2011 pa soureja edicijo prevodov slovenske književnosti v tuje jezike Litteræ Slovenicæ, ki je bila kot izjemen uredniško-prevajalski projekt leta 2012 odlikovana z Lavrinovo diplomo. Leta 2011 je za prevode poezije prejela nagrado »Lirikonov zlát«, leta 2015 Stritarjevo nagrado za najboljšo mlado kritičarko, 2016 pa nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko za prevod poezije Friederike Mayröcker. Od leta 2010 je redna članica in trenutna podpredsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) in članica Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK), od leta 2016 pa je vključena tudi v slovenski center PEN.