O pesmi Ilse Aichinger »Samoizgradnja«

***

Pesmi uveljavljene avstrijske pesnice in pisateljice Ilse Aichinger (1921–2016), ki so prvič v knjižni obliki izšle leta 1978 v pesniški zbirki z naslovom Verschenkter Rat (slov. Podarjen nasvet) prinašajo nedatirane pesmi iz dveh desetletij. Sprva so doživele skromen odziv, čeprav danes zavzemajo eno osrednjih mest avtoričinega opusa in njenega izmuzljivega kreda. Namreč, prav v avtoričinih pesmih v izjemno ekonomičnem, a premišljenem jezikovnem izrazu kulminirajo vse značilnosti njene edinstvene poetike: strogo sledenje določeni slogovni legi, zadržanost v rabi retoričnih figur, predvsem pa alogičnost in hermetičnost pesniških podob. V recepciji zbirke kritiki izpostavljajo predvsem svojevrsten jezikovni univerzum te poezije, ki deluje paradoksalno in disparatno, s čimer pa se izmuzne vsakršnemu poskusu »dokončne« interpretacije.

V pričujočem zapisu se bom posvetila poskusu interpretacije pesmi Selbstgebaut / Samoizgradnja, v tej verziji objavljene v zbirki Verschenkter Rat. Prvi zapisi obravnavane pesmi segajo v leto 1960, ko je obstajala še pod naslovom Schwermut (slov. otožnost, melanholija). Že geneza naslova pa kaže na ambivalenco oziroma znan in večkrat ubeseden avtoričin paradoks med dvema na prvi pogled skrajnima točkama izrekanja, med dvema nezdružljivima razpoloženjema, ki pesem kontekstualizirata. Tudi če se je Ilse Aichinger v končni verziji objave odločila za progesivno-aktiven naslov Samoizgradnja, ki zveni nekoliko bolj tehnično objektivno in manj emocionalno nabito, obe različici pesem primerno povzemata.

Izvorna razpoloženjska lega v pogojnem naklonu izraža močno vitalistično voljo in nujnost po spremembi lirskega jaza, ki se v višinskem zavetju ob izginulem soncu znajde v ogrožajoči »senci« in tesnobi, kot jo povzroča strah pred zunanjim sovražnikom – zvermi, s čimer preteče celo paleto implicitno izraženih občutij: od poguma, preko tesnobnosti, do samote in odtujenosti ob izgubi varnosti. Zdi pa se, da lirski subjekt na koncu vendarle najde (varljivo?) pomiritev, celo angažirano vedrino, ki jo pesnica formalno izrazi s poudarjeno interpunkcijo – klicajem v zadnjem verzu.

Čeprav pesem sestoji iz treh sintaktičnih enot, je glede na spremembo perspektive, ki prinaša deintimizacijo prvoosebnega subjekta s permutacijo v kolektivnega tretjeosebnega, pravzaprav dvodelna. Že naslov Samoizgradnja odpira osrednjo tematiko pesmi – iniciira namreč kreativen, do skrajnosti subjektiviziran ustvarjalni proces, ki ga ubesedujejo prvi verzi: »Svoje vasi bi / pustila brez besed«. Subjekt zakoliči svojo poetološko držo v brezbesednosti (a ne molku!), v t. i. »tišini besed« (Gisela Lidemann), ki govorijo med vrsticami. Pesem pridobi svoj poetološki potencial v konkretni podobi »vasi«, skozi katere »se zaganja« (nem. »druchschwingen«) sneg – v tem primeru je bilo v slovenščini treba izbrati po intenzivnosti močnejši glagol od »naletavanja«. Neva Šlibar v prispevku Definieren grenzt an Unterhöhlen. Ambiguiesierte Paradoxie in Ilse Aichingers Gedichten zapiše: »V pesmih [Ilse Aichinger] poetično ni neposredno tematizirano, temveč se izraža v konkretni pojavnosti in jo določa: pride do prostih mest fikcionalnega in lirskega, do ukinitve naravnih zakonitosti in njihovih temeljnih dimenzij […].«

Omenjene »vasi« niso zgodovinsko in geografsko opredeljiv kraj, temveč utelešena in ponotranjena abstraktna lokacija, t. i. »jezikovni izraz notranje izkušnje« (Elisabeth Pulver), ki z navedenimi simbolnimi zvermi (jaguarji in volkovi) posredujejo podobo eksistenčne ogroženosti, kar lahko beremo tudi v smislu »angažirane avtonomije« kot subjektivnega upora proti sistemu vladanja in nadzora. Beatrice Mall-Grob zapiše: »V pesmi Samoizgradnja se lirski jaz konstituira preko ustvarjalnega procesa, uperjenega proti danemu redu.« Na podlagi tega pride do postopne pasivizacije lirskega jaza – če je imel na začetku še »usodo besed« v svojih rokah, se subjekt počasi distancira in postaja »opazovalec« vse do popolnega izginotja na koncu pesmi, kjer nadaljnjo akcijo pripisuje rodovom naslednikov.

Če primerjamo začetek in konec prve sintaktične enote – torej: »Svoje vasi bi pustila brez besed […] in prostodušno v ograje« – povedano kljub fizični omejenosti v obliki ograj implicira brezmejnost, odprtost in prepišnost (v izvirniku se pojavlja beseda »offen«, slov. »odprto«, ki se v slovenskem prevodu ne more ohraniti dobesedno). Beatrice Mall-Grob v svoji interpretaciji ugotavlja: »Meja med odprtim in zaprtim, nedoločljivim in določenim se v delu Ilse Aichinger ponovno združi v ustvarjalnem aktu, kot ga tukaj evocira naslov Samoizgradnja. […] V svoji odprtosti so te vasi negotove, so duri, ki povzročajo vznemirjenje in vzbujajo strah, saj so dostopne jaguarjem in volkovom. Odprtost pomeni izgubo varnosti, kar lirski subjekt jemlje v zakup po lastni volji.«

Prelom v motiviki in poziciji izrekanja prinaša deveti verz, ki hkrati uvaja tudi zadnji sintaktični del pesmi: »Od tu je sonce zbežalo.« Sonce kot izvir svetlobe pobegne iz teh krajev, ker ne more več osvetljevati oz. razsvetljevati tudi v smislu racionalnega dojemanja. Vendar pa se kmalu zgodi diametralno nasprotni obrat – zatemnjena slika se namreč ponovno razsvetli s prihodom otrok na prizorišče, ki v nemškem izvirniku pesmi nabirajo regrat (nem. »Löwenzahn«), ob čemer v nemščini sprva iritira uporaba slovnično neobstoječe množine. Čeprav sonce oziroma svetloba nista eksplicirana, je v zadnjih treh verzih moč najti dovolj signalnih struktur, ki skozi konotacijske mreže »razsvetlijo« podobo. Nabiranje regrata, ki cveti predvsem od aprila do maja, nakazuje na vedro pomladno razpoloženje prerojevanja, ki ga stopnjuje vpeljava otrok kot nove, odraščajoče generacije, ki nosi upanje v drugačni (boljši) svet, moč za spremembe pa v svojih rokah. Tudi naravni izgled regrata – rumeni, okrogli cvetovi – po barvi in obliki spominja na pobeglo sonce in ga simbolično nadomešča, s čimer se slednje posredno vrne v zaključni prizor pesmi.

Regrat v nemščini kot »Löwenzahn« vzpostavlja posrečeno jezikovno igro, ki jo je potrebno v slovenskem prevodu prenesti v nekoliko modificirani obliki – v pričujočem prevodu se je prevajalka odločila za zamenjavo regrata z levjim grlom, rastlino, ki odpira podobna konotacijska polja. Zloženka »Löwenzahn« je namreč sestavljena iz dveh polnopomenskih besed, »Löwe« (slov. »lev«) in »Zahn« (slov. »zob«), in v dobesednem pomenu označuje »levje zobe«, kar se navezuje na ogrožajoče razpoloženje in bestiarij, vpeljana v predhodnih verzih. Prav ta dvojni pomen razloži tudi uporabo (napačne) množine, skupaj z jaguarji in volkovi pa oblikuje skupno semantično polje. Asociacija na leva je podkrepljena in zaokrožena tudi z zadnjim ekspresivnim vzkličnim verzom, »Prostor za kralja!«, saj leva v mitološki in ljudski tradiciji pojmujemo kot »kralja živali«.

Aktivna subjektiviteta lirskega jaza na začetku pesmi se skozi fazo brezimne (a najbrž odrasle) brezosebne množice pomagačev preobrazi v tretjeosebno skupino otrok, ki lahko vplivajo na prihodnost, kar je nakazano z rabo doživetega sedanjika oziroma prihodnjika. Pri simbolni akciji nabiranja regrata (v dobesednem prevedku: »trganja levjih zob«) gre za ukrotitev leva, torej kralja/vladarja/gospodarja, ki kmalu (?) ne bo predstavljal nobene nevarnosti več, zato se mu lahko brez zadržkov odstopi mesto. Kajti ukročeni lev bo, paradoksalno, vladal svetu, ki mu ni več mogoče vladati. Morda tudi: svetu, ki ga s pozicije koncentrirane moči ne bo več mogoče ob-vladati. Vendar, pozor: ali morda to pomeni, da bo tudi najintimnejši lirski jaz obmolknil, z njim pa izginil vsakršen ustvarjalni akt?

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: