/ 

Svetoboljna samost duše ali zločin je kazen

 

Hjalmar Söderberg – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Hjalmar Söderberg: Doktor Glas, Prevedla in spremno besedo napisala Nada Grošelj. Ljubljana: LUD Šerpa, 2018. (Zbirka Klasična Šerpa; 55)

 

Kratki roman Doktor Glas iz leta 1905 je tretje delo švedskega klasika Hjalmarja Söderberga (1869-1941), ki je izšlo v slovenščini. Potem, ko smo leta 2015 dobili prevod njegove kratkoprozne zbirke Vinjete (prevedla Nada Grošelj, LUD Literatura) in leto kasneje enega njegovih najodmevnejših del, tudi filmani roman Resna igra (prevedla Danni Stražar, založba Modrijan), je v lanskem letu izšel avtorjev nemara najuspešnejši, zagotovo pa literarno najbolj inspirativni roman Doktor Glas. Avtorica spremne besede naniza številna dela, nastala kot priredba izvirnika, pri čemer omeni tudi majhno neodvisno založbo, ki je načrtno izdajala dela, navdihnjena s Söderbergovo knjigo.

V dnevniško izpisanem romanu, ki zajame obdobje štirih, iz poletja v jesen prelitih se mesecev, naslovni protagonist v prvoosebnih izpovedih zajame široko paleto prepoznavno söderbergovskih tematskih sklopov, s katerimi je eden najznamenitejših in za časa življenja najbolj kritiziranih švedskih avtorjev zaznamoval domala vsako izmed svojih del. In si z njimi razen ostrih kritik tedanje družbe – z današnjega pogleda gre za zmehčano različico fenomena Thomasa Bernharda – priboril tudi brezčasno slavo. Njegov pogled na takratno družbo in posameznika v njej, se danes strinjajo poznavalci njegovega opusa, se namreč bere izrazito sodobno.

Že v romanesknem prvencu Zablode iz leta 1895 je avtor upodobil osamljenega, nekoliko čudaškega, anemičnega, predvsem pa »nemoralnega« posameznika, ki s svojim modusom vivendi poleg slabega zgleda vnaša dvom v obstoječi družbeni red. Vprašanje zakonske zveze (prinašajoče zgolj socialni in ekonomski status), ljubezni (ki naj bi bila svobodna izbira, pa ni), pričakovanja družbe (ki so večkrat v nasprotju z mislečim in občutljivim posameznikom) so ob kasneje dodajanih témah stalnica Söderbergove pisave. Religija kot intimna, svobodna izbira nasproti institucionalizirani veri, intelektualizem in skepsa, odpor do stvarnosti in vdor sanjskega sveta vanjo, vprašanje splava in evtanazije, hrepenenje po nedosegljivem, ki prerašča v obsesijo, predvsem pa osrednja tema pričujočega romana, ali je uboj človeka kot način pomoči nekomu drugemu moralno opravičljiv.

V tej »elegantni, vitalni in dobro organizirani psihološki študiji kompleksnega posameznika«, kot v uvodni misli k angleškemu prevodu romana zapiše nobelovka Margaret Atwood, se triintridesetletni zdravnik Tyke Gabriel Glas v svoji osamljenosti uvrtava v vse naštete teme. Pri tem si z vzvišene pozicije ne zgolj (pragmatičnega) zdravnika, temveč boga, domišlja, da se odgovori skrivajo v njem. Ne ravno ljudomrznik – na pogled sicer nenavadna, a ne tako neznačilna drža zdravnika -, pa vendar v odnosih z ljudmi in do življenja nasploh preveč zapet, da bi zmogel dopustiti izkustveni piš vetra, ki bi zrahljal obteženost misli, duha in srca in osvobodil erotično zatolčenost, zdrsne v obsedenost do mlade pacientke, ki se pojavi v njegovi ordinaciji z nenavadno željo. Da se izogne konzumiranju »zakonskih dolžnosti« do ostarelega moža, pastorja Gregoriusa, Helga predlaga fiktivno spolno bolezen, ki naj bi pohotneža odvrnila od tudi na silo jemajoče si mu zakónske pravice.

Glas ji seveda ugodi in pastorja pošlje, potem ko se zapoved ločenih spalnic ne obnese, na pettedenski oddih v toplice. A vrnil se bo in, čil in zdrav, še jasneje zahteval svoje pravice. Glaseva misel o pastorjevi likvidaciji skozi lastne dvome, kontradiktorna stališča in potrebo po zaščiti Helge – ki, mimogrede, v naslednjih obiskih ordinacije nikoli ni omenjala pastorjeve, temveč zgolj svoje smrti –, razkolniško prerašča v načrt. Slednjega z dobršno mero sreče, dobrega glasu in Söderbergove pisateljske lahkotnosti tudi izpelje, pri čemer umik zunanjih posledic nadomesti strmo naraščajoči notranji gnev, ki zgosti moraste, dualistično naravnane sanje (pridušen eroticizem vs. umor). Ni naključje, da Glas omenja romana Zločin in kazen ter Thérèse Raquin, nastala dobra štiri desetletja poprej, saj v njiju išče moralno opravičilo za svoje dejanje. Da mu pomiritve ne bosta prinesla, še ne ve, zagotovo pa ve, da je Helga, katere ljubimec se je medtem usmeril k boljši partíji, zanj nedosegljiva in da ga je življenje za vselej »obšlo«.

Ob stilistični izbrušenosti, kratkih, ritmičnih stavkih in estetiziranih opisih narave (z neredko osredotočenostjo na svetlobo ob koncu dneva), prepletenimi s trivialnimi kavarniškimi debatami, je Doktor Glas, ki združuje realistično zasnovo z impresionističnimi in findesièclovskimi primesmi, tudi duhovna podoba švedske prestolnice na prelomu 19. in 20. stoletja. Sicer ne tako slikovito kot sedem let kasneje končana Resna igra, pa vendar dovolj nazorno povzame duha časa, v katerem s skorajda kirurško natančnostjo problematizira takrat prevratne in danes vsaj v literaturi samoumevne teme.

   

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   

 

Hjalmar Söderberg – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Jasna Lasja
O avtorju
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.