V Vrabcu Anarhistu objavljamo serijo prispevkov o pravici do splava in svobodi izražanja različnih stališč. Po objavi prispevka dr. Iztoka Simonitija Sovražni govor in njegov kontekst – klerik Strehovec et. al. 20. decembra 2019 na naslovu http://vrabecanarhist.eu/iztok-simoniti-sovrazni-govor-o-pravici-do-splava/ smo na uredništvu prejeli še nekaj prispevkov na to temo. Ker želimo omogočati prostor za demokratičen dialog, smo se odločili, da jih objavimo. Mnenja posameznih avtorjev ne izražajo nujno stališča uredništva.
***
»Ustrehovanje« žensk in zastopnikov žensk
Primer Strehovec ima že zdaj, pred zaključkom sojenja, isti status kot Janševo zmerjanje novinark s prostitutkami in nekega Milana z zvodnikom: obramba za vsako ceno, v osami sodne dvorane varno prikrita, v javnosti postane groteskni in absurdni cirkus. »Prostitutka« menda ni žalitev ali zmerjanje ženske, saj sta dve novinarki »zaslužili« takšno oznako s svojim novinarskim delom (?); Strehovčev medij menda ni obtoževal skupine ljudi za umor nerojenih, saj so tudi oni očitno »zaslužili« to oznako in odprti poziv na obračun z njimi s tem, da so se zoperstavljali šikaniranju žensk na poti v kliniko in (verjetno) na prekinitev nosečnosti (?). Morda najlepši primer takšnega z logiko skreganega povezovanja je dal teolog dr. Janez Juhant v TV pogovoru o pedofiliji in cerkvi v Sloveniji, ko se je takoj začel sklicevati na – povojne zločine komunistov. Skoraj neverjetna infantilnost takšnih izjav na eni strani razkriva mentalno revščino določenih odvetnikov, na drugi pa napuh ljudi, ki mislijo, da je prostaška goebbelsovska propaganda Janševih medijev med prestrašeno javnostjo že sprejemljiva. Zaradi tega trdim, da gre v primeru Strehovec za osebni spodrsljaj onkraj kontrole znotraj diskurza desnice in katoliške cerkve, ki je moral končati na sodišču – in ki ga desna javnost zdaj izkorišča kot kanal za obračun s sodstvom in sodniki, ki niso dejavni zagovorniki desnice, namen pa je ustrahovanje aktivizma različnih skupin z različnimi cilji in končno ustrahovanje vseh žensk.
Čeprav primer Strehovec nima nobene zveze s splavom, kot bi to želela njegova obramba, saj odraža predvsem agresiven odnos in nestrpnost do drugačnosti v vsaki obliki, od ženskih oz. človekovih pravic do popolne odsotnosti solidarnosti, prijaznosti, spoštovanja osebnosti in privatnosti, je smiselno še enkrat in spet spregovoriti o splavu.
Noben zdravnik/zdravnica, nobena razumna in pismena ženska ali moški ne bo splav razumel kot dober in zaželen poseg v žensko telo. To je zadnji ukrep, ko vse življenjske okoliščine in možne odločitve posameznice kažejo slabo in ne obetajo dobrih rešitev za mater in otroka. Splav je tvegan, lahko pusti resne fizične in psihične posledice – in vendar je pogosto edina rešitev za žensko. Zelo pogosto tak splet pogojev in nesreč povzročajo prav družbene okoliščine, v katerih ženska živi. Nihče si ne želi splava, a o njem odloča ženska. Ni te teološke retoriške bravure, medicinskega pravila, pravne argumentacije ali verske zapovedi, ki bi lahko omejila ali ukinila oblast ženske nad lastnim telesom. Ko je enkrat doseženo, to dejstvo lahko ponavljamo, izničiti pa ga ne more nihče. Vsaj približen dosežen konsenz o začetku individualnosti oz. zavestnega življenja ne dopušča več debate s šarlatanskimi, cerkvenimi, zdravorazumskimi izmišljotinami in propagando. Zakaj bi kdo verjel zgodbam, katerih edini cilj je ustrahovanje? Zakaj bi kdo pomislil, da zarodke lahko rešimo s tem, da pobijamo zdravnike? Zakaj bi neki ženski, ki je ne poznamo, grenili že tako neprijetne trenutke z izpostavljanjem lastnih frustracij in lastne hinavščine – in lastnega ega?
Odgovor je jasen: zaradi pretenzij na oblast nad materinstvom.
Materinstvo je še danes, tudi v Sloveniji, globoko označeno z manipulacijami dveh velikih »računovodstev«: cerkvenega, ki računa duše, in državnega, ki računa državljane oz., v preteklosti, potencialne vojake. V nobenem primeru ženska sama ne šteje veliko: cerkev jo degradira na posodo, ki proizvaja duše in nima nobene kontrole nad svojim telesom, država pa ne skrbi pretirano za to, da bi bili pogoji za rojevanje, pa za družine, matere samohranilke in za tiste, ki bi potrebovale pomoč države, da lahko rodijo, enakopravno in zadovoljivo urejeni. Ali nismo imeli referenduma proti človekovim pravicam, ki je praktično ukinil zdravstveno podporo samostojnim ženskam, ki hočejo roditi? Obe računovodstvi sta zasnovani na trdih patriarhalnih merilih in zablodah. Ali je bog res zadrti patriarhalec? Zakaj bi ga potemtakem ženske spoštovale? Državno računovodstvo hoče nove državljane, razumljivo: a zakaj bi to pomenilo, da naj se matere žrtvujejo za višje cilje? Ko gre za pravice žensk in otrok, Slovenija v evropskih okvirjih še dobro stoji, omrežje ustanov je še tu. Kako se potem lahko zgodi, da ženske dobivajo manjše pokojnine od moških, kako je možno, da je revščine največ pri starejših ženskah, kako to, da odpustiti nosečo žensko ni zakonsko prepovedano? Kako to, da je toliko družinskega nasilja, v glavnem zoper ženske in otroke, če je (krščanska) heteroseksualna družina edina zaželena oblika? In zakaj se materinstvo zlorablja v prav goebbelsovski propagandi zoper begunce? »Jaz sem mati in se bojim!« medijem izjavljajo zapeljane predstavnice na protestih zoper sicer nevidne in neprisotne, a povsod prežeče posiljevalce temnejše poti. Amaterski fotografi pa celo poletje na kopališčih lovijo ženske, ki niso oblečene v zahtevane bikinije, ampak v pokrivala (»rjuharice«) v očitni in bolani manifestaciji vojerizma, oblasti nad ženskami (seksizma) in rasizma.
Materinstvo nikoli ne more biti izključno področje moči žensk in partnerjev/partneric že zaradi, sicer pogosto pozabljenih, ustavnih zagotovil o socialni državi, razrednih delitev in cerkvenega vpletanja v družbeni status žensk. Dokler je temu tako, imajo ženske dolžnost in pravico, da materinstvo postavljajo med svoje politične zahteve, vključno s spoštovanjem popolne suverenosti ženske nad lastnim telesom in obveznostmi družbe pri neproizvajanju in pri proizvajanju novih državljanov: da, vsaj dokler družbena zavest državljanov cerkve ne uspe odlepiti od države, v državi pa izboljšati socialni položaj matere in otroka, posvojiteljev in otroka, in dokler se, predvsem v korist otrok, ne zmanjšajo izjemno nevarne socialne razlike.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
