/ 

Danilova knjiga

DaniloKiš
Danilo Kiš

    

LITERARNI KOLEDAR – 22. FEBRUAR

 Ob obletnici rojstva Danila Kiša

Obstajajo stvari, ki več let ležijo pozabljene, da bi v nekem trenutku dobile nov pomen, ki pa mu ni treba dolgo trajati. Ne gre torej za stvari, ki so si izborile svojo mesto v zgodovini, uradni ali zasebni, temveč za tiste stvari, ki bodo morda znova utonile v pozabo. V nekem trenutku ne bodo samo oživele nekega sveta, ampak bodo dale nov pomen nečemu, nad čemer smo že obupali.

Zgodilo se je, da sem med prelaganjem svojih knjig našla tudi precej slabo ohranjeno žepno izdajo knjige, ki sem jo kupila v Ljubljani. Gre za knjigo Danila Kiša z naslovom Grobnica za Borisa Davidoviča (1976). Ko sem pogosto potovala med Beogradom in Ljubljano, sem naletela nanjo. Prebrali so jo vsi moji sorodniki iz Ljubljane, jaz pa sem čas zanjo našla pozno ponoči na poslovnem vlaku Sava. Do Zagreba sem jo prebrala. To je bilo moje prvo srečanje s političnim angažmajem Danila Kiša, serija zgodb o totalitarizmu Stalinovega obdobja z jasnim navajanjem vseh ostankov stalinizma. Takrat je bila to nevarna knjiga. Kiša so napadli, ne zaradi vsebine, ampak zaradi stila in dokumentov, uporabljenih v tej knjigi, saj so občutljivi državni kritiki sumili, da je knjiga »originalna«. Čeprav je bila knjiga le kratek čas v mojih lasti, je bila že ob prihodu v Beograd malo razcefrana. V torbi sem jo imela tudi naslednji dan, ko sem odšla na knjižni sejem in slučajno naletela na Danila Kiša, ki je podpisoval knjige. Takšne priložnosti nisem smela izpustiti. Dala sem mu svojo obrabljeno knjigo, da jo podpiše. Nasmehnil se je, saj me je poznal že kot prodajalko časopisa Student iz beograjskih lokalov, kjer je on pil, mi študentje pa smo služili drobiž, in se podpisal na zadnjo stran knjige. »Kupi novo,« je pripomnil. Knjigo sem našla, ko sem, v paniki zaradi izpolnjevanja obrazcev za projekt, ki zagotovo ne bo uspel, iskala nekaj drugega. Ko sem jo odprla, se je svet tržne norosti in umeščanja znanosti vanj razpočil in ostala sem sama z edinimi stvarmi, ki so še pomembne: nadarjenost in pamet.

»Delo izginja v duhu s smrtjo… Istočasno ni nemogoče, da bi pri prečkanju reke smrti v Haronovi barki s seboj želel ponesti vsa svoja dela. Sprašujem se, ali bi bilo tako lažje umreti.«

Danilo Kiš (22.2.1935 – 15.10.1989) zagotovo ni imel prav: delo ne izginja in knjige ne gorijo, morda pa mu je le uspelo prenesti svoje knjige na »drugo stran«. Danes je njegov rojstni dan, napolnil bi 84 let. Koliko knjig bi napisal, če bi živel več kot 54 let?

»Nimam otrok in ta čudna rasa bo ugasnila z menoj. S tema dvema verama se je v nekem trenutku združila še tretja, katolištvo, ki so me ga učili v šoli na Madžarskem. Srečanje dveh podobnih in, zaradi številnih strani, različnih svetov, zavest o dvostranski pripadnosti je bila kot šok, še posebej po vojni. Po eni strani epska tradicija srbskih junaških pesmi, ki mi jo je predala moja mati, in surova balkanska realnost, po drugi pa srednjeevropska literatura ter dekadentna in baročna madžarska poezija. Tej mešanici, sestavljeno iz spopadov in nasprotij, se je priključilo še moje judovsko poreklo, ne v verskem smislu, ampak v bistveni kulturni optiki raziskovalca.«

Zopet se je zmotil: »čudna rasa« mešanca in nomada med kulturami je preživela in je morda ena redkih zatočišč upanja – vsaj za tiste, ki ga še prebirajo.

Zakaj bi bilo danes smiselno brati dela Danila Kiša? Ravno zato, ker ni »umeščen«. Umrl je še preden je dobil Nobelovo nagrado, ki se mu je resnično nasmihala, in še pred vojno, ki je za dalj časa uničila vse oblike kulturnega rafinmaja. Morali bi biti prepričani, da je ponovno nastopil čas rafinmaja, čeprav dobro vemo, da temu ni tako. Lahko pa ga neodgovorno znova vzpostavimo ob prebiranju Kiša. Kot vsi dobri pisatelji, je tudi Kiš znal dobro predvidevati, čeprav tega ni vedel:

»Nacionalist je po definiciji ignorant. Nacionalizem je torej linija manjšega odpora, komotnost. Nacionalistu je lahko, on pozna ali misli, da pozna svoje vrednosti, etične in politične vrednosti naroda, kateremu pripada. Drugo ga ne zanima, pekel so drugi (drugi narodi, drugo pleme). Njih ni potrebno niti preverjati. Nacionalist v drugih vidi predvsem sebe – nacionaliste. Pozicija je, kot smo rekli, komotna. Strah in zavist. Opredelitev, angažiranost, ki ne zahteva truda. Ne samo pekel so drugi, v okviru narodnostnega ključa, se razume, ampak tudi: vse, kar ni moje (srbsko, hrvaško, francosko), mi je tuje. Nacionalizem je ideja banalnosti. Nacionalizem je obenem, ne samo po etimološkem pomenu, zadnja ideologija in demagogija, ki nagovarja narod. Pisatelji to najboljše vedo. Zaradi tega je nacionalizma osumljen vsak pisatelj, ki deklarativno izjavlja, da piše »iz naroda za narod«, ki svoj individualni glas domnevno podreja višjim nacionalnim interesom. Nacionalizem je kič: v srbskohrvaški različici je to borba za prevlado nad poreklom lectovega srca. nacionalist v principu ne zna niti enega jezika, niti tako imenovane jezikovne variante, ne pozna druge kulture (ne tiče se ga). Vendar stvar ni tako preprosta. Če zna nek jezik, kar pomeni da ima kot intelektualec vpogled v kulturno nasledstvo neke ga drugega naroda, velikega ali malega, mu to znanje služi samo za vzpostavljanje analogije v škodo drugih. Kič in folklora, folklorni kič, če vam je tako bolj všeč, nista nič drugega kot zamaskirani nacionalizem, plodno polje nacionalistične ideologije. Folklorizem pri nas in v svetu ni antropološke, temveč nacionalistične narave.«

Besedilo je napisano leta 1973 in bo vsaj še kakšno stoletje veljalo v bližnjih krajih. Vsi citati niso iz knjige, ki sem jo pred kratkim našla, ampak iz knjige Danila Kiša, ki jo sedaj ponovno prebiram. Knjige vlečejo druge knjige, odgovore na vprašanja, ki jih postavljajo, pa najdemo v drugih knjigah. V tem privilegiranem prostoru popolne svobode je branje Danila Kiša prava nuja, saj širi prostor.

Obrabljene Kišove knjige s podpisom avtorja sem se oprijela kot utopljenec slamice. Namerno je napisana enostavno, v suhoparnem jeziku, s hladnimi opisi, brez sodelovanja v strahotah, brez zgražanja in brez groze. To je ledena knjiga, ki lahko edina opiše hinavščino, sistemsko laž in vso grozo dehumanizacije. Vse se tako zelo razlikuje od druge Kišove proze, iz katere kar hlapijo hipersenzibilnost avtorja, vonjave, zvoki in dotiki zgodnje mladosti. Pisatelj je v svojem 40. letu hitro odrasel in se odločil, da se upre svetu, v katerem je do tedaj živel, da za vedno spremeni glasbeni ključ, da nikoli več ne bo vsesplošno oboževan, da se posveti najmanjši, najzahtevnejši, najstrožji skupini bralcev in da v prihodnje odgovarja samo njim. Vse se je zgrnilo na njega, spletke, napadi in sovraštvo majhnih. To je bila preveč pogumna poteza, ki ga je stala živcev, časa, zdravja in na koncu tudi bega iz Beograda. Ustavil se je na najboljši postaji za Haronovo barko, v Parizu. Vrnil se je mrtev, da bi ga mrtvega pokradli črni duhovniki in lokalni patrioti. Njegov pogreb je bila zastrašujoča predstava prisvajanja in nepovezanih izjav, ki so bile žalitev za vse, kar je kdaj napisal. Nič od tega več ne obstaja: ostala je razcefrana pametna knjiga, ki bi jo mnogi vzeli s seboj na omenjeno barko.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Svetlana Slapšak
O avtorju
Svetlana Slapšak (1948) je po diplomskem in podiplomskem študiju klasične filologije do leta 1988 delala kot znanstvena sodelavka na Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu, leta 1986 je postala docentka za srbsko in črnogorsko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila je redna profesorica in dekanka na ISH (2004-14). Je umetniška direktorica Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš in direktorica Zavoda za balkanske in mediteranske študije in kulturo v Ljubljani. Napisala je številna dela s področja antropologije, študij spola, lingvistike, klasičnih študij, komparativistike in balkanologije. Redno piše kolumne za Večer in je glavna in odgovorna urednica beograjskega časopisa ProFemina. Prevaja iz stare in nove grščine, latinščine, francoščine, angleščine ter iz slovenščine v srbščino. Nekatera dela: Svi Grci nazad! : eseji o helenizmu u novijoj srpskoj književnosti, 1985, Za antropologijo antičnih svetov, 2000, Ženske ikone 20. stoletja : 60 antropoloških esejev, 2005, Mikra theatrika : antropološki pogled na antično in sodobno gledališče, 2011, Zelje in spolnost: iz zgodovinske antropologije hrane : študija o kultni, ritualni in kulturni vlogi zelja, 2013, Antička miturgija : žene, 2013, Kuhinja z razgledom: eseji iz antropologije hrane, 2016., Istomesečnik, 2018. Nagrade: nagrada Miloš Crnjanski za eseje, 1990, nagrada American PEN Freedom of Expression Award, 1993, nagrada Helsinki Watch Award, 2000, nagrada Helen Award, Montreal, 2001, nominacija za Nobelovo nagrado za mir za gibanje 1000 žensk za mir, 2005, nagrada Mirka Kovača za knjigo esejev o hrani Leteći pilav, 2015.