/ 

Pet izbranih pesmi

Svetlana Makarovič – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

      

Igor Divjak o izboru pesmi Svetlane Makarovič

Svetlana Makarovič je s spojem moderne izkušnje in ljudskega pesništva pokazala, kakšno moč imajo starodavni, zarotitveni obrazci in paralelizmi tudi v današnjem svetu. Te pesmi so prepričljive tudi zato, ker se ne pretvarjajo, da ponujajo tolažbo in odrešitev, ampak človeka umeščajo v krut svet, poln zla in maščevalnosti, svet, v katerem na žalost semena še vedno klijejo iz zemlje, ki požira kri, v katerem brat streže po bratovem življenju in v katerem se brezdomcem in brezdomkam ne ponudi zatočišča.

   

***

     

Utopljenka

    

O moji dolgi kiti dve,
o moje zlomljene roke,
o moja mokra srajčica,
s potočno travo vezena.

Po trati cvete regrat zlat,
po mlinu hodi mlinar mlad.
Pod vodo mi je prepusto,
pod soncem mi je prehudo.

Pa ko se v mlinu mrak zgosti,
se mlinarju težko stori.
Le čakaj, čakaj, mlinar mlad,
nocoj te pridem kaznovat.

S kostmi te bom objemala,
z zobmi te bom poljubljala.
Kar ješ, ni riba. Je srce
tvoje utopljene ljubice.

   

***

    

Mlinarica

    

Mlinarica do jutra jokala,
prazno zibko potakala.
Zjutraj se je oblekla lepo
v mah, koprive in deteljo.

V meni je ogenj, v meni je mraz,
kjer je moj ljubi, oj tam sem pa jaz.
Ko je pa na grob prišla,
je črna dlan iz zemlje gledala.

Mlinarica zavpije močno,
dlan pa se sklene z njeno dlanjo.
Z nožem mu je dlan odrezala,
vso pot ji lepo prepevala:

Le spavaj, spavaj, sinko moj,
da ne boš falot kot očka tvoj,
od žalik žene uročen,
od moje roke umorjen.

    

***

    

Oltarna slika

    

Kako ti je, hčerka moja,
na tem belem sveti?
Dobro, mati, dobro, mati,
nemre bolje biti:
brat mi po življenju streže,
sestra dete bije,
zemlja kri požira, mati,
seme dobro klije.
Vsi ljudje so bratje, mati,
bratje ino sestre,
škoda le, da nisi, mati,
več otrok rodila.

Kako ti je, hčerka moja,
na tem belem sveti?
Dobro, mati, dobro, mati,
nemre bolje biti:
brate so mi oslepili,
sestre so mi utopili,
mene kamenjali,
tebe milovali,
dobro mi je, dobro, mati,
na tem belem sveti,
škoda le, da nisi, mati,
več otrok rodila.

Brat mi ogenj, voda sestra,
lahek ogenj, voda težka.
Z ognjem ti oči izžgejo
pa spregledaš brata,
s težko vodo te dušijo
pa spregledaš sestro.
Bi še kaj vprašala, mati
iz oltarne slike?
Dobro nam je, dobro, mati,
nemre bolje biti,
naj ti bog povrne mati,
ker ti jaz ne morem.

    

***

    

Deseta

    

On, ki ptice pod nebom mori,
ji je dal dolge, predolge dni,
z robido povijana, s peskom dojena,
kdaj boš pa ti nazaj prišla?

Sedemkrat sedem robidovih let,
da sem kamniti svet obšla.
Oj kaj vam pravim, grajska gospa,
prenočite me do dne.

Jaz bom gostila devet hčeri,
jaz te ne morem prenočit.

Žlahtna gospa, v imenu Boga,
le dajte mi tam pri deklah kot,
da bom od daleč gledala,
kako jih boste sprejemali.

Strgana, zmršena, polna uši,
spustila bom nate hude pse.

Bog vas obvari, mati moja,
Bog vas obvari, devet sestra,
zbogom ostani, beli grad,
saj sem sirota vedela.

Vrni se, vrni, deseta hči,
moje srce mi pravi tako.

Zame pa tam prostora ni,
kjer se le svojim streho da,
zame pa tam prostora ni,
kjer se le svojo kri spozna,
ko bo mrtev petelin dan zapel,
ko bo mrtev mežnar dan zvonil,
ko bo cvetela požgana robida,
ko se zarase strgana žida,
ko bo nazaj tekla bistrica,
takrat bo deseta nazaj prišla.

   

***

   

Kača

Dva nista dvakrat po en sam.
Dva nista več. Sta dvakrat manj.
Ta množica, ki se smehlja,
ta množica, ki kamenja,
ta množica po dva in dva
v kotlih hudičevega svaštva,
v gnezdih samičjega sovraštva,
v nabreklih plodnicah žena.
In gledaš zemljo in nebo,
znabiti pa le ni tako,
a vidiš s kačjimi očmi,
kako se plazi in preži,
se tare, gnete in grozi,
glej kačo, zgrabi, stri, ubij —
in spet se huli, zemljo grize
in prosi za drobtine z mize
in moli in se zahvaljuje
ta množica, ta množica,
ki je kričala Križaj ga!

   

 

     

Poezija drugih avtorjev in avtoric   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    

Svetlana Makarovič – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Svetlana Makarovič je slovenska pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka in ilustratorka. Njena poezija za odrasle sodi v vrh našega modernizma. V pesmih je eksistencialno izkušnjo sodobnega človeka spojila z ljudskim izročilom, v njih obnavlja tradicionalne ljudske oblike, predvsem balado, ki je po motivih in vsebini temna in tragična. Njena mladinska dela veljajo za sodobno slovensko klasiko. Pogosto piše sodobne živalske pravljice, fantastične pripovedi in pravljice z izvirnimi mitološkimi liki. Izjemen uspeh so požele številne njene lutkovne igre za otroke. Poleg proze za otroke in mladino piše prozo za odrasle. Svetlana Makarovič je tudi izvrstna šansonjerka. Njeni šansoni satirično in humorno obravnavajo družbene konvencije, lažno moralo, družinske in medčloveške odnose. Njena bibliografija vsebuje več kot 300 del, tu naj navedemo le njene pesniške zbirke: Somrak, 1964, Kresna noč, 1968, Volčje jagode, 1972, Srčevec, 1973, Pelin žena, 1974 ,Vojskin čas, 1974, Izštevanja, 1977, Pesmi, 1979, Sosed gora, 1980, Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste, 1984, Pesmi Svetlane Makarovič in Risbe Franceta Miheliča, 1987, Krizantema na klavirju (šansonska besedila), 1990, Tisti čas, 1993, Bo žrl, bo žrt, 1998, Samost, 2002, Zima vezilja, 2016, Naj bo poleti, 2018. Med drugim je prejela nagrado Prešernovega sklada, 1975, Jenkovo nagrado 1994, Levstikovo nagrado, 2011 in Zlatnik poezije, 2012. Leta 2000 je zavrnila Prešernovo nagrado.