Svetlana Makarovič – pesmomat – izbrane pesmi

Utopljenka

O moji dolgi kiti dve,
o moje zlomljene roke,
o moja mokra srajčica,
s potočno travo vezena.

Po trati cvete regrat zlat,
po mlinu hodi mlinar mlad.
Pod vodo mi je prepusto,
pod soncem mi je prehudo.

Pa ko se v mlinu mrak zgosti,
se mlinarju težko stori.
Le čakaj, čakaj, mlinar mlad,
nocoj te pridem kaznovat.

S kostmi te bom objemala,
z zobmi te bom poljubljala.
Kar ješ, ni riba. Je srce
tvoje utopljene ljubice.

***

Mlinarica

Mlinarica do jutra jokala,
prazno zibko potakala.
Zjutraj se je oblekla lepo
v mah, koprive in deteljo.

V meni je ogenj, v meni je mraz,
kjer je moj ljubi, oj tam sem pa jaz.
Ko je pa na grob prišla,
je črna dlan iz zemlje gledala.

Mlinarica zavpije močno,
dlan pa se sklene z njeno dlanjo.
Z nožem mu je dlan odrezala,
vso pot ji lepo prepevala:

Le spavaj, spavaj, sinko moj,
da ne boš falot kot očka tvoj,
od žalik žene uročen,
od moje roke umorjen.

***

Oltarna slika

Kako ti je, hčerka moja,
na tem belem sveti?
Dobro, mati, dobro, mati,
nemre bolje biti:
brat mi po življenju streže,
sestra dete bije,
zemlja kri požira, mati,
seme dobro klije.
Vsi ljudje so bratje, mati,
bratje ino sestre,
škoda le, da nisi, mati,
več otrok rodila.

Kako ti je, hčerka moja,
na tem belem sveti?
Dobro, mati, dobro, mati,
nemre bolje biti:
brate so mi oslepili,
sestre so mi utopili,
mene kamenjali,
tebe milovali,
dobro mi je, dobro, mati,
na tem belem sveti,
škoda le, da nisi, mati,
več otrok rodila.

Brat mi ogenj, voda sestra,
lahek ogenj, voda težka.
Z ognjem ti oči izžgejo
pa spregledaš brata,
s težko vodo te dušijo
pa spregledaš sestro.
Bi še kaj vprašala, mati
iz oltarne slike?
Dobro nam je, dobro, mati,
nemre bolje biti,
naj ti bog povrne mati,
ker ti jaz ne morem.

***

Deseta

On, ki ptice pod nebom mori,
ji je dal dolge, predolge dni,
z robido povijana, s peskom dojena,
kdaj boš pa ti nazaj prišla?

Sedemkrat sedem robidovih let,
da sem kamniti svet obšla.
Oj kaj vam pravim, grajska gospa,
prenočite me do dne.

Jaz bom gostila devet hčeri,
jaz te ne morem prenočit.

Žlahtna gospa, v imenu Boga,
le dajte mi tam pri deklah kot,
da bom od daleč gledala,
kako jih boste sprejemali.

Strgana, zmršena, polna uši,
spustila bom nate hude pse.

Bog vas obvari, mati moja,
Bog vas obvari, devet sestra,
zbogom ostani, beli grad,
saj sem sirota vedela.

Vrni se, vrni, deseta hči,
moje srce mi pravi tako.

Zame pa tam prostora ni,
kjer se le svojim streho da,
zame pa tam prostora ni,
kjer se le svojo kri spozna,
ko bo mrtev petelin dan zapel,
ko bo mrtev mežnar dan zvonil,
ko bo cvetela požgana robida,
ko se zarase strgana žida,
ko bo nazaj tekla bistrica,
takrat bo deseta nazaj prišla.

***

Kača

Dva nista dvakrat po en sam.
Dva nista več. Sta dvakrat manj.
Ta množica, ki se smehlja,
ta množica, ki kamenja,
ta množica po dva in dva
v kotlih hudičevega svaštva,
v gnezdih samičjega sovraštva,
v nabreklih plodnicah žena.
In gledaš zemljo in nebo,
znabiti pa le ni tako,
a vidiš s kačjimi očmi,
kako se plazi in preži,
se tare, gnete in grozi,
glej kačo, zgrabi, stri, ubij —
in spet se huli, zemljo grize
in prosi za drobtine z mize
in moli in se zahvaljuje
ta množica, ta množica,
ki je kričala Križaj ga!

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist