/ 

Inzulinke v armaturki

          

Suzana Tratnik – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
             

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Suzana Tratnik o poslanem odlomku

Se spomnite kampanje Vsi drugačni, vsi enakopravni? Pričujoči odlomek je iz romana Pontonski most, postavljenega v devetdeseta, rejversko subkulturo in vzpon Metelkove, v ozadju pa je že vzcvetel sovražni govor. O usodni navezi Jane in Simi na podlagi prerokbe in vsakdanje omame, čeprav morata slednjič reševati vsaka sebe. V poglavju Inzulinke v armaturki se po selitvi v drugo podnajemniško stanovanje odpravita na izlet, na katerem naj bi se pogovorili in naredili red v svojem življenju. Mar res?

Roman izide jeseni pri Beletrini.

  

***

  

Ker le gre hitreje z malo načrtovanja, je že prejšnji večer spakirala vso njuno robo. Bila je sama, zato si je lahko vzela čas za strukturiranje selitve. Zmotala si je džojnt s taboljšim šitom trnovske dilerke, globoko vlekla vase in se počutila pomembno kot dispečerka lastnih premikov po ljubljanskih četrtih. Spet s kovčkom v roki, kakor ji je (na)povedal Prerok pred dobrim letom, in kar je že ves čas vedela tudi sama. Upala pa še vedno, da bodo za njeno kontinuirano lokalno migracijo le prišle tudi zgodbe, kolumne, knjiga, veljava in denar. Končno je pomislila na denar, s katerim so se njene zatežene misli le nerade ukvarjale, ker jim je tako zelo smrdela profanost.

Vse obleke je spokala v kartonaste škatle. Za knjige in druge težke stvari so najprimernejše manjše odprte škatle od zelenjavarja, ker jih je laže nositi. Čevlje, kozmetiko in druge prčkarije, ki niso ne obleka ne literatura, pa je najbolje zmetati v črne vreče, ki jih potem še najmanj tri mesece niti ne pogledaš. Ko se stokrat seliš, se za to usposobiš, in veš, da nekaterih selitvenih vreč enostavno ne odpiraš več, ker si v vsakem stanovanju le za kratek čas z eno nogo, z drugo pa že v naslednjem. In vsakič zmečeš stran polno nepotrebnih stvari, zato je selitev tudi eno tako duhovno čiščenje, sploh če si teslo, ki verjame v ta mambo-džambo.

Zgodnje jutro, ko pa je bilo treba dejansko sprazniti stanovanje, je bilo precej manj kontemplativno. Pripognila je kolena, napol počepnila in pograbila najtežjo škatlo, ker je iz izkušenj vedela, da bo čez dve uri že povsem izmozgana. Križ jo je že zdaj bolel, nič ni pomagalo pravilno pobiranje in odlaganje bremen. Pomagalo bi samo ne imeti prevelikih bremen.

Z veliko, težko škatlo, ki jo je nosila, ni dobro videla stopnic pod sabo, a je divjala navzdol tistih pet nadstropij. Gnala jo je jeza. Prisopihala je do črne stoenke, parkirane pred vhodom v blok. Škatlo je odložila na rob odprtega prtljažnika, besno izpihnila zrak in polglasno komentirala: »U pičku materno.«

»Levo, lubica, levo jo postavi,« jo je v tri dni usmerjala Simi z zamolklim kadilskim glasom, kot da Jana ne bi sama sproti razporejala škatel v prtljažniku. Simi je bilo najbolje postaviti spodaj k avtu, kjer je kadila »neopazno« tanek džojnt in blažila vse svoje sklepe, mišice in misli, ki so jo bolele.

Jana ni rekla nič, samo vrgla je škatlo nalašč v desno in gospodovalno iztrgala džojnt iz Simine roke. Parkrat je globoko potegnila in gledala v zrak, kot da bi bila povsem sama zraven avta. Potrebovala je malo zadetosti, da se pretolče skozi monotono delo ter sprosti mišice in živce, zato si je privoščila ta oddih in neumorno kadila naprej.

Simi si je kar naprej popravljala svoje platinaste lase, čeprav so bili kot vedno polakirani v brezhibno paž frizuro s centimtrom črnega pobarvanega frufruja nad bledim čelom. Nenadoma se je tesno objela okoli pasu, počepnila in se kremžila.

»Kva spet izvajaš?« je proti svoji volji spregovorila Jana. Ni zmogla vztrajati pri svojem molku, vse ji je šlo totalno na živce.

»Tud križ me skos matra,« je zastokala Simi. »Sam petkrat mam fizio. V službi komi sedim na tisti kurčevi recepciji. Zanič stol mam. Sem rekla šefom za spinalis, pa ništa. Boli njih, kater luzer si uničuje zdravje in lajf na recepciji.«

Kdo ti je pa kriv za to, si je mislila Jana, in še nekajkrat globoko potegnila džojnt, preden ga je vrnila. Nalašč je goljufala in ga zadrževala dlje, ker si ga je zaslužila bolj od te zadete lenobe tukaj.

»Lubica, a si ti mal jezna?« Simi je iskala pomiritev, še preden bi se pošteno vsipali druga po drugi. Nadaljevala je z razvlečenim, ljubeznivim glasom, kot da bi bile njene besede iz melase. »Vem, vem, ni me blo neki dni. Se mi je zdel bolš, d me nimaš take, v takem stanju. Nism bla kul, zdej se matram, d bi bla bolš. Lej, bova šle pol na izlet, ha? Ko vse to preseliva? Ravno dovolj zgodi je še, da nauva zamudle tega lepga dneva —»

»A si ti mal prfuknena?«

Jana jo je strupeno pogledala in odšla brez besed nazaj v blok po nova bremena. Še kakšno uro in dvajset bo rabila, da vse znosi dol, si je izračunala. Naj se Simi še mal muči s prijaznostjo. Potem se bosta odpeljali do novega najetega fleta na Rudniku, ki ga Simi še videla ni, ker sta bili vmes skregani. Dober teden je namreč preživela zadeta na jogiju v neki narkomanski luknji; najbrž si je vzela kar dopust ali pa bolniško zaradi napol izmišljenih bolezni, ki so vse imele isti vzrok — doup. In vsi ti njeni naključni eno ali večdnevni recidivi so bili tako rekoč načrtovani zdrsi. Ni zdržala brez več kot tri tedne. Medtem je Jana poiskala novo stanovanje, ker je bil to njen osebni problem, če se je lastnik na hitro odločil prodati rupetino v Mostah. Pa saj je bilo dosti laže najti flet brez Simi, ki ji ni bilo nikoli nič všeč, ker je bilo vse tisto najboljše samo pri njej doma, kamor pa včasih ni smela. Doma so imeli civilizacijo (je najedala), talno gretje, nove mehke brisače, pomivalni stroj za posodo, sušilnik za perilo (ne pa da ti cunje po pranju visijo na stojalu v vlažni kopalnici in se usmradijo). Po tem zadnjem večdnevnem zadevanju je resda šla domov, a se ni zmogla držati reda glede vstajanja, pospravljanja, prehranjevanja in prihajanja domov. Predvsem pa nič zadevanja in popivanja. To pa ni šlo.

»Zame je to zapor!« je rekla svobodnjakinja Simi svojim rejnikom in si tako našla dober razlog, da se je spet vrnila k Jani. No, slej ko prej bi se vrnila tudi brez razloga. Odtegnitvene simptome je blažila z metadonom s črnega trga, dobila pa je tudi fizioterapevtsko obravnavo za lajšanje bolečin, ki so ji jo uredili rejniki, tokrat sicer brez drugega mnenja.

Je pa imela drugo mnenje Jana, ko se je njena ljubica prikazala ob šestih zjutraj na dan selitve in igrala skesano, polomljeno sladko punčko, češ, kako zelo ji je hudo, ker zaradi fizioterapevtskih težav ne bo mogla pomagati nositi stvari v avto in v nov flet. Pa tako rada bi! Ni v redu, da bi vse delala ena sama, morali bi sodelovati. Ampak tedaj ni mogla sodelovati. Prepričana pa je, da je Jana izbrala dobro garsonjero, saj ima veliko več izkušenj s tem in zna se zmeniti z ljudmi; njej je laže že zato, ker ni nikoli v takih bolečinah. Gotovo bi še naprej hinavila in lezla v rit, če Jana ne bi grobo izrazila svojega mnenja: »Valda te vse boli, k maš krizo. Koga ti farbaš?«

»Lubica, veš kva, lepo sm ti rekla, d bi jst zlo rada —»

»Sam drž gobec dans in vsaj vozi najino kramo, če si se že prikazala tuki.«

»Kdo pa bi ti jo pelal, če se jst neb prikazala zjutri, k sem vedla, d morm, d en mora vozit?« se je iznenada besno začela braniti Simi.

»Kdo le? Ana.«

»Ah, ja, seveda, Ana, Ana, Ana, ta skoč na vsak tvoj žvižg, to je teb ušeč, a ne. No, jst pa nism tko zdresirana. Jst s rada zmenim. Nč jst ne farbam ludi, tebe še najman. Ti sam nočeš štekat mene.«

»Ma, odjebi!«

Po tem je nenafarbana Jana molčala ves čas svoje tlake. Ko je vse znosila v prtljažnik in sta se spokali v avto, tudi med vožnjo od Most do Rudnika ni odprla stisnjenih ustnic. Vedela je vsaj to, da se Simi ne bo upala usajati zaradi novega fleta, ki je bil sicer za kak kvadratni meter ali dva večji od prejšnjega, a ravno tako star in zmahan. Za 350 mark res ne dobiš nobenega luksuza, ki bi bistveno presegal kopalnico in radiatorje.

Parkirali sta pred rudniškim blokom in zgodba se je ponovila v obratni smeri: Simi je stala pred avtom in čuvala odprt prtljažnik, Jana pa je nosila škatle gor, k sreči samo do drugega nadstropja. Ko je puščala odprta vhodna vrata in s škatlami začasno blokirala dvigalo, so jo novi sosedje že grdo gledali, saj so bili vendar že sto let tukaj doma in so vzpostavili svoj blokovski red že fakin leta ’71. Nekateri so jima žugali skozi okno, češ da se ne sme parkirati tako blizu vhoda in vrat in oken zaradi izpušnih plinov, ker imajo doma majhne otroke, in sploh se ne moremo obnašati kot v ciganiji. Takrat je stopila na prizorišče nadrkana Simi, najprej prijazno odločno, nato samo odločno in zaribano in na koncu je vsem samo še jebala mater. Jana je kot robotka nosila stvari, in obžalovala, zakaj se ni odločneje znebila še več krame, vključno s Simi, čeprav je bila ta koristna vsaj to uro kot renčeči pitbull pred blokom.

Ko je znosila vse škatle in vreče v novo stanovanje, si je na slabo očiščenem štedilniku na hitro skuhala kavo brez mleka in brez Simi in prižgala cigareto. Kdo bi si takrat mislil, da bosta v tem stanovanju ostali do konca, no, do konca njune zveze? Da bosta sploh ostali v zvezi še kak mesec po preselitvi na Rudnik. Pozneje je Jana na terapiji priznala, da je nenehno podaljševanje odnosa že nekaj časa od obeh zahtevalo vse preveč vztrajnosti, potrpljenja, odrekanja, medsebojnega obtoževanja, divjih prepirov, nekaj razbite steklovine in vsekakor norosti. Norosti pa jima res ni manjkalo.

Srkala je vročo kavo in pogledala skozi okno. Simi je še vedno ponižno stala ob svoji stoenki z odprtim prtljažnikom, kot da ne bi opazila, da je že prazen in selitev opravljena. Nemirno se je prestopala, si drgnila dlani in stegna, po katerih jo je hudo trgalo, njen obraz pa je bil ihtavo skremžen. Če si jo pogledal takole od daleč in če je sploh nisi poznal, bi še vedno rekel, kako nenavadno privlačna je ta punca, a videti je tako prekleto zdolgočasena. Ampak res od daleč.

»Jebem ti izlet,« je zaklela Jana skozi stisnjene zobe. Zmečkala je čik v kovinskem pepelniku, da je zgrmel po tleh in zaropotal. Ni se ji ljubilo skloniti se in pospraviti razsulo. Koga briga. Šla je na hodnik, si oblekla jakno in obula škornje ter se odpravila dol.

Vozili sta se po avtocesti, brez odvečne debate in sodelovanja sta že zavili nekam proti Primorski, kakor se spomni. Najbrž večina slovenskih izletov gravitira proti zahodu. Morda sta zato na dan sveže selitve in na poti na zahod pogojno pripadali slovenski večini. Pa tudi zato, ker se še vedno nista v redu pogovarjali, sta pa tičali skupaj.

Simi se je sicer celih pet minut spet poskušala dobrikati in se je ponavljala kot stara plošča, češ, kako dobra je lokacija novega najetega stanovanja. To naj bi imelo številne prednosti, med drugim centralno kurjavo, pa tudi v kopalnici je bil velik radiator. In flet ni bil daleč od centra. Trola naj bi vozila celo do njene službe.

»Pa sej ti ne greš nikol nikamor brez avta,« je končno rekla Jana, sicer neodločeno, ali naj jo še malo zajebava ali pa naj popusti in se začne normalno pogovarjati.

»A veš, lubica …, sm ti hotla neki reč. V bistvu nimam več te službe,« je Simi končno speljala hvalospev o fletu v prave vode.

»Krasno. Pol pa ti nau treba nikamor več.« Ni še vedela, kako naj se znese nad to najslabšo možno novico. Zato je spet umolknila.

Nekje v armaturni plošči se je slišalo samo zamolklo ropotanje. Ropotalo je vsakič, ko je Simi vozila prehitro. Vedno je vozila prehitro, a se to Jani ni zdelo nič posebnega, ker je bila vajena take naspidirane vožnje že od fotra. Dolgo časa je mislila, da je to povsem običajno in da vsi tako vozijo, kot da bi jih preganjali kapsi. Mat se je bala hitre vožnje, začela se je panično oprijemati sedeža, čim je foter potegnil čez 120, tudi bratec je cvilil, Jana pa ni niti trznila. Molčala je in se lepo vozila naprej. V bistvu so ju s fotrom res enkrat preganjali kapsi. Srečala sta se v gostilni, takrat ko že niso več živeli skupaj. Povabil jo je na večerjo v Maribor, za katero se je izkazalo, da je bila povsem tekoča. Najprej je bila živčna, ker jo je pri njenih šestnajstih zasačil za najbolj bednim celjskim šankom, ko pa sta v podobnem mariborskem pajzlu ob obujanju družinskih spominov spraznila tri litre vina, so jo vse skrbi minile. Če ga piješ z lastnim fotrom, te noben starš na tem svetu ne more več komandirat. Ko sta se pijana spravljala v avto, je dolgo trajalo, preden je foter zmogel speljati vzvratno s parkirišča pred tistim pajzlom. Odprl je vrata, da bi lahko bolje videl nazaj, stresal je z glavo in govoril bolj sebi kot njej: »Materno, materno, tak sem pijan. En drek vidim v rikverc.« Nasmehnila se je, ker mu tega sploh ni bilo treba izreči. Kakorkoli, posrečilo se mu je speljati in takoj je pritisnil na gas po Mariboru. Ni vrag, da se je z neke stranske ulice naslikal miličniški avto in jima začel z opozorilno signalizacijo voziti tesno za ritjo. Foter je gledal v ogledalo in mirno vozil naprej, še upočasnil je nekoliko. Zatem pa je na prvem križišču pospešil skozi rdečo in ostro zavil desno. Faktor presenečenja je deloval, saj je trajalo, preden se jima je murija spet nalimala na rit. Podili so ju po nočnih mariborskih ulicah, foter jih je psoval, pospeševal, zavijal levo in desno, se privoščljivo krohotal, Jana pa se je močno oprijela držala nad vrati. Vse dokler ni zavil na temačen dovoz pred neko stanovanjsko hišo, naglo zavrl in ugasnil avto. Kapsi so se odpeljali mimo, onadva pa sta zatem odspala dve kitici, kot je predlagal izkušeni voznik foter, in proti jutru oddrvela na avtocesto. Trezen si je upal voziti še hitreje, Jano pa je skrbelo samo to, da ne bi med njunim relijem odpadle šipe, ki so se tresle in ropotale.

Tako kot zdaj v črni stoenki, ki je vse bolj ropotala. Premosorazmerno z dolžino njunega nataknjenega molka je namreč Simi vozila vse hitreje, v armaturki pa naj bi plesale igle. Vsaj tako je to pojasnila na začetku njune zveze, po tistem, ko je Jana od Ane že izvedela, da se njena draga zadeva s horsom. Hotela jo je pustiti, toda ko jo je lepa Simi moledovala, naj jima tega nikar ne naredi, saj se je ravno začela spuščati, kar je mislila že zdavnaj narediti, a tega koraka preprosto ni zmogla, ker so jo rejniki nadlegovali in nadzirali, namesto da bi jo podprli … Jana je prijela za njen blablabla, ker ni vedela, kaj bi drugega, in se velikopotezno odločila, da bo ona tista, ki jo bo ljubila in podpirala. Zdelo se ji je, da ljubiti in podpirati pašeta skupaj kot mama na mamo, tudi ko se podpirati sprevrže v prenašati. Tako sta se seveda pobotali in ljubljena Simi je zaigrala dramo izpovedovanja umazane preteklosti in razlagala svoje narkoštorije še pa še in Jana jih je še kako rada poslušala, zadovoljna, ker naj bi bil v njuni podporniški zvezi ta tobogan groze (do)končno stvar pretekolsti.

Kljub travmatičnemu izpovedanju Simi ni razčistila ne s preteklostjo, še manj pa s sabo. Daleč od clean. Domov je pogosto prihajala pribita, tudi iz službe, njen glas je bil ploščat, enoličen, smeh nenaraven, veke težke. Jana je sprva molčala in se poskušala spomniti zanesljivih znamenj heroinske zadetosti iz biblije stare zaveze imenovane Mi, otroci s postaje ZOO, preden bi jo zaslišala, ali se morda spet zadeva. Nekega večera je le tvegala prepir ter se postavila v zlagano vlogo nevedne Rdeče kapice, ki ne ve, kaj da je pod babičino obleko, in vprašala svojo drago:

»Zakaj imaš tako majhne zenice?«

Simi jo je presenečeno pogledala, zatem pa jo je prijela za roko in odločno odpeljala v kopalnico, kjer sta se obe pogledali v zrcalo in si pomerili zenice.

»A vidš zdej? Obe imava čist enak mejhne zenice. Moje niso nč manjše od tvojih,« je sklenila brez ogorčenja.

Jana je gledala brez besed, potem pa je tiho rekla ogledalu: »Ampak zdej sva pod močno svetlobo luči nad ogledalom, zato so najine zenice mejhne.«

Simi jo je pogledala od strani, ne da bi se zmenila za luč nad ogledalom in rekla: »Tle ni nobene močne svetlobe.« Trditev je bila izziv, v bistvu grožnja, češ, no pa daj, poberi to rokavico in se bova zgrabili in sesuli do amena, tako da ti bo celo noč fajn žal, jaz pa še zmeraj ne bom priznala, da so moje zenice majhne.

Tudi naslednjih vrženih rokavic ni pobirala. Takrat je že vedela, da je na poti v napačne kraje, kjer bo izgubila Simi tako ali drugače, sebe pa v vsakem primeru. A ni bila sposobna obrniti perspektive. Samo poslušala in sočustvovala je s Simi vsakič, ko je ta prišla vsa nesrečna od rejnikov, češ da je težko imeti starše, ki sploh niso bili nikoli tvoji pravi starši, so pa enako nesposobni, nerazumevajoči in surovi. Jana je v njihov bran le pripomnila, da pa so vendarle plačali vse njene zdravniške preglede in terapije in dve nedokončani šoli in morje opuščenih tečajev, Simi pa je hitro dodala, da so pač samo materialisti. Ko si je slekla jakno, je drzno pokazala na svojo podlahtnico in rekla: »Pa še čebela me je pičla, tko d mi ja noben ne verjame, d se probam zvleč ven.« To je bilo spet dobro dozirano opozorilo, češ, če mi ne boš verjela, boš na strani rejnikov in vseh nerazumevajočih in torej proti meni. Zato je Jana pogledala njeno lepo oblikovano roko, s prstom šla čez mesto čebeljega pika in pokimala. Aja, pa bil je november.

»Bi mi rada kaj povedala, ljubica?« je po dolgih minutah le tipajoče vprašala Simi. Tako oprezno je načela vsak pogovor, ko je sama hotela kaj povedati, a bi to raje preložila na sogovornico. Jana je hladno odkimala in gledala na avtocesto. Ni je hotela niti pogledati. Kar sama si začni ta pogovor, si je mislila in molčala. Igle pa so ropotale naprej.

»Hm? A mi maš kej za povedat?« Simi jo je pokroviteljsko prijela za koleno. »Nekam tiho si mi.«

»Na cesto glej,« ji je odvrnila Jana in si prižgala cigareto. Po prvih dveh ali treh dimih v avtu se ji je vedno obrnil želodec, a tokrat res ni mogla brez cigarete. Dobesedno slišala je, kako se ji počasi parajo živci.

»Sej bom jst začela,« je rekla Simi. »Premišlevala sem, veš.«

Zdaj sta bili že mimo Postojne. S prstom je pokazala na odcep. Jana je trmasto odkimala, ne da bi sploh pogledala, kaj je pisalo. In peljali sta se naprej.

»To ne gre nikamor, veš.«

Jana je pokimala in začudeno pogledala Simi. Za tako ugotovitev pa res ni bilo treba kaj dosti premišljevati. Vsa stvar že dolgo ni šla nikamor, le da ona ni hotela biti tista, ki bo to prva rekla na glas in se tako tudi sama morala soočiti s tem, da sta padli v globoko jamo, v kateri ju bo vsak čas zasulo.

Le kako se je sploh lahko znašla v zvezi, v kateri nič ne gre nikamor? Saj je vendar veljala za pametno dete. Naučila se je brati že pri petih letih. V osnovni šoli je bila odličnjakinja. V knjigah je vedno prebrala tudi predgovore in vse opombe pod črto. Imela je najboljši rezultat pri vsakoletnem osnovnošolskem krosu, tudi med fanti. V srednji šoli ni imela nikoli nobenega popravca. V najstniških letih ni uživala drog. Pila je po pameti (recimo), tako da ji niso niti enkrat pumpali želodca na urgenci. Imela je ambicije. Nihče ji ni mogel sprati možganov kar tako. Želela je postati novinarka in pisati o stvareh, o katerih se drugim še sanja ne. Nikoli ni prišla navzkriž z zakonom. Sanjarila je, da bo ustanovila zelo alternativno gledališče brez klasičnih pravil in finančne podpore. Vedno so jo privlačile napredne ideje. Na faksu se je prva outirala kot lezbijka in začela spreminjati stvari, o čemer si je prej še sama komaj drznila sanjati. Prezirala je slehernike in slehernice, ki so si zatiskali oči pred krivicami, praktične lažnivce, sledilce in sledilke mainststreamovske mode in mučitelje živali. Nikoli ni požrla seksističnih žalitev in ni skrivala svoje spolne usmerjenosti v javnosti. Nikoli ni imela težav z orgazmom in ljudje so bili vedno ponosni na njeno prijateljstvo. Zdaj pa je bilo vse narobe. Nekoga je ljubila in ravno to jo je vsak dan znova tako iztirilo. Kot da bi rapidno izgubljala svoj razum, nanj bi včasih najraje kar pozabila. Skratka, dobro se je zajebala. Okužila se je z nečim neobvladljivim, čeprav je dolgo mislila, da zna dobro peljati stvari in da njej nihče nič ne more. Ampak ni si bila še na jasnem, kaj zmore storiti sama sebi. Ja, kar naenkrat je bila tudi sama navlečena. Navlekla se je svoje ljubice, tega odbitega življenja z njo. Če si je že z ljubeznijo nakopala toliko sranja, kako bi lahko sploh še pričakovala, da ji ne bi škodile druge, še hujše zadeve?

»Pa zakaj se sploh voziva?« je glasno vzrojila nad svojimi očitajočimi mislimi. »Kakšen izlet, vendar. Brezveze. Slabo mi je. Dej, ustav!«

Njena ljubljena modelka je naglo zavila na prvo počivališče. Ko je zavrla, je avto zakašljal in se stresel in v armaturni plošči je veselo zacingljalo. Tja jih je baje skrila neke noči v paniki pred kapsi, ko so se z znanci zadevali v avtu. Potisnila jih je skozi luknjo, ven se jih pa ni dalo več dobiti. Vsaj tako je zatrjevala. To je bila ena boljših narkoštorij o Simijinih prvih, še negotovih korakih v svet džanksov. Takrat ko si je morala priznati, da je, lepa manekenka gor ali dol, potrjena članica, in sodelovati pri krajah, preprodajah in večnih prepirih. Kot novinko jo je doletelo vse najslabše. Vedno je zadnja dobila doup in to najmanjši delež, češ, da še ni tako zelo navlečena. Ko je bilo treba v lekarno po igle, so poslali njo po »inzulinke«, ker je bila najmlajša in najbolj simpatična. Tudi zadevali so se v njeni stoenki, saj nihče drug ni imel avta. Ko so tako nekega večera kuhali doup na zadnjih sedežih, je nekdo zavpil, da prihajajo kapsi, in v paniki so vsi zbežali iz avta, razen Simi, ki svoje mobilne baze že ne bi prepustila kapsom in državi. Njeni kompanjoni so pobasali doup, njej pa so ostale samo izdajalske inzulinke, ki jih je v strahu vrgla v luknjo v armaturki. Tako so ostale tam in rožljale v opomin, da zakon nikoli ne miruje. Da se moraš vedno previdno ozreti za hrbet, preden iz žepa izvlečeš kaj dragocenega. Taki so bili nauki po Simijino. Imela je tudi veliko tistih naukov, ki so jo izučili, da je ravnala prav, ker je ostala na svoji ladji. Saj ni nobena podgana! Vsakič, ko sta se kregali, je tako najraje očitala vsemu svetu, da je njen dom tako in tako stoenka, saj ni ne pri rejnikih in ne pri Jani. Jana je namreč postajala ista kot njena stroga in zahtvna rejnica, dlakocepska in zatiralska. Čim je prišla Simi iz službe, ji je že sumničavo gledala v obraz in ji preverjala zenice. Če so se ji le malo zožile — in to so se ji večkrat, ker je bila k temu, žal, nagnjena že od rojstva — jo je lastna punca grdo obtožila, da se je zadela. Kakšno razočaranje, da ji je delala isto kot vsi drugi. Težko se je potegniti ven iz dreka, če te nihče ni pripravljen zares podpreti! Pred tistimi, ki naj bi ji stali ob strani, v resnici nima nikoli miru!

Samo v svoji stari zastavi 101 se je počutila varno in samo tam je ni nihče kritiziral in dajal v nič zaradi zadevanja (občasnega, je dodala na koncu). V tistem avtu seveda ni bilo nobenega talnega gretja, še najmanj mehkih brisač iz kakovostnih vlaknin ali ekokozmetike za telo, nevtralnih mil, ki ne dražijo občutljive kože, ampak Simi je bila prilagodljiva, če so to zahtevale okoliščine, in takrat je hitro menjala prednostne izbire.

Na parkirišču je Jana naglo odprla vrata in skoraj telebnila po tleh. Naredila je par korakov, se skremžila in bruhnila v loku, dvakrat, trikrat. Ni vedela, zakaj. Ni ji bilo jasno, od česa ji je bilo tako grozno slabo.

»Kaj ti je, lubica?« Simi jo je negotovo prijela za komolec.

»Ne vem, menstra najbrž.« Seveda je klonila, saj je vendar vse dopoldne nosila težke škatle, a tega ni želela pogrevati, samo otresla se je njene roke.

»Joj, žal mi je. Ne vem, kako ti loh pomagam, res ne vem … Vem, d nimaš nč od mene.«

Jana je molčala. Ni si upala nadaljevati tega pogovora. Bala se je končati s Simi, ki je s podplati čevljev besno tolkla ob tla.

»Najbol, d me daš na čevl. Brcn me stran. Ko prideve nazaj v Lublano, greva narazen, prav?«

»Prav.« Jana se je zravnala in si obrisala usta s hrbtno stranjo dlani. »Veš, kva? Zdej pa greva naprej. Pejt, no!«

»Kam pa, lubica?«

»Sam pel! Greva v Piran. Greva se ga napit v Porta campo. Da proslaviva selitev. Al karkol pač …«

Simi je samo togo zrla predse, kot da ne bi ničesar slišala, čeprav ji je šlo na smeh.

»Pejva, no,« je nagovarjala Jana. »Dokler še sploh obstaja en edini naš bar v Sloveniji.«

Simi je naglo udarila Jano po ramenu, češ: »Jst bom prva!«

»Ne, pa nauš!« je zavpila Jana in jo navdušeno odrinila, da je izgubila ravnotežje, in se pognala v avto. »Prva sem, prva sem!«

»Ja, pa kaj, če si prva?« Zadihana Simi je prisedla in zaprla vrata.

»Ti voziš!«

»Haha, ta je pa dobra. A kdaj ne?«

Simi je obrnila ključ in nenadoma vsa dobre volje speljala. Jana se je privezala in obema prižgala cigarete.

»A se nauš privezala, lubica?«

Simi je odkimala.

»Sam na avtocesti sva. Če te tle ustavjo …«

»Ne bojo me. Zakva pa bi me? Sej smo šele popoldne.«

Simi je imela svojevrstna prepričanja, da te kapsi nikoli ne ustavijo podnevi, razen če po naselju voziš 100, česar pa ona ne počne. In nikoli ne smeš voziti prepočasi, ker potem takoj posumijo, da si pijana. Če pa so jo že ustavili, ker ni bila pripasana, je tudi za kapse imela kup izgovorov, češ da jo privezovanje spravlja v tesnobo in v takih okoliščinah ne more normalno voziti …

Notranjost avta sta že zavili v gost modrikast dim in spet dobro utirjeni drveli zabavi naproti.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  
Suzana Tratnik – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

             
Suzana Tratnik
O avtorju
Suzana Tratnik (1963, Murska Sobota). Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani in sodelavka Festivala LGBT filma. Objavila je sedem kratkroproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010), Rezervat (2012) in Noben glas (2016); tri romane: Ime mi je Damjan (2001), Tretji svet (2007) in Tombola ali življenje! (2017), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lep dan še naprej (2011), dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo in leta 2017 nagrado Novo mesto short za kratko prozo. Njene knjige in kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze in strokovne literature.