Suzana Tratnik o poslanem odlomku
Junakinja počitnice preživlja s klapo v parku malega mesta, odločena, da ne bo počela nič pametnega, pa tudi ne bo doma zaprta. Nad starimi je že zdavnaj obupala, njeno edino zanesljivo kljuse je družba dveh modelk – Zabite, ki se pripravlja na pevsko kariero v lokalni kavarni, in Ines, ki je bila kazensko prešolana. Nihče jim ne more do živega.
***
Dan se je začel zares šele s klofuto.
Viseli smo na klopi v mestnem parku, nas sedem ali osem, zvečine primerki iz gostiln. Mojih sošolk in sošolcev ni bilo nikoli zraven, niso zahajali v gostilne. Še dobro. Pod klopjo smo imeli par litrov poceni vina, ki se odlično meša z radensko. Ampak radenska je bila topla in vse nam je šlo na kurac. Ni hujšega kot popivati ob treh popoldne, tako depresivno in dolgočasno. Pa še zdržati je treba do večera, ko se lahko pošteno nalokaš. Je bilo pa vsaj poletje in ni bilo treba špricati šole.
Od doma sem zbežala takoj po kosilu, češ da grem po cigarete, seveda z namenom, da me ne bo nazaj ves vikend. Mama je trdila, da počitnice niso razlog, zakaj jaz ne bi bila več zaprta doma v bloku, sicer je z mano en sam kaos. V trgovini sem kupila cigarete in dva litra vina ter zviznila v park.
Spila sem sedem toplih špricerjev, zdaj pa me boli glava, tudi od čikov, vročine in naveličanosti. Na živce mi grejo nekateri, ki se ne znajo napiti, ne da bi najedali. Tipi se najraje obešajo na punce, prepričani, da na svetu ni tipa, ki ne bi bil všeč vsaki babi, če je normalna. Na klopi ni nobene normalne — Joli alias Zabita in Ines sta moja banda, zato ju moja mama ne sme videti. Ines je iz Maribora, a so jo kazensko prešolali na našo gimnazijo, ker je na prejšnji baje zakurila fizikalni laboratorij. Govori štajersko in vsem se zdi malo nora. Hodi v paralelko, a sva se takoj zavohali v kadilnici pred šolo in od takrat hodili zvečer pit, včasih še celo med tednom. Zdaj živi pri svoji teti, ki se ne vtika v njeno življenje. To je luksuz.
Zabita je po več letih skrpala dva letnika šiviljske, za to poletje pa si je omislila cvetočo afro trajno na svojih živo rdečih laseh, si prekrila pege s temnim pudrom in močno osenčila veke rumenkastorjavih oči z indigo modro, in slednjič, kot je takoj prepoznalo okolje, postala kurvetina. Rada se je potikala po mestu s starejšimi mulci brez šol in služb ter jim razlagala, da je pustila šiviljsko, ker bo jeseni začela peti v mestni nočni kavarni. Ko je prejšnji teden v parku zapela Tužna su zelena polja, je v loku bruhnila po pivskih pajdaših. Polno takih zgodbic je krožilo o njej. Želela sem se družiti z nekom, ki je pustil šolo za kavarniško kariero in paradira kot kurba na cesti.
Še pomislila nisem, da mama ob sobotah obiskuje žensko, pri kateri sva nekoč živeli v podnajemniški sobi, in bližnjica do njene hiše vodi seveda skozi park. Lani sem še hodila z njo. A ti časi minili. To soboto sedim na naslonjalu klopi v parku in pijem. Mama me prepozna že od daleč. Na kolenih zvijam tobak, ne opazim, da se mi bliža z dolgimi, hitrimi koraki. Besna je kot ris. Nekdo zavpije: »Uuu, mamicu ti jebem!« Pol klape se razbeži, ostali obvisijo na klopi in se krohotajo, vrag ve, komu. »Ti svinja lažniva!« zarjove mama in mi stisne zvočno klofuto. Padem vznak z naslonjala klopi in spretno naredim preval nazaj, medtem ko se mi ves tobak raztrese po obrazu. Čim skočim na noge, stečem kot blazna na drugo stran parka. Nekoč sem si prizadevala postati članica občinske gimnastičarske ekipe. Še vedno sem okretna, mogoče še celo bolj, tudi v besedah in dejanjih, čeprav vsi trobijo, da na cesti ne pobereš nič uporabnega, same smeti. Prav.
Med tekom še dolgo slišim smeh na klopi. Kar naj. Cela šola se je krohotala, ko sem se v šolski jedilnici pognala iz klopi in jo preskočila v isti sekundi, ko sem zagledala profo geografije, ki me je lovila po vsej šoli, ker sem bila neocenjena. In neocenjnena sem ji tudi ušla skozi nihajna vrata jedilnice. Ko tečem, skačem ali preklinjam, ne razmišljam, odzivam se. Imam vojaško pamet. To mi je rekel sam profesor obrambe in zaščite na gimnaziji, Milenko Todorović, kapetan III. klase v Bosni in Hercegovini med drugo svetovno vojno.
***
S to klofuto se je pošteno začel dan. Ponavadi sem se po spopadu z mamo zatekla k fotru. To sem izvajala, dokler se mi je zdelo, da imam še kaj izgubiti. Zdaj nimam več teh skrbi in ne tečem več k nikomur po zaščito. Njegova žena mi je na mojem zadnjnem obisku pred dvema tednoma povedala, da me foter v nobenem primeru ne bi mogel vzeti k sebi — če se morda kaj takega plete v moji zmešani glavi. Dela namreč samo še polovični delovnik in težko stoji štiri ure v temnici, saj ni več najmlajši. Ja, ja, pa poročen z njo, ki butasto misli, da ve več o očetovem poklicu kot jaz, ki sem živela z njim od malega. Povsem mi je jasno, da me baba še na obisku komaj prenese, ne pa da bi me stalno trpela v svoji lopi. Seveda mi je to opozorilo navrgla, ko fotra ni bilo zraven, kar pa je samo pomenilo, da sam misli isto. Le besedo je vedno prepuščal svojim ženam — in zdajšnji sem besno zabrusila, da ne bi niti mrtva živela z njima v podnajemniški podrtiji, s smrdljivim zunanjim vecejem na štrbunk, pa brez vode in kopalnice. V glavi pa mi je zaropotala mamina vzgojna: Uzdaj se use i u svoje kljuse.
Ustavim se na drugem koncu parka blizu gimnazije, ki poleti mrkne. Sklonim se, se z rokami oprem na kolena in predihavam tek. Spomladi sem začela skrivati čike pod koreninami starega hrasta, preden sem šla iz šole domov, ker mi jih je mama vsakokrat našla, še celo všite v podlogo plašča, in mi jih najprej vrgla v glavo potem pa v smeti. Če nisem dobro premislila taktike skrivanja, sem jih vedno dobila. Vržem se k deblu in sežem globoko pod grčasto korenino. Po dveh mesecih je zavoj še vedno tam. Vzamem ga iz dveh polivinilastih vrečk, odvijem alufolijo in tam je škatla Marlboro, skoraj cela, in pa škatlica vžigalic, v katero sem nasula nekaj riža, ki vpija vlago. Hvaležna svoji stalni pripravljenosti vzamem cigareto in jo v drugem poskusu prižgem z vžigalico. Vonj po žveplu me umiri in osredotoči.
Za vsak primer se držim hrasta, od koder imam dober razgled na park, živa ograja za hrbtom pa me zakriva pred pogledi s ceste. Mame ta vikend ne bi več rada srečala. Samo še žur in alko. Imam ta ventil, samo ona bi mi ga rada zaprla.
Končno Zabita in Ines prideta do mene in mi zagotovita, da je zrak čist. Odlično. Predlagam, da se nažgemo. Nobena nima kinte, kvečjemu bi napraskale drobiža za škatlo smrdljivih 57. Ines takoj ve, kaj je rešitev, in odpravimo se iz parka proti centru, kar je samo sedem minut hoje. Na Inesino pobudo žicamo vse, ki hodijo mimo. Naj me kdo prepozna in nese mami na nos, da njena hči po cesti prosjači drobiž za alko, kaj pa drugega. Raja nam kar sipa kinte, nihče ne vpraša, zakaj, vsem se mudi, in če nimajo kovancev, nam dajo kar papirnate. V uri in pol naberemo veliko kinte — točno tako kot je rekla Ines; v Soboti ni pravih beračev, zato ljudem žicanje še ni poznano niti odvratno. Kaj zdaj s to nabirko? Ines predlaga piknik. Me tri. Zabita pravi, da gremo na travnik za njihovo ulico. Samo enkrat sem bila na pikniku, še kot otrok. »Kaj bomo pa pekle, če še ni koruze?« vprašam. »Ja, kaj, krompir, bomo vzele pri meni doma,« reče Zabita.
Gremo v trgovino po gajbo pira in šteko cigaret. Vroče je in prodajalkam se ne ljubi preverjati naše starosti. Vzhičena sem, ko nosimo petindvajset steklenic piva v zaboju domov k Zabiti. Nisem še bila pri njej, a zelo dobro vem, da živi na ulici Kurbenhausštrase, kot se ji reče ljudsko. Tam živijo sami pijanci in kurbe; tudi fotrova ljubica, no, zdaj žena, je pred poroko živela tam. Kurbenhausštrase mi ni nihče prepovedal, ker niti mami ne bi prišlo na misel, da bi jaz lahko šla tako hitro po očetovih stopinjah in pristala na istem dnu. Samo na tej kriminalni ulici sem varna pred njenim pregonom, to je zdaj moje zanesljivo kljuse.
***
Tla v temačni veži nizke hiše se mi zdijo nenavadno mehka, skoraj gibljiva. Zabita odpre vrata sobe, še prej pa se v zadregi obrne k nama z Ines: »Sori, smrdi po praženi čebuli …«
V mračni zatohli sobi strašita starinski visoki postelji, pa zguljen rdeč kavč in nizka mizica z miniaturnim televizorčkom. Ob vseh stenah so same temno rjave omare, ki ne pašejo skupaj. Iz dveh malih oken seva šibka svetloba. Med oknoma stoji nizek star hladilnik, na njem pa zdelan koher z dvema ploščama. Vrata hladilnika so zalepljena s širokim rjavim selotejpom, ki ga Zabita glasno odlepi, ko jih odpre, in zatem zmeče steklenice piva iz gajbe na prazne police. »Kaj stojita na pragu, usedita se na kavč!« reče v hladilnik.
Z Ines se usedeva na ukaz. Nakar ona krikne in me zgrabi za roko.
V poltemi zagledava drobno starko s cigareto v ustih, ki sedi na umazanem fotelju in gleda mali teve brez tona, postavljen sredi kavne mizice. »Boš pivo, mati?« jo vpraša Zabita in Mati pokima. Zabita pred nas postavlja tople steklenice piva in jih vešče sproti odpira. Na skrivaj pogledujem tla. Vem, zakaj so se mi zdela tako mehka in prožna. Tla so prstena. Ta prastara cimprana hiša preprosto stoji na steptani zemlji, ki spominja na tapison iz plastelina. Zabita kot zemlja. Prav zavoham to žvepleno žaljivko, ki stokrat nadjebe smešen smrad po praženi čebuli. Zabita je dejansko živela na goli zbiti zemlji. Moja stara mama je temu rekla »pri Indijancih«.
Mati se hripavo odkašlja, nakar se začne smejati sama sebi, češ, vrag jo stiska za golšo, ko ga jebe, in vzame škatlo Milde sorte z mize ter nam ponudi. Vse tri sežemo po cigaretah. Čim prižgemo, tudi nazdravimo.
»Čigava pa si ti?« me vpraša Mati. »Imaš isto krompirjasto surlo kot tisti fotograf. Da nisi ti njegova?!«
Pokimam in pogledam v zemljo pod nogami. Ne maram slišati, da sem fotografova, odkar nisem več dobrodošla v fotrovi fotodelavnici, zdaj se tam šopiri njegova žena, glupača, ki ne loči razvijalca od fiksirja. Fotografova hči, fotografova vlačuga, fotografov beemve, fotografova žena, fotografov kurac. Še zdaj je vseprisoten, kot da niti za hip ne odloži fotoaparata, kot da ni nikoli zgasnil za par tednov in se nato enostavno materializiral pri svoji ljubici. Po drugi strani pa ga ni na nobeni družinski fotografiji, že od nekdaj sva samo midve z mamo, prej ujeti kot ovekovečeni v njegovem objektivu.
»Fotografova nova frajla je iz hiše na drugi strani naše, hahaha! Ježuš, Ježuš, naj nihče ne izve, da si ti bila pri nas!« Mati si z dlanmi pokrije zguban obraz in zaigra strah. Nič me ne skrbi, ker mi je kristalno jasno, da nihče ne bo ne govoril ne slišal nič o tem, da smo tri mule sredi vročega popoldneva kadile in popivale z Zabitino fejk mami na steptani zemlji. Zabiti od smeha uide dim iz pljuč, kašlja kot star konj, Ines se presede bliže k meni, odkimavam ta stari, da me tu že ne bo nihče zasačil, Zabita nalaga steklenice piva in krompir v črtaste plastične vreče, bliže k meni, polito pivo kaplja z mize na moje kavbojke, pijana sem kot kanta. Ines me prime za roko, vstani, kot kanta, Mati nam pravi, imejmo se fajn na pikniku, bliže k meni, moram se dvigniti s kavča, vstanem, in ko grem k vratom, vstanem, na steni vidim fotografijo grdega zakonskega para, začutim plastelin pod svojimi podplati, vstanem, se zamajem, to so Zabitini starši, ta posušeni moški v tridesetih in rdečelaska z visoko natupirano frizuro, morda stara le malo več, kot je Zabita zdaj. Tudi ta fotografija nosi štempelj mojega fotra. Zabita vpraša: »Tudi jaz sem gor na tej sliki, ne verjameš?« Pokaže na točko na umazanem zidu izven okvirja, približno pol metra pod mamino glavo na sliki, točko, ki naj bi bila mamin trebuh z zabitim zarodkom. Rada bi ji rekla, da sem bila s fotrom v temnici, ko je razvijal, in da se spomnim, kako so se začeli pojavljati obrisi njenih staršev, a takrat sem se šele rodila. Foter se je poštempljal po vseh stenah vseh sopalnic in dnevnih sob, a vse, kar pomislim ali rečem o njem ali o najini povezanosti, se izrodi v otročjo laž.
