Pred vsako svojo kritiko si na začetku

Diana Pungeršič, prejemnica letošnje Stritarjeve nagrade za najboljšega mladega kritika ali kritičarko, je vsestransko dejavna na literarnem področju. Poleg tega, da je kritičarka, je še moderatorka, pobudnica in voditeljica bralnega kluba KIRA KNJIGA v Mestni knjižnici Izola in prevajalka iz slovaške in češke književnosti. Žirija je v njenih literarnih kritikah, ki jih piše za literarne revije Literatura, Sodobnost, Mentor, spletne strani Airbeletrina.si in Ludliteratura.si ter 3. Program Radia Slovenija – ARS prepoznala »spoštljiv pristop do obravnavanih besedil, pronicljivo interpretacijo, prepričljivo argumentacijo in tisto, morda najmanj oprijemljivo: dober uvid.« Med njenimi prevodi velja izpostaviti roman Daniele Kapitáňove Samko Tále Knjiga o britofu, kritično obravnava predsodke slovaške družbe v obdobju tranzicije in je leta 2015 izšel pri KUD Sodobnost International. Zanj je prejela nagrado Radojke Vrančič, priznanje za mladega prevajalca ali prevajalko. V tisku pa je njena trilogija Víťa Staviarskega Kivader in druge novele, ki obravnava romsko tematiko in bo izšla pri založbi Litera.

***

Pogosto se kdo, predvsem izmed mlajših, pritoži, da literarna kritika ne vrednosti dovolj, da so sodbe preveč omledne in da je vse skupaj del neke scene, na kateri smo drug do drugega preveč dopadljivi. Ko pa berem tvoje kritike, vidim, da – predvsem v zadnjem odstavku – vendarle podaš jasno oceno in ovrednotiš besedilo, o katerem pišeš. Sodbe so tako pozitivne kot negativne, skoraj nikoli nisi ravnodušna.

V tekst vselej vstopam z najboljšimi nameni, z nekakšnim s pozitivnim predsodkom. Hkrati se zavedam, da pišem tip besedila, od katerega se sodbo pričakuje. Pri kritiškem branju gre za intenziven odnos, ne nujno ljubezenski, pogosto pa strasten. Redko se mi zgodi, da bi me knjiga pustila povsem ravnodušno, v takih primerih me pač vznemiri samo dejstvo, da me ni »pretresla«. Pri daljšem intenzivnem poglabljanju v literarno delo nujno vidiš njegove pluse in minuse – in kot kritik imaš dolžnost, da na oboje opozoriš. Ne nujno izrecno, temveč je mogoče to storiti z argumentirano interpretacijo, tudi (pod)tonom, posameznimi poudarki. Ni treba, da bralca (kritike) podcenjujmo. Kako (očitno) podajaš sodbo, pa je nemara odvisno tudi od tega, kje jo objaviš.

Se ti zdi, da pišeš drugače, če objaviš besedilo v nekem tradicionalnejšem mediju, kot so bili Pogledi, kot pa če pišeš na primer za spletno stran revije Literatura?

Seveda. Vsak medij ima svoje zakonitosti, omejitve glede števila znakov, svoj krog bralcev … in temu se intuitivno prilagodiš. Na portalih verjetno nagovarjaš nekoliko mlajšo publiko (svoje kritiške, prevajalske kolege), časopisna publika je veliko širša in si morda malo bolj izrecen, a hkrati obč, v strokovnih revijah si lahko privoščiš morda nekaj več »teorije«, predvsem pa je več argumentacije, pokriješ več vidikov, saj so te kritike najdaljše, na radiu so spet druge zahteve (preprosta skladnja, kratki stavki, manj citiranja). Kritika, ki jo napišem za tiskano revijo, bi bila najverjetneje na radiu neprebavljiva, a vendarle medij na sodbo ne vpliva.

Ko sem prebiral tvoje kritike, se mi je zelo naklonjena zazdela na primer ocena zbirke Erike Vouk. Dobil sem vtis, da so te pritegnili njeno upesnjevanje Sredozemlja in zelo jasne podobe.

To je bila celo ena izmed mojih zgodnejših kritik, ko sem se v pisanju še oblikovala in bila poudarjeno nazorna. Zdi se mi, da sem se skozi leta vendarle obrusila, preprosto razvila tako v slogu pisanja kot načinu premišljevanja o poeziji oziroma literaturi. (Kilometrina je po moje pri slehernem pisanju bistvena.) Pri Eriki Vouk mi je pa res všeč, da ima izdelano in samosvojo poetiko, v kateri je dosledna, hkrati pa znotraj tega vedno preseneti. Prepričal me je tudi njen odmerjen imaginarij. Kako lahko z zelo skopim besediščem ustvariš celo vesolje. Njen svet zaživi s podobami, ki preraščajo v simbole.

Kdo ti je še posebej všeč zaradi izdelane poetike?

Dober pesnik ima pravzaprav vedno izdelano govorico. A lahko omenim Svetlano Makarovič in njene baladne haikuje, ki so me navdušili. To je primer, ko se avtor na novo izumi, a vendarle ohranja kontinuiteto in prepoznavnost svoje pesniške govorice. Najpogosteje se o domišljenosti, zaokroženosti izraza lahko pogovarjamo pri (starejših) ustvarjalcih, ki jih že uziramo v daljši perspektivi. Na pamet mi pade tudi Berta Bejetu Boeta. Osupljivo, kako zaključen opus je ustvarila, v njem se vse prežema – proza, dramatika in poezija. Kar pa ne pomeni, da dajem prednost le poetikam, ki so »dosledne«, včasih je prelom lahko navdihujoč in pomeni rojstvo nečesa povsem novega.

Uveljavilo se je morda nekoliko klišejsko mnenje, da so trenutno avtorice močnejše od avtorjev.

Mislim, da ni tako zelo klišejsko. Imamo izjemne avtorice in hkrati tudi intelektualke, ki pomembno sooblikujejo naš družbeni prostor. Naj med njimi omenim samo Anjo Golob, Katjo Perat, Suzano Tratnik, Natašo Velikonja … Iskreno občudujem denimo krog t. i. lezbičnih ustvarjalk, ki so (mnoge literanoiniciacijsko) vezane na ŠKUC in izdajajo tudi v zbirkah Vizibilija in Lambda. Ne gre le za literarni, temveč družbeni fenomen, ki mu težko poiščete par. Kakšna koncentracija ustvarjalne in intelektualne moči. Njihovo delovanje je hkrati tudi študijski primer tega, da spodbudno okolje (ki so si ga dotične same izborile/vzpostavile) vpliva na kvantiteto in kvaliteto ustvarjalnih glasov.

V zadnjih desetih letih so družbene razmere slabše kot prej in tudi v poeziji je vse bolj opazna družbenokritična ost. Ko si recenzirala Blaža Lukana, si na primer zelo poudarila ravno to dimenzijo. In tudi tu sem imel občutek, da si mu bila naklonjena.

Vsekakor cenim (tudi) literaturo, ki se odziva na družbeno stvarnost. Le naj ne bo njena intervencija plakatna in poceni, ampak inteligentna. In taka, da preživi preizkus časa, torej aktualno družbeno (politično) sedanjost, konkretne navezave. Pri takih besedilih se brez časovne distance preprosto znajdemo na tankem letu, tako avtorji kot kritiki.

Ni pa nujno, da je vsa literatura oziroma poezija obnavlja svet, pogosto ga tudi na novo ustvarja/izumlja, vzpostavlja avtonomno resničnost. Med nedavnimi lahko navedem pesniško zbirko Jerneja Županiča Tatar, za katero se zdi, da se napaja zunaj današnjika, vzpostavlja svoj kozmos (ki ga v nekakšni magrittovski maniri sicer tudi sproti razdira – v smislu to ni poezija). Pa vendar tudi v teh pesmih lahko prepoznamo (odziv na) tukaj in zdaj.

Družbenokritičnih avtorjev je danes kar nekaj. Tako, vsaj v določenih segmentih, pišejo tudi Tibor Hrs Pandur, Barbara Korun, Nataša Velikonja … Se ti zdi, da poezija s tem, ko ni več avtonomna, ko se navezuje na družbo, izgublja svojo primarno funkcijo ali pa ima taka poezija enako pesniško, umetniško moč kot tista, ki se ne?

Absolutno jo lahko ima. Bistvo poezije je, da ni poza, da ni le ambicija, temveč avtentičnost izkušnje oziroma dognanost govorice. In seveda ne gre pozabiti – intimno je lahko tudi družbeno(kritično). Tu imam v mislih pisave, ki so telesne, nekonvencionalno telesne, spomnimo se le Katje Gorečan, Uroša Praha … Tudi pomensko izpraznjeno ima lahko družbeno osnovo, pravzaprav je kontekst v literaturi še kako pomemben.

Ko si pisala še za Poglede, si recenzirala tudi prozo, zdaj pa si se bolj usmerila v kritiko poezije.

Kot kritik se sčasoma nujno profiliraš, saj težko enako dobro slediš vsem literarnim zvrstem. Sama rada pretresem prevode iz zahodnoslovanskih književnosti in, drži, tudi poezijo. Izbrala sem jo, ker sem imela občutek, da se je loteva manj kritikov, do nje gojim tudi naklonjenost in zdi se mi, da lahko tu najbolje »vnovčim« sposobnost vživljanja. Hkrati mi je s svojo razprtostjo tudi večji izziv, kako prevesti pogosto zelo skop pesniški jezik v bolj prozno besedilo, torej povsem drug diskurz. Zanimiva pa je tudi zato, ker se v poeziji po moje dogajajo največji eksperimenti. Poezija je najpogostejša znanilka radikalnejših sprememb, trkov poetik, zamenjav generacij … Tudi ko za Mentorja pišem recenzije otroške literature, pogosto izbiram pesniške zbirke. Seveda pa pri izbiri recenzentskih naslovov nimaš vedno prostih rok, temveč si vezan tudi na urednikovo sugestijo in nič nimam proti pisanju o prozi.

Katere spremembe pa si začutila v zadnjem času, recimo v zadnjih petih letih, pri mlajših avtorjih? Kaj vitalnega se dogaja?

Omenila sem Jerneja Županiča, dodam lahko še Jana Krmelja, ki sta morda najbolj prepoznavna odklona od narativne in družbeno ovsebinjene poezije, ki je bila pred tem malo bolj v ospredju. Že Karlo Hmeljak je (znova) uvedel razgradnjo jezika in jezikovno igro, ki sploh ni nujno igra. Mogoče bi omenila še močan val prvencev z zupanovskim verzom, ki so se ukvarjali z odraščanjem, individuacijo, vstopanjem v svet odraslosti, tipična sta Ana Svetel in Gašper Torkar. A vendarle je brez poglobljene primerjalne analize zelo težko posploševati. Mislim, da gremo v vse možne smeri, tudi nazaj.

Na splošno pa je metafora še vedno izrinjena iz poezije … Kako to doživljaš kot bralka?

Res je. To je zelo dobro opažanje.

V modernizmu, času diktature fantazije, je zavzemala osrednje mesto.

Pesmi, ki vsebujejo mnoštvo metafor, se mi zdijo kaotične. Zmoti me, če se podobe »tepejo« med sabo, če jih je preveč in je v pesmi drenj. Pride do učinka medsebojnega izničenja, kot kadar se sekajo valovi. Najbrž sem v takem dojemanju le otrok svojega časa. Pogosto se mi zdi, da je v takih besedilih premalo avtorjeve kritičnosti do svojega besedila, ki bi ga bilo treba prečistiti. Bliže mi je poezija, ki je disciplinirana in se drži načela manj je več. Če pa že gre pesem v »narativo«, potem naj plove, naj se izpiše v zamahu, z določeno gradacijo, kadenco, ritmom, notranjo dinamiko … Z metaforo je treba ravnati preudarno.

Še en pojav, na katerega se pogosto navezuješ, je intertekstualnost. Te je v sodobni poeziji veliko. Ta spet gradi labirint, v katerem bralec ne prepozna vedno vsega. Referenc iz literature in pop kulture se je nabralo že za malo morje, prihajajo nove generacije, ki ne poznajo istih referenc kot starejše, človek pa ni leksikon, ki bi vedel vse. Kako sama to dojemaš? Mora bralec ali kritik reference prepoznavati, ali ima svobodo, da si jih lahko razlaga, kakor hoče?

Pred vsako svojo kritiko si na začetku, z vsakim tekstom se moraš dokazati, na novo izumiti. Ko slačiš tekst, ki ga obdeluješ, hkrati slačiš tudi samega sebe, na koncu ostaneta gola oba, kritik in avtor oziroma njegovo besedilo. Dosti sem se obremenjevala s tem, da (marsi)česa ne prepoznam, zdaj menim, da mora sodobni avtor to preprosto vzeti v zakup. Živimo v svetu, ko preprosto nimamo več skupnega ali vsaj večinsko prekrivnega referenčnega okvira. Pomembno je, da je kritik čim bolj razgledan, seveda, toda razbiranje nanašalnic vendarle ni ključno pri oceni, ali je denimo neka poezija dobra ali slaba. Anja Golob piše nadvse medbesedilno, a tudi če referenc ne prepoznaš, pesem funkcionira, morda nekoliko drugače, morda z drugimi konotacijami, pa vendar. Užitek je tudi vsakokratno kasnejše odkrivanje navezav, ko pesem beremo po daljšem času … Prav skrite reference so lahko eden od čarov (branja) poezije.

Ogromno tega ima tudi Matej Krajnc, o katerem si pisala. Včasih tudi Tone Škrjanec.

To je nekakšna avtorjeva igra, včasih le ustvarjalna metoda, a ne more pričakovati od bralca, da bo imel povsem prekrivno referenčno polje. Vendarle pa nam je v današnjem času v veliko pomoč internet.

Sam sem bil na primer v pesmi Toneta Škrjanca pretresen nad nekim globokim eksistencialističnim verzom, nakar se je izkazalo, da gre za citat iz filma Vojna zvezd.

Ana Pepelnik je zložila zbirko Pod vtisom izključno iz citatov. Pa so nastale kritike, ki so knjigo interpretirale, ne da bi upoštevale to dejstvo. In tu pravzaprav ne vidim tako zelo velikega problema, nenazadnje gre za njeno avtorsko izbiro, precejanje in lepljenje misli drugih. Citat na citat – poezija.

Sicer se kot prevajalka ukvarjaš predvsem s slovaško in češko literaturo. Zelo lepo je bil sprejet tvoj prevod dela Daniele Kapitáňove Sámko Tale: Knjiga o britofu. Knjiga je nastala že v 90. letih kot kritika novih razmer, vzpona kapitalizma in režima Vladimírja Mečiarja. Morda tu šele zdaj opažamo vzpon raznoraznih nacionalizmov in kretenizmov v sodobni družbi – od Amerike do Turčije, Rusije in pri nas, kjer smo tudi vedno na robu. Ta knjiga pokaže, da se je vse to pripravljalo že prej. Morda javnost ni bila dovolj glasna, nevarnost novih populizmov, da ne rečem fašizmov, je vsekakor že obstajala.

Bojim se, da naša zgodovina ni linearna, ampak ciklična, in da se medsebojna sovražnost intenzivira vsakič, ko se zaostrijo socialne, družbene razmere. Omenjena knjiga je nastala kot odziv na nevzdržne politične razmere na Slovaškem tistega časa. Obdobju danes pravimo mečiarizem, po premierju Vladimírju Mečiarju (1942), ki je bil na oblasti od leta 1992 do 1998. To, eno najvulgarnejših obdobij slovaške zgodovine so zaznamovali netransparentna, nenadzorovana privatizacija, klientelizem, korupcija ter kršenje demokratičnih načel in človekovih pravic. Z delovanjem nacionalistične Mečiarjeve vlade je povezana vrsta resnih, celo tragičnih političnih in gospodarskih afer ter škandalov, ki so vodili v ustavitev pogajanj za priključitev Slovaške k Nato in vstop v Evropsko unijo. Država, ki je pred tem štiri desetletja živela v socialistično-komunističnih okvirih, kjer so glavno besedo imeli, kot se je naučil Samko, »tisti zgoraj«, je naenkrat doživela tranzicijo, v kateri ni znala/ni hotela opustiti starih uzanc in je v svobodi nekako podivjala. Gnev in sovraštvo do vseh drugačnih je razpihovala prav politika.

Glavni junak Samko je nestrpen do Romov, lezbijk, gejev …

… žensk, Čehov, Madžarov, Judov … do vseh, do katerih v slovaški družbi obstajajo neki predsodki. Seznam nikoli ni zaključen, na njem se v nestrpni družbi lahko kaj hitro znajde vsakdo.

On je idiot, njegova največja želja pa je, da bi bil tak kot vsi drugi.

Želi biti povprečen Slovak, se ujemati s statističnim povprečjem. Je duševno zaostal fant, ki zbira karton in vsrkava jezik, s tem pa nujno svetovne nazore, ki jih sliši okrog sebe. Nefiltrirano vse to posnema in reproducira v svojski govorici, idiolektu, ki učinkuje zelo humorno. Njegova (in hkrati družbena) tragika izvira iz dejstva, da se je državni režim sicer spremenil, njegova (družbena) miselnost pa ne. V socializmu se je naučil določenega diskurza in po spremembi ima še vedno socialistično idejo o tem, kdo je dober in kdo slab ter kako svet deluje. Knjiga tragikomično slika, kako vsakršno dobesedno, torej ozko in posplošeno črno-belo razumevanje stvarnosti prinaša težave, povzroča zlo, ubija!

Rekla si, da Samko želi biti povprečen Slovak. Bi se to dalo prevesti v povprečen Slovenec?

Mislim, da ja. In zdaj celo v povprečen Evropejec, Američan … Samko Tále ni le, kot so ga označili Slovaki, »komična vest slovaškega naroda«, temveč nas vseh. Le da v posameznih družbenih okoljih funkcionirajo (še) kakšne druge kategorije Drugega, v zadnjem času očitno begunci, v katere projiciramo lastne frustracije in strahove. Človek ima v sebi potencial dobrega, a tudi zla. Najhuje je, ko politika ljudi hujska k sovražnosti, ko jo instrumentalizira za krepitev oblasti. Verjamem, da bralci (književnosti) takim manipulacijam veliko težje podlegajo, tudi zato sem vneta zagovornica in »srčna spodbujevalka« branja. Ravno v teh dneh pri Literi v mojem prevodu izhaja novelistična trilogija izvrstnega slovaškega avtorja Víťa Staviarskega Kivader, ki vstopi v svet tipičnih slovaških drugih, zlasti Romov. To je literatura, skozi katero se prek ironije in znova tudi prek humorja vživimo v Drugega … in ga lažje/bolje razumemo, nemara zaradi tega celo sprejmemo.

V pripravi na ta prevod, si obiskala tudi slovenske Rome, da bi našla ustrezne izraze.

Stopila sem v stik z njimi, konkretno z gospo Duško Balažek in Sandijem Selimčičem, ki sta mi pomagala pri prevajanju slovaške romščine v njeno dolenjsko različico. Težava je bila, da sem dobila dve različici romščine, saj jezik še ni standardiziran in so že znotraj ene skupnosti, kot so denimo novomeški Romi, razlike v govoru. Katero zdaj izbrati? Zaupala sem Duški zaradi njenih izkušenj s pisno romščino.

Torej je prevajanje lahko zelo dinamično delo.

Absolutno je zelo dinamično. Vsi si naivno predstavljajo, kako dolgočasno je ždenje za računalnikom, tebi pa se denimo v procesu prevajanja lahko dogajajo drame, tragedije ali, še najboljše, komedije. Nazadnje sem se ukvarjala z dvema prevodoma, ki sta bila pravcat diskurzivni izziv. Poleg omenjene romščine in narečnosti pri Kivaderju sem prevajala večnaslovniški roman Pes pa v smeh Juraja Šebeste (Cankarjeva založba), prepreden s slengom, mladostniško govorico. S slovaškimi informanti sem si izmenjala na desetine elektronskih pisem, saj se mi je naenkrat zazdelo, da slovaščine sploh ne znam.  

V nekem tvojem zapisu sem našel zanimivo izjavo slovaškega pisatelja Pavla Rankova, da »Orwellov roman 1984 lahko le Zahod zvrstno označi za antiutopijo«. Zanj je to realistični, zgodovinski roman o 20. stoletju. So Slovaki še vedno v tem horizontu? Še vedno živijo v antiutopičnem svetu?

Njihov kolektivni spomin, pravzaprav izkušnja preteklosti je preprosto drugačna kot naša. Leta 1968 je na Češkoslovaško vkorakala armada Varšavskega pakta (z izjemo Romunske armade), kar je prineslo ponovno uveljavitev režima, ki je vladal v petdesetih (čistke, politični procesi, metode izolacije, zastraševanj, železna zavesa, cenzura, nesvoboda …). Temu dvajsetletnemu obdobju (70. in 80. leta) rečejo »normalizacija«. Za kako radikalno različno izkušnjo gre, je dovolj primerjava dogajanja na kulturnem polju. Poglejte, kako se je pri nas v tistem času razvijalo gledališče, kaj vse se je dogajalo v poeziji, prozi. Pri njih je vse to lahko brbotalo le pod površjem – gledališče se je potegnilo na zasebne/male scene, nerežimska literatura pa je preprosto obležala v predalih. Čeprav na drugi strani ne smemo pozabiti Listine 77 in vseh posamičnih prizadevanj, kako se izviti iz socializma po sovjetskem modelu, kako mu ubežati …

Odnos do Rusije je torej nujno pogojen s polpreteklo izkušnjo. Rusi so za Slovake negativni lik, ponesrečena epizoda v življenju naroda. Pa vendar, če na eni strani do te države med liberalci vlada veliko nezaupanje, celo strah, je na drugi deležna tudi občudovanja, kajti tudi proruskih nostalgikov ni malo, trenutno jih imajo celo na oblasti. Ob umoru raziskovalnega novinarja Jana Kuciaka in njegove partnerke se je slovaška družba predramila in v grozi zavedla, da se v formalno demokratični državi očitno vlečejo neke uzance iz preteklosti. To je bil zanje velik šok, ki je sprožil val protivladnih protestov, ki trajajo še danes, pravega učinka (padca vlade) še niso dosegli.

Slovak je bil tudi Aleksander Dubček, pobudnik praške pomladi leta 1968. Zdi se, da je ta, pozitiven duh zamrl.

Najhuje je, da se v vsesplošni nestrpnosti, ki smo ji priča tudi pri nas, prebuja duh klerofašizma iz druge svetovne vojne. Sredi marca 1939 je Hitler Slovake postavil pred izbiro, ali samostojna Slovaška ali priključitev k Madžarski, Nemčiji in Poljski, nakar so Slovaki, natančneje pripadniki skrajne desnice, izbrali prvo. Slovaška je tako prvič v zgodovini postala uradno samostojna – Slovaška država, dejansko pa povsem odvisna od nacistične Nemčije. Oblast je imela v rokah Hlinkova slovaška ljudska stranka z Jozefom Tisom na čelu, ki je pod geslom »En Bog, en narod, ena stranka« s pomočjo oboroženih enot (Hlinkove garde in tajne policije) izvajala skrajno nacionalistično politiko, usmerjeno proti vsem slovaškim manjšinam, seveda tudi Judom. Iz Slovaške jih je bilo v dveh valih v taborišča odpeljanih kar 70.000. O tem obdobju je sicer že leta 1948 nastal izvrsten roman Dominika Tatarke Farška republika, ki v teh časih kar kliče po prevodu.

V kolikšni meri se zadeve pomikajo naprej? Pisala si o tem, da je češka pisateljica Radka Denemarková izjavila, da se »ne more večno ukvarjati samo s češko-nemškimi odnosi oziroma z včerajšnjim spopadom socializma in kapitalizma.« Se pravi, da imajo nekateri ljudje tega dovolj.

Refleksija preteklosti je potrebna, da lahko stopiš naprej. Skorajda ni velikega slovaškega pisatelja ali pisateljice, ki v kakšnem svojem delu ne bi »predelal« ali vsaj ošvrknil omenjene normalizacije. Dotikajo se je celo najmlajši avtorji, ki so morda doživeli le njene izdihljaje, kakor denimo leta 1982 rojena Zuska Kepplová. Ko sem se pred trinajstimi leti začela srečevati s slovaško literaturo, je bil ta val zelo močen ali pa sem vsaj sama tako doživljala, saj se pri nas nismo toliko vračali v polpreteklost. (A tudi to se pri nas spreminja.) Dandanes na Slovaškem prihajajo v ospredje druge teme. Zelo močne so avtorice, ki se ukvarjajo z ženskim vprašanjem, najmlajše fascinira izkušnja tujine, pa tudi življenje tujcev pri njih.

Plodovita si na mnogih področjih. Poleg tega, da si kritičarka in prevajalka, vodiš tudi bralni klub v Mestni knjižnici Izola. Najdeš v vsem tem stično točko, izhodišče, s katerega vse te dejavnosti usklajuješ?

Vse moje dejavnosti se tesno prežemajo, celo medsebojno oplajajo. Zdaj si več ne znam predstavljati, da česa od tega ne bi počela. Nekaj posebnega je živi stik z avtorji, pogovor o procesu ustvarjanja literature, dragocena pa je izkušnja dela z (laičnimi) bralci, ki niso obremenjeni denimo z literarno vedo. Zdi se mi, da ob stiku z njimi pri sebi lažje prepoznavam, kako mi na primer neko moje specifično znanje (literarnovedno, sociološko, zgodovinsko …) in življenjska izkušnja določata pogled. Prevajanje je maraton, vaja v vzdržljivosti, kritika pa tek na sto metrov, vezana na krajše časovno obdobje, a zato toliko bolj intenzivna disciplina. Seveda te prekarni položaj po svoje sili v razpršenost na vse strani in kdaj tudi kaotično večopravilnost, toda na drugi strani se zavedam, da mi tak način dela v življenje vnaša potrebno dinamiko. Čeprav uživam v samoti s knjigo in svojimi razmišljanji, nujno potrebujem tudi stik z ljudmi, soočenje.

***

Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Posveča se predvsem sodobni poeziji ter prevajanju za RTV Slovenija.  Leta 2013 je na smeri ameriške študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z disertacijo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.