Kristian Koželj – vitez poezije – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kristian Koželj je na Pesniškem turnirju založbe Pivec v Mariboru v soboto 19. junija prejel naziv vitez poezije. Za naziv, ki podelijo za najboljšo izvirno neobjavljeno pesem, se je potegovalo 123 pesnikov in pesnic. Novemu pesniškemu vitezu iskreno čestitamo in poleg nagrajene pesmi Prvo obhajilo objavljamo še tri njegove pesmi.
***
Prvo obhajilo
Tukaj bom sedla, na to klop
v prvem snegu,
tu, na vrhu tega kuclja,
kalvarija mu pravijo,
čisto ob kapelici,
ne toliko zaradi vzgiba vere,
bolj gre za stvar navade,
ampak predvsem je lep razgled
na mesto in naprej,
čez vse življenje, do Alp,
letos sem jih napolnila dvainosemdeset
in kakršni so časi,
ne vem, če bom še videla padati sneg ponoči.
Nekoliko naprej v mraku trije dedci,
izdolbenih oči in okrušenih nosov,
vsak lepo razpet na svojem križu
in spodaj nekaj žensk žalobnega videza
in brez dlani;
eden, srednji, gleda eno od njih
in mi reče:
»mami, vse bo v redu, mami, ne trpim,
mami, nihče več ne bo trpel.«
Ne še, dragi moj … ne še.
Kakršni so časi, še zimski večeri niso,
kot se jih spominjam.
Kite in kosti niso, kot se jih spominjam,
prožne postajajo in voljne.
Horizont se krči,
toplo je, pretoplo za januar,
Alpe, da bi segla po njih z roko,
maj dvainpetdesetega, prvo obhajilo,
punčka sem, v beli obleki,
babičine tople oči, ki pravijo:
moj mali angel –
in ne vem, zares ne vem,
če bom še kdaj videla padati sneg.
***
Ko moraš na pot
Ko moraš na pot,
izberi vlak,
če hočeš slišati
Američane, kako se čudijo
lepotam najgrših koncev
tvoje dežele;
če hočeš slišati
stare pijance, kako pihajo na dušo
dijakinjam in njihovim
sramežljivim prsim;
če hočeš slišati
sebe, ko si se še čudil
dijakinjam in prsim
kot Američani tem koncem.
Takole napol zorite –
ti, dijakinje, Američani,
pijanci, prsi.
Ko moraš na pot
izberi vlak,
poslušaj,
kako vse
utripa v ritmu pragov.
***
Bliskovito
Trenutek,
ko pod podplatom zdrsne kamen
in navzdol povleče še čevelj
in vse kar je v njem.
Kako se okleneš jeklenice,
medtem ko pada
in se odbija in doni
kot glas drugega:
Jaz.
Jaz, ki sem.
Jaz, ki sem in nisem.
Jaz, ki vse delam novo …
Zastrejo ga koprene,
nekaj obvisi v zraku
kot nad kakšno
nedokončano simfonijo
in kako je lahko življenje bolj življenje
kot ta molk, ki ostane,
kot misel, bliskovita,
potegniti se navzgor in prečiti naprej
ali razkleniti dlani in slišati to zgodbo
do konca.
***
Žabice
Tako preprost prizor:
otrok, stoji na obali
in meče žabice.
Ali bolje: poskuša metati žabice.
Vse, kar slišimo, zamolkli pljuski,
ko kamen predre gladino in
izriše krog, kroge, ki se širijo
proti nečemu, kar nima imena,
a slutimo, da je.
Toliko smo govorili o tebi,
da jih je nekaj začelo verjeti,
da ne obstajaš.
Potem sapa na tilniku,
nekaj zašepetano kot pesem:
Je še kaj bolj molitev,
kot to, kar sva počela
včeraj
in danes
in jutri.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Kristian Koželj – vitez poezije – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
