Stanka Hrastelj – pesmomat – izbrane pesmi

 

Čas, ko posedaš

  

Čas, ko posedaš v kavarni ali v travi,
je odmerjen premišljeno;
kakor molk, ki ga
natočiš v skodelico,
ko je treba govoriti
o vsakdanjosti,
kajti nič na svetu ni vsakdanjega

in včasih se zlije čez rob.
Še so stvari, ki me presenetijo:
tvoje zanimanje za barok,
skleda sliv v hladilniku
ali kako za trenutek podržiš roko na kljuki,
preden mi odpreš.

  

*** 

  

Ko rečeš sever, rečeš voda

  

Dan je visok od petja škržatov.
Pokličeš zaradi treh besed.
Ko rečeš sever, rečeš voda. Živa,
hladna, mehka na zatilju.

In rečeš pšenica. Samo nalahno
dotaknjena, ker je šla molitev
skozi njo. Zlata, ker se otroci
v njej igrajo. Topla od juga.

In še nekaj, kar sega čez rob
neba. Tega ne izrečeš.

  

*** 

  

Kako bo z nama

  

Kako bo tedaj z nama, ko bova prispela
po dolgem času, ko bova govorila o vrnitvi
le zaradi sveže praznine, ko bova prisluškovala
jalovim zvokom brez odgovora, ali je molitev slišana;

in bo pogled zrl trenutek in ne bo pričakoval
niti šuma v odsev. Ko bo treba sesti na vlak
ter si oddahniti in pustiti življenju, da se bo
kotalilo naprej, in nekaj časa zgolj samo gledati

kaplje, ki za sabo puščajo kaplje, sledi,
ki puščajo sledi.

  

*** 

  

Vrvohodstvo

  

Seveda je najlažje, če se odpraviš spat.
Zapreš oči. Adijo.
Idealno je, če imaš trden spanec
in se v budnosti ničesar ne spominjaš.

Najbolje je, če misli sploh ne obremenjuješ,
ne hraniš možganskih vozlov
z ničiemer. Gradniki sveta
bi bili lahko karkoli. Kdorkoli.

Čudovito je, če v življenju nikoli ne slišiš
za peripatetike,
fajumske portrete ali Savonarola.

Sploh se je pametno izogibati stresu,
ki ga povzročajo Bratje Karamazovi.

Ne rečem – Hollywood. In kar je takega.
(In takega je veliko).
Stvarem lahko sledi spanec. Lepe sanje.

Budnost je vrvohodstvo par excellence.
Gotovo je veliko bolje vse prespati.

   

***

  

– – –

Kako naj povem,
kako reči kar koli,
kateri modus izbrati, kateri dur (mol?),
v katero sonce obrniti čelo,
kako zlesti podenj (sonce)
kot pod odejo (kako drugače?),
kako me bo kdo razumel, če bom o tem govorila
po tiho, če na glas,
neprečiščeno,
atonalno,
hermetično zaprto:
kam naj grem s svojim srcem?