/ 

»Veliki skok – kot s trampolina v sinje morske globine«

Stanislava Repar – korespondenca z Jolko Milič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Jolka Milič (1926 - 2021).

  

(Fotografija Tihomir Pinter)

   

Ob slovesu z Jolko Milič – in poklon za njeno srčno opravljeno delo

Prevajalka, esejistka in kulturna publicistka Jolka Milič (5. februar 1926 – 21. januar 2021) je leta 2013 – kot prva nasploh – prejela Literarno nagrado Mira, ki jo od takrat podeljuje Ženski odbor Slovenskega centra PEN. Na svoj način je s tem pomagala spraviti novonastalo priznanje slovenskim ustvarjalkam (ali ustvarjalkam na Slovenskem) v zagon. Žirija je v utemeljitvi med drugim zapisala: »Jolka Milič promovira tudi poezijo, ki je v slovenskem prostoru odrinjena, ker jo pišejo ženske, lezbične aktivistke in geji. Kot ambasadorka slovenske poezije v Italiji je zaslužna, da so bile literarne nagrade v sosednji državi podeljene več slovenskim avtoricam. Enako pomembna so njena javna pisma, polemike in eseji, v katerih se duhovito, ostro in neustrašno loteva literarnih ali zamolčanih družbenih tem. Jolka Milič je vzor pokončnosti, poguma, odkritosrčnosti in bojevitega zagovarjanja osebnih stališč, v katerih brani podcenjeno in spregledano ustvarjalnost žensk.«

Z nekaterimi odlomki iz dopisovanja med Jolko Milič in Stanko Chrobákovo Repar, takratno predsednico in eno od soustanoviteljic Mire, ženskega odbora SC PEN, obujamo spomin na preminulo kolegico, prijateljico in sodelavko. Gre za prvič objavljene zapise, ki potrjujejo, kako odzivna, svojevrstna, zavzeta in neumorna je bila Jolka Milič – jezna gospodinja iz Sežane, kot se je včasih podpisovala pod svoje »miselne subverzije«, objavljene v časopisju – in to kljub svoji lepi starosti. Vendar tudi skromna in včasih celo plaha in odmaknjena. Tudi na računalniku je rada pisala z modro »tinto« – s katero smo njen glas v tem dialogu označili.

  

***

  

14. februar 2013  Draga Jolka, čas beži in še kar pritiska, čeprav so obenem razmere v institucionalni kulturi kaotične, težke in nepredvidljive (beri: se ne ve, kdo pije in kdo plača) in v takih pogojih naj sploh ne bi delali. Kljub vsemu temu mi še kar naprej pletemo niti … Tako tudi že pripravljamo program za letošnji Festival. Zaradi še težje situacije, kar se tiče možnega financiranja (?), smo festival že v osnovi skrajšali za en dan, vendar program kljub temu ne bo trpel. Sejma v Sežani ne bo, bo pa zanimivo gledališče iz Romunije, jazz iz Kanade, ter sejem v Trstu. V Trstu bo potekala tudi debata o asimetrijah v Evropi (vse z motivi Srečka Kosovela, kot ves festival). V podobni izdaji, kot smo zadnjič izdali antologijo branj v Trstu (SLO/IT), bomo tokrat izdali prevod Srečka Kosovela (SLO/SK) pri slovaškem sozaložniku. V Trstu pa bi radi, da bi ti predstavila svoje italijanske prevode Kosovela in seveda tudi knjižne izdaje. Zato bi se sejma lahko udeležili tudi založbi, ki sta to izdali. Sicer pa mi že razmišljamo o nekaterih knjigah, npr. Franco Arminio Cartoline dai morti (mikro ali poetična proza) – imamo tudi kontakt z založbo Nottetempo, tako da ne bi smel biti problem z avtorskimi pravicami.

  

28. februar 2013 Draga Jolka! Upam, da si dobro, da se te gripa ali kakšna viroza ne lotevata in se veseliš dela in življenja. Oglašam se ti, ker bi rada ugotovila resnico. Slišala sem, da imaš pripravljeno oz. v italijanščino že prevedeno antologijo slovenske ženske poezije. Morda je to čista resnica, morda polresnica, morda popolna izmišljotina. Prosim, ali mi lahko sporočiš, kakšno je resnično stanje? Imaš kaj narejeno, kdo je delal izbor, za katere avtorice gre oz. po kakšnem ključu je antologija sestavljena, kaj si nameravala ali nameravaš še narediti v tej smeri … skratka, vse to me, Jolka, zanima. Vprašam zato, ker pripravljamo neki program za Miro, kar je Ženski odbor Slovenskega centra PEN, ki naj bi letos začel delovati. In se trudimo ugotoviti, kdo je kaj v smeri promoviranja žensk v literaturi že naredil, vendar mu je bodisi spodletelo, bodisi je obstal nekje na pol poti. Zaenkrat nič ne obljubljamo, samo detektiramo, kje bi lahko bile koristne, dejavne in navzoče.

   

1. marec 2013  Draga Stanka, pozdravljena, z mano je – letom primerno – v redu. Imeli smo pa to zimo težke čase v družini, in jih še imamo, zdaj že malo manj težke, in upamo na bolje – a te ne bom morila s tem, le da ti opišem trenutno duševno razpoloženje.

 S Tatjano Pregl Kobe že od nekdaj prijateljujem: ona ve to zgodbo že od začetka: pred leti sem za neko tržaško založnico prevedla zajetno pesniško zbirko italijanskega pesnika in ji naredila še razne druge usluge. Zmenili sva se (s tržaško urednico, op. ur.), na mojo pobudo: namesto honorarja zamenjava dobrin. […] Jaz sem takrat zbirala pesnice in hišo napolnila z zbirkami, ki sem si jih sposodila v knjižnici, potem pa sem končavala neke svoje druge bolj urgentne reči, tako da se je malce zavleklo, a ko sem ji pisala, zdaj pa gre zares, lotila sem se dela, računam, da bo besedilo v poldrugem mesecu nared, […] emajli so se vračali zavrnjeni, navadna pošta idem, na telefon je nisem mogla priklicati. Bila sem prizadeta in strašno v skrbeh zanjo. […]

 Skratka, je šel načrt po vodi. Tatjana mi je že kmalu potem, ko sem ji vsa besna opisala ta fiasko oz. nateg, omenila, da bi bilo škoda, da bi padla tako sijajna ideja v vodo, a sva se nato vsaka zase ukvarjali s svojimi neštetimi literarnimi in drugačnimi zadevščinami in pogosto komunikacijo skoraj pretrgali, jaz sem nato končevala Kosovela, tistega [promoviranega] v kavarni svetega Marka, pa Pasolinija, pa tega in onega pesnika za rimsko on line revijo, pa začela Lirično abecedo slovenskih pesnikov, pa pisala članke in one redne O prevajanju in poeziji za revijo Srp, tako da sem na založnico malodane pozabila, jo odložila na kdaj drugič, ko si bom vzela zanjo čas in jo javno apostrofirala s svojo prislovično odkritostjo v kakšnem zamejskem časniku, hejla, punca, z mano se ne boš šalila in poigravala kar tako, nekaznovano. Znam biti tudi jaz brezobzirna, da me ne boš zlepa pozabila. Sicer še vedno upam, da se bo sama od sebe nekega dne le oglasila in mi razložila vzroke molka in ne držane besede. Sodim med tiste, ki radi o drugih mislijo samo dobro in najboljše.

 […] Pesnice lahko pošljejo seznam pesmi, za katere bi bile rade, da bi bile prevedene, bom skušala udejanjiti njihove želje, a dokončni izbor bo moj in tudi ureditev, neizpodbitno. Bom lahko tudi povedala zakaj – vsaki posebej ali vsem skupaj, jaz namreč za vsak svoj korak imam običajno tehten argument. Torej jaz vse od a do ž zastonj: izbrala, uredila, prevedla, kontaktirala – z vašo vednostjo – založnika, poiskala dobrega, a najbolj poceni in perspektivnega. Korigirala, kaj svetovala ali vprašala do izida.

Vi pa, lahko vse, lahko dve ali tri od vas, lahko samo ena, se boste morale prav pisno zavezati, da boste pokrile vse stroške, zvezane z izidom te knjige. […] Če je oz. bo čista resnica, polresnica ali se bo sfižila v popolno izmišljotino, pa bo odvisno zlasti od vas. Pri meni, ki sem tako rekoč na pragu večnosti, lahko odpove le zdravje ali se življenjska nit pretrga, kar pa je vis maior, sudbina, jarac tako rekoč.

Pravkar končujem nekega Kosovelčka – zbornik s Srečkovimi mislimi in prebliski, pa z manj poznanimi teksti in serijo svojih polemičnih člankov v zvezi z njim. Na ital–jugu pa bo šel kmalu v tisk izbor pesmi Barbare Korun, ki se ga obe že močno veseliva. Imam pa že pripravljene, korigirane, lektorirane in postavljene tiste moje dokaj polemične kozerije O prevajanju in poeziji, skoraj 280 strani. Te kaj takega (mislim na Apokalipso) zanima? Ne? Dam zastonj, a ne pristanem na noben rez ali spremembo, rajši nič, v najhujšem slučaju bom si tiskala sama tako, kot bo meni všeč. (i) Navsezadnje si lahko privoščim na postaji Terminus ta mali luksuz (se namreč počasi pripravljam na veliki skok – kot s trampolina v sinje morske globine –, pa čistim predale, požigam privatno pošto, rešujem, kar se mi zdi vredno, vse nepotrebno mečem stran, skratka velikonočno čiščenje.

Prizadela me je smrt Matjaža Kocbeka.

  

11. marec 2013  Draga Jolka! Najlepša ti hvala za izčrpno pismo in zaupanje. Nisem ignorantka, ker se ti nisem takoj odzvala. Lovile smo namreč, ženske v Miri, termin za prijavo programa na JAK–u, zdaj pa »lovimo« slovenske podjetne ženske, ki ta teden sestankujejo v Ljubljani, mi pa bi rade tudi z njihovo pomočjo zastavile vsaj eno spodobno nagrado izrecno za ustvarjalke, ki so zmeraj v tej smeri prikrajšane, namreč: Literarno nagrado Mira. Tudi nisem imela dovolj podatkov, kaj lahko storimo v zvezi z antologijo – zato ne bom tudi zdaj predolga in preobsežna. Še zmeraj raziskujemo poti, da bi lahko kakšno antologijo na leto izdale – ni pa enostavno. Mislim nate, na tvojo prijazno in dragoceno ponudbo in najin oz. naš skupen interes, da bi antologija ugledala luč sveta. S tem se spuščamo v različne pogovore – najbrž tudi jutri in pojutrišnjem.

Glede Matjaža Kocbeka – vsi smo bili potrti. S Primožem sva ga pred kratkim srečala tu na Viču v neki gostilni na kosilu in je deloval izvrstno, kot da se je res pobral iz te hude bolezni. Bila sva tudi na pogrebu in si kasneje zvečer prebirala njegove pesmi, ustavila sva se pri pesmi Srce je kamen, ki joče, njen prvi verz zveni: »Zalotil sem se s spiralo usode.« Matjaž je (bil) izvrsten pesnik in moram vsaj nekaj njegovih pesmi prevesti v slovaščino in ponuditi v objavo. Zadnji smo, pri Apokalipsi, ki smo jih natisnili, šlo je za njegov avtorski izbor TILT. v slovenščini in hrvaščini hkrati. Ga imaš, ali ti ga pošljemo?

  

17. november 2013  Draga Jolka, pišem ti v imenu Mire, Ženskega odbora SC PEN, več boš zvedela iz priponk, ki so priložene. Prosim, samo potrdi mi, da si mail prejela in se boš tvojega/našega slavja tudi udeležila. Najverjetneje sta se s Tatjano že dogovorili za prevoz. Neznansko se veselim, da gre nagrada Mira – in to prva! – v tvoje roke. Pismo in vabila pridejo tudi po redni posti, najverjetneje v sredo. Lahko noč in objem!

Jolka Milič

Partizanska 15

6210 Sežana

Spoštovana Jolka Milič, draga kolegica!

Strokovna žirija, ki je odločala o prispelih predlogih za podelitev Literarne nagrade MIRA, Vas je izmed enajstih nominirank izbrala za njeno prvo, namreč letošnjo nagrajenko. Čestitamo Vam k velikemu dosežku, ki pravzaprav zrcali vse Vaše dosedanje dejavnosti – prevajalsko, pesniško, publicistično in še marsikatero, obenem pa Vam priznava visok »koeficient solidarnostni«, ki pomaga tudi drugim ustvarjalkam, da pridejo do bolj pravične uveljavitve in ovrednotenja svojih dosežkov.

Istočasno Vas prisrčno vabimo na slovesno podelitev Literarne nagrade Mira, ki bo potekala v soboto, 23. novembra 2013 ob 18.00 uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Podelitvi, na kateri računamo tudi na kratek pogovor z Vami (vodila ga bo Tatjana Pregl Kobe) bo sledila predstava, ki smo jo zasnovali, draga Jolka, Vam v čast.

Veselimo se srečanja in želimo veliko ustvarjalnih moči in inspiracije še naprej.

Dr. Stanka Repar,

v imenu Ožjega kroga Mire, Ženskega odbora SC PEN.

V Ljubljani, 17.  november 2013

  

18. november 2013  Draga Stanka, hvala za vse. Pošto in priloge v redu prejela, priloženega pisma za Jolko nisem mogla odpreti, prosila sem knjižnico, naj mi pomaga. Seveda se našega in mojega slavja – salute permettendo – nameravam udeležiti. Po eni strani se počutim zelo počaščena in prav po otroško vesela, po drugi pa vsa preplašena pred neznanskim naporom in polna treme – nisem igralski – nastopaški tip (ni rečeno slabšalno, nasprotno!), prej lady privacy, kot mi je pravila italijanska literatka, ker sem se vedno izogibala javnih nastopov, z leti je postalo to še bolj običajno in tudi zaželeno – zdaj govori vsa polomljena, sključena, napol gluha in napol slepa, precej vsestransko zdelana … skoraj 88–letnica, edino kar ji še manjka za zaokroženo sliko z okvirjem je … demenca, a najbrž je tudi ta že na preži … povedno obešenjaško humorno.

… nadaljujem šele zdaj, imela obisk, prav tako včeraj ves dan in takrat literatka in prevajalka mirujeta.

  

19. november 2013  Draga Jolka! Odgovarjam šele danes (in je spet pozna ura), ker malo »migam« okrog tiste sobotne prireditve, ki mi je sicer res v veselje. Ni potrebno nič strahu, niti treme pred publiko, saj je sproščenost najlepša vizitka in pot do (so)človeka, poleg tega nas vse (tebe pa posebej) ščiti in predstavlja že samo opravljeno delo, ki ga je NA PRETEK!!! Edino, kar si moramo vsaka (na odru) zabiti v glavo, je, da moramo znati postaviti piko, da bi večer imel tudi svojo miselno strnjenost in eleganco, tako notranjo uravnovešenost kot zunanjo dinamiko hkrati. To je vse, celo navodilo, ki ga tako ali tako ne potrebuješ. Boš videla, kako božansko se boš počutila na odru. :–)

V soboto se še slišiva, tudi s Tatjano Pregl Kobe. Ko se bosta približali Cankarjevemu domu, me bo Tatjana poklicala, jaz pa te bom prišla počakat do vrat in bom odnesla tudi tiste tvoje knjige za razstavo. Jolka, najbolje bo, da izbereš sebi najbolj dragocenih 15 – 20 knjig svojih del in prevodov (recimo), najbolje bi bilo, da jih zložiš v kakšno škatlo, ki se dobro vozi (v avtu) in nosi (na rokah).

  

20. november 2013  Draga Stanka, hvala za pisemce in priponko, ki so mi jo zadnjič sicer odprli v knjižnici knjižničarji. Ker nisem računalniški as, vem samo to, kar so mi povedali, in sicer da lahko odpiram le starejše programe, najnovejših pa ne. Kaj to pomeni, ne vem. Tokrat si pa izbrala za moj računalnik pravi program, saj sem priponko zlahka odprla. Medtem sem že napolnila škatlo s knjigami za malo razstavo. Včeraj sem pa odkrila, ker sem vzela svinčnik v roke in štela na prste, da sem izdala vsega skupaj do letos … 71 knjig. Kar presenetljivo lepa številka. Na pamet bi presodila, da več kot 50 jih ni bilo. Morda pa sem si zares … zaslužila nagrado, v prevajalskem potu obraza.

  

20. november 2013  Draga Jolka, absolutno zaslužila. Pet (celo pet doktorjev znanosti) nas je bilo v žiriji, in smo vsi od vseh prispelih predlogov enoglasno izbrali tebe kot prvo Mirino nagrajenko. To tudi nekaj pove!

Prosim, ko boš zdaj imela več priložnosti, da se pogovarjaš z ljudmi skozi medije (in sama s sabo), malo poudari smisel takšnih pobud, kot je Mirina. Najbrž sama slutiš, morda dobro veš, da je slovenska družba tudi na tem polju razklana. Ljudje včasih ne vedo, kako naj bi pogledali na tiste »hude ženske« (kot je zapisal Peter Kolšek v Delu). Na ženske, ki zagovarjajo svojo pravico do bolj pravične obravnave svojega dela. Ki se borijo za človeško dostojanstvo, ki naj ne bi bilo poteptano z oblastniškimi igrami moških, a pogosto tudi ženskih šovinistov. Pač, šovinistk. Ko bo nekoč prevladalo veselje nad grenkobo, nam bo vsem lažje, a ne?

Draga Jolka, tvoja nagrada obsega tudi finančni del (ki ne podlega obdavčitvi!). […] Vsota ni prav visoka, kar odseva celoten (finančni) položaj Mire. Ni pa niti takšna, da bi koga od nas osramotila. :–) Vesela sem, da jo lahko predamo tebi kot naši prvi nagrajenki.

  

21. november 2013  Draga Stanka, same lepe in nepričakovane novice, in sicer tista, da bo nagrada tudi denarna. (Očitno je veselje tako »nezastrto«, ker sem finančno trenutno precej na špagci.) Vse bi si lahko mislila, do te možnosti pa nikakor ne bi prišla. Najbrž poseg iz nebes. Šalim se. Bravo!

V zvezi s »hudimi ženskami« Petra Kolška v sobotni Delovi prilogi, ki jih omenjaš:

Včeraj ali predvčerajšnjim, bi morala vstati in pogledati, pa sem preutrujena, mi je po e–pošti nekako čestital – prijateljujeva! –, češ da resnično misli, da je prišla nagrada v prave roke, in me prosil za kratko izjavo, ki bi jo priložil informaciji o novi nagradi, največ deset vrstic. Napisalo se mu jih je trinajst in ta dodatek:

»Še to: Ne vem, kaj sme nagrajenec povedati na ali po podelitvi. Pojma nimam, koliko minut ali sekund mu dajo na razpolago. No, če bo Mirin ritual dopuščal, bom jaz verjetno na kratko komentirala drugi del tvojih Pomislekov v sobotni prilogi Dela (9. nov. 2013). Sem sicer obupna in precej konfuzna govornica, a na tihem vseeno upam, da bom skup spravila nekaj misli z repom in glavo, primernih za premislek.«

Iz tvojega prvega pisma pa sem razbrala, da želite zelo zelo kratke govorance, drugače rečeno ritual izključuje tak poseg, ker argumente ne moreš stisniti v peščico besed. Se bo že našla kakšna druga priložnost, a nagel odgovor – kar z odra –  se mi zdi, bi bil zelo učinkovit. Če ne bi bila jaz seveda prenerodna.

  

27. november 2013  Draga Jolka, si želela povedati kaj več ali pripeti kakšno priponko? Upam, da si nazaj v svojem delovnem in življenjskem ritmu in nam ne zameriš, da smo te za nekaj dni, lahko tudi tednov iz njega iztrgale. Krasno si vse izpeljala, različne plati svojega značaja in soudejstvovanja v javnem življenju prikazala, predvsem pa si bila duhovita in zabavna, hkrati pa izvirna in pametna – ves večer je bil resnično lepo doživetje. […] Enkrat bi se oglasila pri tebi, ko bo priložnost za takšen obisk, in – poleg drugega – poslikala kipec, ki si ga dobila. Seveda, zaradi dokumentacije prve Mirine nagrade. :–)

Uživaj, Jolka, v kristalno mrzlih zimskih dneh in pazi nase in vse svoje ljubezni.

  

28. november 2013  Draga Stanka (in Primož), ne zamerita, da se oglašam šele zdaj z zahvalnim pismom. Hvala za vse prijaznosti in za prelep večer, tebi, vama in vsem skupaj. Oglašam se ponovno, s skrajšano verzijo pisma po spominu. Računalnik je že v drugič zatajil: neki bolonjski znanki, pesnici, sem napisala dolgo pismo kot vama – a vama še lepše in podrobno, sem se prav potrudila – in tudi ona, kot ti, Stanka, je prejela le konček besede, ki ni bila niti zadnja, zaključna. Bila pa sem potem preutrujena, da bi se šla »jovo, na novo«, njej sem seveda resumirala naslednji dan – meni je poslala vrstico z vprašaji: ??? Kako naj razume? Odvrnila sem ji, da ni kaj razumeti, ker od rečenega ni ostalo nič, naj počaka na rekapitulacijo. Isti občutki … obupa, ko sem zagledala, da sem tudi pri tebi ob ves tekst. Sem prav zastokala: mamma mia, in tako lepo sem napisala, prav zgledno lepo, in mi ta peklenski stroj vse upropasti.

Hvala za vse – v barvah, da bo bolj vidno in bo bolj držalo.

Preden je odšla, mi je režiserka Vesna Arhar Štih rekla, vsa zadovoljna: Ta nagrada zelo posrečena pogruntacija. Odlične ste bile vse, sem prav vesela, da sem vas lahko poslušala v živo. In da jo straŠNO VESELI, DA V TEJ bUTALSKI sLOVENIJI – nagaja mi računalnik z majuskulami! – le niso sami Butalci, je tudi nekaj Tepanjcev! In da upa, da se bodo hitro namnožili. Lepše kot tako ni moč, sem se ji zahvalila v imenu vseh.

Z Vladkom Vremcem, enim od nekdanjih urednikov nekdanje dvojezične tržaške revije Most, sva se odpeljala domov, mene je odložil v Sežani, sam pa nadaljeval pot na Opčine, onstran nekdanje meje. Ves čas sva sproščeno klepetala in si izmenjavala vtise. Tudi on ima rad Ljubljano – kako je lepa tudi v dežju – lilo je ves čas, da je bilo veselja, a naju ni naliv sploh motil. Jaz sem ga vprašala, kako to, da je v takem vremenu sploh šel zdoma in če je prišel – sem začela, pa me je prekinil: prišel sem zaradi podelitve nagrade tebi. Jaz pa nadaljevala: Jaz pa sem mislila, da si prišel na predstavitev knjige Marjana Rožanca Demon Iva Daneua, ki je bila tu zraven ob isti uri. In tedaj je ostrmel, ker ni sploh vedel; ko bi vedel, bi sigurno šel tudi tja, še bolj srečen bi se vrnil domov. Tako rekoč, dve muhi na en mah. Strašno je obžaloval, da je Rožančev dogodek zamudil, in jaz žalovala z njim. Tudi Rožanc je pisal v revijo Most, pa drugi (Taras Kermauner, Rupel itd.), z Marjanom sta tudi zasebno – družinsko prijateljevala, do njegove smrti in še čez – z ženo. Ja, obema je bilo kar hudo, da je zamudil tako redek in prijeten dogodek, domnevam kakih deset korakov daleč od naše dvorane.

No, ko sem prišla domov, se zahvalila Vladku in obenem študirala, kako naj se mu revanširam za prijaznost, si nato snela plašč in popila skodelico čaja, sem na koncu iz vrečke potegnila tvoje darilo, Primož, in zagledala tvojo in Rožančevo knjigo, se blazno razveselila in si rekla: evo, darilo za Vladota, še steklenico terana dodam zraven, da bo za dušo in telo in bo ves blažen. Potem pa sem zagledala v knjigi posvetilo, in sem pri priči vedela, da fetišistka moje sorte ne bo odstopila knjige. Jo bo pa od založbe Apokalipsa kupila. Sem takoj pogledala zadaj, koliko stane in spričo zelo zmerne cene odkrila, da zaradi nje ne bom šla na kant. Primož, verjetno boste imeli še kdaj kakšno predstavitev z Ivom, ki bo delil podpise in posvetila. Če boste, ali bi ga prosil, da napiše posvetilo v knjigo za krajinskega arhitekta in snovalca rožnih vrtov dr. Vladimirja Vremca iz Opčin, osebnega prijatelja Marjana Rožanca?

Kaj naj še rečem? Kot vedno vaju bom vesela, ko bosta kaj mimo hodila. In se kajpak ustavila. Tvojo knjižico berem, taki – priročni formati so mi všeč, ki ne utrujajo rok med branjem. Stanka, vsem se zahvali v mojem imenu. Nisem pisala takoj, ker sem v nedeljo prejela alarmantno pismo o zdravju mojega brata, pet let mlajšega – on živi v Montrealu v Kanadi, zelo zaslužen fiziopneumolog, a ne glede na daljavo sva drug na drugega strašno navezana. Čakali smo ga na obisk – tudi njemu naj bi te dni v Italiji podelili neko (stoto!) priznanje, pa namesto obiska nas je … prestrelilo sporočilo, da je v bolnici, resno bolan. Drugače rečeno, dnevi tesnobe in zaskrbljenosti, se nas kar držijo, skušam ne misliti, a mi bolj slabo uspeva, no, ne bom te morila, omenila sem le, da se nekako opravičim za molk.

Konec – z upanjem, da boš prejela celo pismo in ne samo nekaj črk.

  

1. december 2013 Draga Jolka, dolžna sem ti dooolg odgovor, saj ga bom zapisala, a za zdaj pošiljam tole vabilo, ker je dogodek že tik pred vrati, in te prisrčno vabim (skupaj s hčerko) na resničnostni kabaret, v katerega je vstopil (po malem) tudi najin Srečko Kosovel. :–)

  

1. december 2013  Draga Stanka, jaz nisem formalistka, vem tudi, kako zelo si vprežena, drugače rečeno, od takih niti ne pričakujem dolgih odgovorov, niti kratkih, ker vem, da mi bodo ob kakšni boljši priložnosti pisno ali ustno odgovorili. Ja, sem brala o predstavi v zvezi s tabo, ki bo začetkom decembra, vabilo celo natisnila in ga vtaknila v tvojo knjigo pro memoria, ob takih dogodkih, mi je žal, da ni … Ljubljana v Sežani ali Sežana v Ljubljani, ker bi se jih gotovo udeležila, da vidim na svoje oči, kaj lepega počenjate. Ker pa je Sežana, kjer je, na Krasu, ne pa v ljubljanski kotlini, marsikaj na žalost samodejno odpade.

Zelo lep večer vam želim. Tu pa tam organizirajte kaj – kot teatri – za podeželje, primerno hrupno in vabljivo. Kultura bi se tudi morala naučiti avtohvalisanja kot supermarketi vsepovsod in ob vsaki sekundi, da bi se nabralo dovolj radovednih in zainteresiranih poslušalcev.

Ti bom poslala izrezek iz časopisa o … moči nagrade Mira, sem z dvema zaslužnima mladcema finalistka za osebnost meseca. Ni sicer šans, da bi … stoletnica prišla v tem teku z nadebudno mladino lahkih nog na cilj, a že, da … teče, je razveseljivo. Vaša zasluga. Prejela tudi nekaj moških pisemc s čestitkami, ki pa imajo famozni [ton] … ampak.

   

6. december 20213 Draga Jolka! Še vedno gojim dolg do tebe – mislim na pošten odgovor na tvoje pošteno pismo, ki si ga bila prisiljena zapisati celo dvakrat –, vendar me vmes dohitevajo stvari, ki se jim ne da izogniti in se z njimi moram ukvarjati. Ena od takšnih, tistih najbolj prijetnih, je, da te moram tudi uradno vprašati, ali bi se strinjala s tem, da te kandidiramo za članico Slovenskega centra PEN. Prepričana sem, da nagrajenka z nagrado Mira (ti in vsaka naslednja) tja nedvomno sodi in je sramota, da je/te že dlje časa ni zraven. Absolutno menim, da tudi tu je treba začeti spodkopavati inertne politike, ki so se v Sloveniji zasidrale kot samoumevne. Prepričana sem, da boš predstavljala vzgled prizadevne članice (oz. člana), ki ji kršenje človekovih pravic v polju literature in kulture ni pogodu in se že ves čas (s članstvom v PEN ali tudi brez njega) bori proti utečenim praksam.

Draga Jolka, če bo tvoj odgovor pritrdilen (da, prosim, da!), bi skupaj s Tatjano Pregl Kobe kot že obstoječi članici predlagali in podprli tvojo kandidaturo.

Prav lepo te pozdravljam, upam, de te je sonček razveselil tako kot mene. In čestitam k intervjuju v Jani (že naslov: Nasvidenje v prihodnji vojni!) – včeraj sem ga prebrala. Tudi slika je zelo lepa, skoraj »reprezentativna« – da se malo pošalim na ta račun; ne tvoj, temveč reprezentacij, ki nam jih včasih podtikajo.

  

8. december 20213  Draga Stanka, ne zameri, da ti odgovarjam šele danes, saj sem šele zdaj odprla pošto, doslej sem nekaj nujnega prevajala – moji pesniki me oblegajo vedno le z nujnimi rečmi, ker že voda gori pri njih, in jaz sem edina primerna gasilka za take urgentne klice na pomoč, edina dovolj neumna, da jih kot drugi ne pošljem nekam in na vrat na nos ne pričakujte nič. Do včeraj sem tudi krožila kar naprej po hiši, in po Sežani, zmanjkal mi je toner, to in ono sem spotoma nakupila, šla po zdravila, skratka mi časa kar kronično primanjkuje. Že zelo dolgo pa ne vem, kaj pomeni binom prosti čas. Kar veliko jih je, ki se pritožujejo, ker ne vedo ne kaj ne kam z njim, jaz pa sem že davno pozabila, kakšen sploh je in čemu služi.

V zvezi s članstvom nisem nikoli niti pomislila, oziroma nekoč davno davno me je neki pesnik, ki je pogosto zahajal v DSP, vprašal, kako to, da nisem članica DSP? Odgovorila sem, vem sicer za njegov obstoj, a nič da se vanj lahko zaprosi in pride. Rekel mi je: ti kar zaprosi – povedal je tudi, kaj naj napišem in priložim – in boš prav gotovo sprejeta, če ti ne, kdo pa, mi je pomahal spodbudno. In res sem napisala in se dobesedno držala njegovih navodil. Čez čas so mi pisali, da je moja vloga pomanjkljiva in zategadelj je niso mogli upoštevati in naj pošljem kaj bolj tehtnega v prid sebe kot literatke in naj pošljem bolj prepričljivo in obširno prošnjo. Navajam po spominu seveda. Takrat so me bili polni časopisi, veliko revij je bilo in v marsikateri sem objavljala. Prevajati sem šele začela. Vtis sem imela, tudi moj zgornji svetovalec, naj zaprosim, da me malce kaznujejo zaradi dolgega jezika. On mi je ponovno svetoval, naj kaj dodam in napišem vso reč bolj obširno. Sprva sem celo mislila, da bom napisala novo prošnjo in sedla s tem namenom za pisalnim strojem, pa mi ni šlo od rok. Odgovorila sem, da se mi zdi, da je to, kar sem jim nanizala in poslala čisto dovolj. Če ni, bog pomagaj, kakor je pravzaprav doslej, saj sem kar veliko napisala brez društvenega žegna, bom pa brez njega vztrajala naprej. Vse dobro jim želim. Lep pozdrav. Čez čas sem prejela pismo z izjavo, da so me sprejeli. Meni je čestitala … tajnica Barbara Šubert, vsem drugim pa, mi je nekdo omenil, menda takratni predsednik, ki niti ne vem, kdo je bil. Njena gesta – prijaznost se mi je zdela zelo lepa; ni bilo potem prošnje z njene strani, ki bi ji jo odrekla … do smrti in še čez. A takrat sem se tudi sveto zaobljubila, da ne vložim več čisto nobene prošnje za nobeno članstvo na tem svetu. Da nisem nikogaršnja mi še najbolj leži.

To ne bo sploh oviralo, da navijam za vse vas, tudi moja hvaležnost ne bo nič manjša. Vendar jaz sodim med … potepinske pse brez ljubljenega gospodarja in brez ovratnika. Lahko računate name, Tatjana me precej dobro pozna po tej plati. Sem solidna firma.

  

9. december 2013 Draga Jolka, ni kaj zameriti, zakaj bi tudi?, saj so to tvoje suverene odločitve in sama najbolje veš, kako želiš reagirati in ukrepati. Hvala za skeniran pogovor, sem ga prebrala v Jani, takoj po objavi, ki sem jo kupila zaradi tebe in intervjuja, sicer pa tega ne berem, ni to revija po mojem okusu in moji želji. :–) Takšna pa (inteligentna) za ženske pravzaprav niti ne obstaja.

Občudujem te, Jolka, kako še vedno uspevaš komunicirati, pristno in zvesto, na široko in globoko … Meni je v moj urnik dokaj surovo zarezala nova služba, časa za komunikacijo in ustvarjanje ostaja veliko manj kot prej, a to je davek neki finančni gotovosti, vsaj za nekaj časa. Na žalost, vedno bo polovica mene trpela zaradi nekih drugih preferenc, želja in možnosti … Ali pravzaprav nemožnosti in smole, da ne morem (za spoštljivo oceno) početi tisto, za kar sem ustvarjena. Okej, dosti o tem.

Nameravam še odgovoriti na pismo moji mami, zato ne bom predolga. Čas hitro teče, jutri zgodaj vstajam, tega res nisem bila vajena. Moja draga mama piše tudi knjige, začela je pri 75 letih, zdaj pripravlja že četrto knjigo svojih spominov na 20. stoletje. Vesela sem tega njenega počenjanja (začela je, ko je oče umrl), po drugi strani pa niti pri njej nimam več miru, ker sem postala urednica, svetovalka, prva bralka in (so)založnica njenih besedil. So pa to dragocene zadeve, na srečo ne prepotentne, temveč naravnost prav odmerjene, enostavno modre in človeško poglobljene.

Enkrat pozimi te bova s P. zagotovo obiskala. Med klepetom bom poslikala tvoj kipec in vzela en komad tvoje diplome, saj smo ti pomotoma oddale oba kosa (a veš to?) – en od njiju (tisti na mat papirju) je, namreč, narejen za oblikovalkin arhiv.

Naj ti gre, Jolka, kar se da dobro in ti pošiljam tople pozdrave iz mrzle Ljubljane!

  

11. december 2013  Draga Stanka, niti jaz niti knjižničarka in fotografinja za občinski bilten nisva opazili, da je ob diplomi tudi vaša kopija, ki te bo tudi počakala v vrečki z diplomo, brez skrbi. Zraven bom priložila bilten, ker domnevam, da odbor hrani vse, kar je v zvezi z vašimi pobudami. O Jani nasploh in o ženskih revijah sva podobnih misli: imajo skoraj vedno kakšen odličen članek, ki pa potone v množici tipično ženskih strani in skrbi: kako biti všečna, kako nonstop skrbeti za svoj videz, kako biti nonplusultra kuharica, vrtnarica, žena, mama in ljubica itd. … zelo naporno in za navrh slabše ali nič plačano.

Ja, časi postajajo vedno bolj komplicirani in »ubožni« v zvezi s financami za kulturo in posledično s preživetjem. Na Zahodu, kar je meni znano, je vedno bilo precej problematično in je še vedno malce hujše za pesnike in literate, ker si pot do slave morajo financirati sami ali kdo zanje, teh pa tam ni bilo nikoli veliko, kot je bilo pri nas na Vzhodu. Naj še tako šinfajo socialistične čase, demokracija kulturi ne bo nikoli dala toliko, in niti hotela dati.

  

24. januar 2014 Draga Jolka, danes popoldan se odpravljava v Sežano na otvoritev neke razstave. Vreme je malo neugodno za takšno potovanje, vendar upam, da nama ne bo preprečilo uresničitve najinega načrta. Rada bi se ustavila tudi pri tebi na kratek klepet. […] Tam okrog 17:00; ne vem, ali prispeva prej, saj sem do 15:15: na radiu v Ljubljani.

  

24. januar 2014  Draga Stanka, seveda lahko prideta, kadar hočeta, itak je moj dom odprtega tipa, jaz šaljivo dodam: brez najave na svoj riziko, a tudi ko se kdo najavi, ni veliko boljše: veliko kaosa v stanovanju, ki je prej brlog kot urejeno domovanje, odkar živim sama in ne dajeM PREDNOSTi GOSPODINJSTVU, ŽAL. Bom poskrbela, da bodo vsaj tri stoli prosti. Nagaja mi z majuskulami računalnik, ima napoleonski kompleks. Ker me dajejo roki oddaje in neke nujne korekture, se vama ne bom pridružila, razstavo pa si bom šla ogledat kdaj kasneje sama samcata, ko še najbolj vidiš, ker si lahko vse ogledaš, ne da bi te kdo zmotil in potegnil v klepet. Torej na svidenje.

  

26. januar 2014  Draga Stanka (in vse ostale), predlagam pesnici Alenko Rebula Tuta in Ireno Žerjal iz Trsta pa Nežo Maurer iz matične domovine in prozaistki Bredo Smolnikar in Suzano Tratnik. Njim boste polagale na srce (drugače bo pela šiba leskova!), naj izberejo v branje kaj lepega, vendar kratkega in jedrnatega. Ker bo večer nekako osmomarčen, bo Milica (bolj znana v Sloveniji kot Bogomila Kravos) povabila tebe, Stanka, pa Barbaro Simoniti in Tatjano Pregl Kobe, ker ste tudi pesnice, – tako vas bo vse skupaj osem! – da preberete kaj svojega … prav tako kratkega in milozvočnega. Medtem bom jaz zelo verjetno prejela iz Salerna dvojezično pesniško zbirko Barbare Korun in bi jo tam le pokazali kot mojo in našo trofejo, nekakšen dokaz, da sem si Miro zaslužila, ne pa dobila po vipu ali ne ve se točno zakaj, carta canta, pravijo Italijani, kar bi bilo kot dodatna vrednost večera. Kakšen izvod bi kajpak podarili kakšni posebni ljubiteljici poezije in zamejskim časnikarjem s prošnjo – žuganjem, da kaj napišejo, drugače ne dobijo nič za šenk, naj si kupijo.

  

26. januar 2014 Draga Jolka, hvala lepa za odzivnost, dobro si zadevo razmislila, takoj se vidi. Tvoj odgovor sem poslala naprej: Bogomili Kravos in Ožjemu krogu Mire. Ko bo Bogomila takšen načrt in sestavo udeleženk potrdila, se lotimo vabljenja gostij na dogodek. Ideja s kratko promocijo Barbarine knjige je odlična, veselim se, da se vse tako sestanemo na Mirinem dogodku. Obisk pri tebi je bil poln dobre energije, kar vedno cenim. Oprosti, da sva bila malo nespoštljiva gosta in sva hitela še drugam. Na koncu se je izkazalo, da je to bila pametna odločitev, saj je najina navzočnost domačinom v Lokvi veliko pomenila.

P.S.: Hvala za vpogled v (še vedno skrivno) naslovnico Barbarine knjige. (ii)

  

23. februar 2014  Draga Jolka, končno sem le prišla do tega, da vsaj malo pomislim, katere pesmi ti bom poslala zaradi branja v Trstu. Pošiljam jih raje šest, ker vem, da moje poezije ni enostavno prevajati, izbrala sem tiste bolj prevedljive, ti pa od njih še lahko izbereš (recimo) dve kratki, ki ti bosta – tudi kot prevajalki – najbolj pogodu. :–) Oprosti, da ne bom nič več napisala, ker bom v kratkem najverjetneje umrla za računalnikom … nič več ne vem o zunanjem realnem svetu, zato si ga grem vsaj danes, v nedeljo, malo ogledati in otipati. Lepo te pozdravljam iz mojega domačega brloga.


23. februar 2014  Draga Stanka, v redu prejela, hvala. Ti boš umrla za računalnikom, jaz pa z začetkom prihodnjega meseca, bodisi 3. marca v Ljubljani (ONA 365), ali 5. marca v Sežani (Srečko Kosovel), ali  6. marca na Opčinah (na zboru v spomin na neko ilegalko, ki so jo Nemci krvoločno ustrahovalno obesili sredi vasi in sem jo – kot rosnocvetoča mladenka – videla viseti; zaznamovala pa je moje življenje), ali 7. marca v Trstu (Mira).

Danes imam hčerko, ki mi požrtvovalno briše prah in tu pa tam mi pride kaj povedat, čez pol ure pa se vrne v Ljubljano. Zato – ljub pozdrav!

  

8. marec 2014 Draga Jolka, slišala sem za vašo odisejado včeraj v Trstu, kako se je namreč razpletla s pomočjo dobrih ljudi, saj sem takoj zjutraj klicala Tanjo in Tatjano. Upam, da si danes že na nogah, dobre volje in brez prehlada, in so ti ostali spomini samo na lepo druženje, ne pa dodaten zaplet s prevozom. Pa še enkrat hvala za tvojo odkritost in rahločutnost, a tudi neubogljivost in kljubovalnost, s katerimi hodiš in gledaš po tem svetu. Prisrčne pozdrave iz spomladanske Ljubljane – grem lovit sonce!

  

9. marec 2014  Draga Stanka, hvala za pisemce in lepe besede. Ja, sprva smo bile vse štiri malce zaskrbljene, kako se bomo spravile iz zagate: z mobiji, ki ne delujejo, brez denarja za kakšen taksi iz mesta. Do Opčin ne bi bil problem s tramvajem ali z avtobusom, toliko evrov smo še imele, a kako naprej? Bi našle na Opčinah taksista? Zame je še najtežje stati dolgo na mestu, pri miru; ko bi bilo treba hoditi, bi celo uživala nočni Trst po dolgem času. Vsaj en četrt svojega življenja sem preživela v njem – nostalgija, včasih pekoča. Vse se je nato srečno odvilo in izpeljalo. Ko smo prestopile prag na Partizanski 14, smo vse tri sproščeno zadihale.

  

21. julij 2015  Draga Jolka, za pripravo knjige v zbirki Fraktal potrebujem za naslovnico kratko informacijo o tebi kot prevajalki (o avtorju imamo), največ do deset vrstic – kar bo težka naloga, a ne?, in tvojo fotografijo z zadostno ločljivostjo. Izpostavi, prosim, kar sama najbolj ceniš ali želiš poudariti. Boš poslala v kratkem na moj naslov? Upam, da ti hiša nudi potrebno zavetje pred vročinami in te ne zapuščata ne zdravje ne dobra volja. Sama sem pri mami, ki težko prenaša takšno vreme in se karseda drži doma. Vesela pa sem vsakega svidenja z njo, seveda. Verjamem, da se tudi medve vidiva ob promociji tvojega novega knjižnega prevoda, ki izide pri nas, namreč, konec septembra.

  

21. julij 2015 Draga Stanka, vidim z veseljem, da nadvse delavno kljubuješ vročinskemu valu. Meni že delno zmanjkuje sape, da ne zmorem več sedeti za računalnikom po … osem – deset ur dnevno. Me pa zelo veseli, da boste objavili tiste duhovite razglednice od mrtvih.

A ja, še to. Mene je že lani in tudi pred meseci par italijanskih zelo uglednih in uveljavljenih pesnikov vprašalo, ali bi se dalo pri nas objaviti kakšno njihovo zbirko. Spraševali so me za pogoje in tudi, če eksistirajo pri nas literarni agenti, ki bi jih zastopali in jim opisali možnosti ali se celo s kakšno založbo domenili. Kot je običaj pri njih v Italiji. Pri nas pa ne še uveden, vsaj jaz med povpraševanjem tega in onega nisem nič konkretnega odkrila, prej nekakšno zadrego in sprenevedavo izmikanje. Kot da bi poizvedovala po kakšni prepovedani drogi ali se šla tihotapstvo.

Pa še to, za dulcis in fundo, pardon, zmotila sem se, za … okus po grenkem na koncu peripetije, ki me bo – vse tako kaže – doletel v zvezi s famozno pesniško antologijo, ki si jo tudi ti, za kar je zmanjkalo mojih sredstev, z večino v njo vključenih avtorjev sponzorirala, bi pa lahko že izšla pred šestimi meseci, me pa tržaška založnica najbrž kar nonstop vleče za nos, saj s tem ali onim izgovorom odlaga izid iz meseca na mesec že do zadnjega centa plačane knjige. Vročinski val je od vseh doslejšnjih izgovorov prvi, ki se mi zdi še verodostojen. Zdaj hrepeneče čakam, da se primerno ohladi in stopim spet v akcijo, saj si zdaj ne upam niti odposlati e–maila ali jo pozvati na telefon. (iii)

  

25. avgust 2015  Draga Jolka! Dobila sem postavljeno besedilo Arminija za prvo korekturo in te lepo prosim: bi (poleg mene) še ti pogledala za vsak slučaj, ali niso ostale noter kakšne napake oz. nismo kakšne zakuhali pri postavljanju knjige? Če ti to čas dopušča, zelo ti bom hvaležna. Lahko označuješ direktno v besedilo, preko opomb, če pa ti je to preveč komplicirano, lahko mi pišeš kar neposredno v telo sporočila – saj upam, da tega ne bo veliko.

  

25. avgust 2015  Stanka, ta tvoja knjižna zbirka – Fraktal – je naravnost čudovita, to sem ti verjetno že omenila, a je res preveč lepa, da bi zadostovala ena sama pohvala. Formalno–estetsko in vsebinsko. Užitek jih je, te knjige, imeti v rokah.

V zvezi z … že famozno in fantomatsko antologijo, me tržaška založnica še vedno peče na malem ognju. Imam debelo mapo njenih izgovorov, pa podpisov o prejemu denarja in podpisanih datumov izdaje vseh treh knjig. Odločila sem se, da počakam do konca avgusta oz. do ponehanja poletne vročine, nato jo postavim avt–avt. Ji namreč ne bom dovolila, da moje ime solidne firme spravi brezobzirno na kant.

Arminiove Razglednice od mrtvih – po dolgem sem jih med pregledovanjem korekture spet prebrala – bodo gotovo všeč tudi bralcem, so prav obešenjaško posrečene. Nekatere resnično srhljive.

  

25. avgust 2015  Draga Jolka, prosim, da še enkrat pogledaš moje posege in predloge. Premišljujem tudi o spremembi naslova. Razglednice od preminulih – se ti ne zdi bolje? Če se ne boš strinjala, mi samo napiši. Upam, da ti slovaščina vmes (v mojih opombah za grafičarko Evo Fudalo v Bratislavi) ne bo povzročala kakšnih težav.

  

26. avgust 2015  Draga Stanka, bila sem do pol osmih v knjižnici na nekem večeru, potem sem se s par znankami na poti domov srečala na Partizanski in se z njima zaklepetala; zavile smo nato v bližnjo sladoledarno in naprej regljale ob sladoledu. Ker sem tam malo ozebla, sem si doma najprej pogrela malo mleka, popila, se topleje preoblekla, vse spet prebrala in označeno preverila z originalom. In evo me tu.

Naslov Razglednice od mrtvih (iv) mora ostati nespremenjen, ker »preminuli« so evfemizem mrtvih – besede, ki je nimamo posebno radi –, saj bi se preminulih (estinti, defunti in še kaj) lahko poslužil tudi pesnik. Tudi umremo neradi in bolj poredkoma, ker je ta beseda preblizu smrti. Rajši svojce kar zapustimo, odidemo, zaključimo svoje življenje, če smo dovolj stari in betežni najrajši tiho preminemo – kot smo tiho živeli, če pa smo pobožni se kar bogu pridružimo itd.

To je vse in hvala za potrpljenje.

Ljub pozdrav, Jolka.

  

***

  

Za konec še povsem odkritosrčen povzetek: Jolka Milič o sebi v letu, ko je dobila nagrado Mira (2013), ter z besedami, s katerimi je (kako značilno zanjo!) predstavljena tudi na portalu Društva slovenskih pisateljev:

»Sem predvsem amaterska in polpoklicna bralka literature vobče, a zlasti poezije, šele nato in najbrž zaradi tega publicistka, kritičarka in polemičarka, to tretje mi najbolj leži in mi je prav napisano na kožo, ker sem mnenja, da brez živahne in nenehne polemike se vsake vode – a literarne prav posebej – strašno rade skalijo in kar hitro usmradijo s samozadovoljstvom, ki nikamor ne pelje, le v … to ali ono obliko klientelizma in v še hujšo stagnacijo. Iz ljubezni – lahko ji dodam še italijanski superlativ – per passione – do poezije pa sem se zapisala tudi prevajalstvu zlasti poezije, prednost ima slovenska sodobna v italijanščino, a imam rada tudi italijansko, francosko, špansko itd., ki jo rada berem in prevajam revijalno v slovenščino. Srčno rada se grem tudi dejansko propagatorko naše poezije – šaljivo se tituliram za kulturno spletično – in kar pridno navezujem tako imenovane zveze in poznanstva samo v pozitivne namene, saj – na uho povedano, ne povejte naprej! – še najbolj moj žep trpi in čas, ki ga oberoč, kar je res, zapravljam, so mi rekli nekoč, s takimi literarnimi nepomembnostmi, imenovanimi lirične bagatele za nikamor, kvečjemu v smetnjak. Vzela sem na znanje. Očitno me očitek ni impresioniral, ker neustrašno nadaljujem svojo ničevo pot.«

(pripravila StR)

  

Opombe

i Knjiga je izšla leta 2018 pri založbi ZTT = EST v Trstu pod naslovom O prevajanju in poeziji in še o marsičem (kramljanja) – tudi s prispevkom Tatjane Pregl Kobe, ki je hkrati za knjigo napisala spremno besedo.

ii Pesmi Barbare Koruni Voglio parlare di te notte. Monologhi v izboru in prevodu Jolke Milič v italijanščino so izšle dvojezično leta 2013 (2014) pri založbi Multimedia Edizioni.

iii Dvojezična pesniška antologija slovenskih pesnic in pesnikov POEZIJA – bla, bla, bla od A do …? v izboru, prevodu in uredniški obdelavi Jolke Milič je izšla l. 2015 v obsegu 520 strani, in to brez podpore iz naslova javnih sredstev. S hudomušnim podnaslovom »Za 2000 evrov sodobne slovenske poezije« jo je izdala založba E. Antony iz Trsta.

iv Knjiga Franca Armania v prevodu Jolke Milič v slovenščino je izšla leta 2015 v zbirki Fraktal pri KUD Apokalipsa pod naslovom Razglednice od mrtvih.

  

  

Portret Jolke MIlič (risba Ivan Varl).

    

Nekaj knjig, pod katere se je kot avtorica, urednica ali prevajalka podpisala Jolka Milič.

Jolka MIlič: O prevajanju in poeziji, 2018.
Franco Arminio: Razglednice od mrtvih, 2015.
Barbara Korun: Voglio parlare di te notte. Monologhi, 2013.
Poezija – bla, bla, bla od A do ...?, 2015.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

         

Stanislava Repar – korespondenca z Jolko Milič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju
Stanislava Chrobáková Repar (1960, Bratislava) je slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, znanstvenica, prevajalka, urednica in založnica, ki piše v slovaščini in slovenščini. Magistrirala je iz filozofije in estetike (1984), doktorirala (1995) in se je habilitirala (2009) na področju literarnih ved. Strokovno se ukvarja zlasti s pesniško hermenevtiko, feministično literarno teorijo, komparativistiko, filozofijo jezika in semiotiko kulture. Od 2001. živi v Ljubljani, kjer (kot samozaposlena) dela pretežno za založbo KUD Apokalipsa. Soustanovila je in koordinira mednarodni projekt Revija v reviji (2003) ter Miro, Ženski odbor SC PEN. Je avtorica 16 knjig poezije, proze, esejev in razprav, ter 4 obsežnih znanstvenih ekspertiz, objavljenih na spletu. Njena besedila so bila vključena v različne antologije in zbornike. (So)prevedla je 16 knjižnih naslovov iz leposlovja in filozofije, uredila obilico antologij in drugih publikacij doma in v tujini. L. 2014 je objavila: Existenciály I (knjiga pogovorov/ svk), Obešanje na zvon (poezija/ slo), Echoechoecho (poezija/ svk) in Fabrika porcelana (haiku/ slo-svk). Je avtorica avtofikcije Slovenka na kvadrat (2009, 2013/ slo, 2011/ svk) in istoimenske gledališke igre, ki je bila jeseni 2013 premierno uprizorjena v Ljubljani in Bratislavi.