/ 

Pogled na afero Boris Kobal

   

Uveljavljenega slovenskega komediografa in dramatika Toneta Partljiča smo vprašali, kakšen je njegov pogled na afero Boris Kobal zaradi ugotovitev, da je komedija Profesionalci espe paravzaprav plagiat komedije Alda Nicolaja La prova generale (Generalka). Kako to doživlja osebno in ali bi bilo treba take prekrške strogo sankcionirati?

 

***

 

TONE PARTLJIČ O PRIMERU KOBAL

 

Boris Kobal je moj gledališki kolega in sodelavec: doslej sem imel z njim same prijetne izkušnje. Nazadnje je zrežiral tri krstne premiere mojih iger: Kakor pečat, Štajerc v Ljubljani, Politika bolezen moja in eno ponovitev  Silvestrsko spravo. Doslej sem imel z njim same pozitivne izkušnje. Ker ga »po aferi« še nisem srečal, ne vem, kaj se je zgodilo, da se je odločil za tako nerazumno in nezakonito dejanje. Kajti ne le kot avtor tudi kot direktor gledališč, je moral skrbeti tudi za tovrstne avtorske pravice. Kaj ga je zagrabilo, denar, »lažna« slava, izzivanje znanja žirije, zmeda v glavi ali kaj? Vsekakor skrajno nesprejemljivo, saj od ljudi duha, kar gledališki umetniki so, pričakujemo etične vzore, ne bi pa pričakovali goljufije za denar, česar je v Sloveniji in kapitalizmu zlasti v gospodarstvu, bančništvu in celo v politiki tudi brez Kobala preveč.

Toda. Na področju dramatike so bile  nekoč  podobne tatvine pogoste. Sem ne štejemo recimo Linharta, ki pa je tudi je samo »ponašil« Županovo Micko in prevedel in ponašil Beaumarchaisovega Figara v našega Matička. Kakšne komedije o skopuhih, don Juanu, prevaranih možeh pa se v zgodovini gledališča podajajo iz roda v rod od antike naprej … No, nekoč še ni bilo zakona o avtorskih pravicah … Ob vsem tem tudi ne smemo spregledati, da je Kobalov prispevek (seveda ne z zadnjo komedijo) k slovenski komediji in humorju izjemen,  bodisi na koprski in slovenski televiziji, v kabaretu in v skoraj stotih režijah širom Slovenije. In ko ga zdaj medijsko linčamo, pomislimo, da je Kristus rekel, naj vrže kamen le tisti, ki sam nima greha. Četudi smo tako gnevni nanj, si vendar rečem: Ozri se v gnevu.  Da molči? Kaj pa naj naredi drugega kot molči?  Slišim, da mu se tudi osebno življenje podira … In čakajo ga pravne in finančne težave … Toda ob vsem zgražanju moram ponoviti, da je eno komedijsko pero v Celju že dobil za svojo odlično komedijo Afrika in da je njegov prispevek k slovenski komediji izjemen. Obžalujem, tudi obsojam, ne razumem, blatil pa ga ne bom. Tudi ni nikogar ubil!

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

Tone Partljič
O avtorju
Rodil se je 5.8.1940 v Mariboru. Končal je Visoko poslovno šolo. Vrsto let je deloval kot učitelj, nato dramaturg in umetniški vodja gledališč v Mariboru, Ljubljani (MGL, Drama). Tudi prevajal, prirejal gledališka besedila in dramatiziral. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev od leta 1983 do 1987 in poslanec liberalne stranke (LDS) v Državnem zboru RS. Piše večinoma satirično dramatiko o sodobnem življenju, TV drame, scenarije za filme in TV, realistično satirične novele in romane o sodobnem slovenstvu, publicistiko in ureja različne knjižne izdaje. Prejel je nagrado Prešernovega sklada za satirično komedijske igre (1980), Levstikovo nagrada za knjigo Hotel sem prijeti sonce (1982), Grumovo nagrado za dramo Moj ata, socialistični kulak (1984), Glazerjevo nagrado mesta Maribor za življenjsko delo na področju kulture (2006) Prešernovo nagrada za življenjsko delo (2016).