Srečko Kosovel – pesmomat – izbrane pesmi

Ekstaza smrti

   
Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletij,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Ah, iz oblaka večernega (zadnjega
sla, ki oznanja Evropi še luč!)
lije kri v moje trudno srce,
joj, in vode ni več v Evropi
in mi ljudje, pijemo kri,
kri iz večernih sladkih oblakov.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Komaj rojén, že goriš v ognju večera,
vsa morja so rdeča, vsa morja
polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
vode ni, da bi pral svojo krivdo,
da bi opral svoje srce ta človek,
vode ni, da pogasil bi z njo
žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.
In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji …
Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
rosno zeleno pokrajino, še v to,
sonce večerno, boš zasijalo
s pekočimi žarki? Še v to?
Morje preplavlja zelene poljane,
morje večerne žgoče krvi,
in rešitve ni in ni,
dokler ne padeva jaz in ti,
dokler ne pademo jaz in vsi,
dokler ne umremo pod težo krvi.
Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.

   

*** 

   
Balada

   
V jesenski tihi čas
prileti brinjevka
na Kras.

Na polju
že nikogar več ni,
le ona
preko gmajne
leti.
In samo lovec
ji sledi …

Strel v tišino;
droben curek krvi;
brinjevka
obleži, obleži.

   

*** 

  

Cirkus Kludsky

   
Cirkus.
Galerija.
Prostor št. …
Kolombina
se slači, se slači.
Vsi gledajo.
Nihče ne vidi,
da se drži na zobeh.
Dviga se. Že pod šotorom.
Drzne opazke.
Sramoten smeh.
Zdaj spusti zadnjo tančico.
Oni jo gledajo,
grizejo z očmi
v njeno mehko telo.
Ploskajo.
Lepa bedra ima.
Valovite prsi.
Ploskajo
in zasmehujejo
njeno trpljenje
in sramotijo.
Vidite: žival
ploska človeku.
Človek je žival.
Žival je človek.
Ventil poči.
Levi besnijo.
Cirkus.
Galerija.
Prostor št. …
Kolombina
se slači, se slači.
Vsi gledajo.
Nihče ne vidi,
da se drži na zobeh.
Dviga se. Že pod šotorom.
Drzne opazke.
Sramoten smeh.
Zdaj spusti zadnjo tančico.
Oni jo gledajo,
grizejo z očmi
v njeno mehko telo.
Ploskajo.
Lepa bedra ima.
Valovite prsi.
Ploskajo
in zasmehujejo
njeno trpljenje
in sramotijo.
Vidite: žival
ploska človeku.
Človek je žival.
Žival je človek.
Ventil poči.
Levi besnijo.

   

*** 

  

Kons 5

  
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
Oboje = 0
0 = ∞
∞ = 0
A B <
1, 2 3
Kdor nima duše,
ne potrebuje zlata,
kdor ima dušo,
ne potrebuje gnoja.
I, A.

   

*** 

  

Kons mačka

  
Mačka je skočila skozi okno.
Skočila je na klavir.
Zaigrala je in se začudila:
Kadar skačem, poje klavir.
Jaz sem bil v sosednji sobi
in sem mislil, da duh igra.
Ali še enkrat je udarilo
in mačka je skočila
skozi okno.

Koder hodi novi pesnik,
povsod se odziva klavir.
Ali nikdo ga ne moti
kakor mačke.
Ves svet je zavzet: Ta človek
je norec
ali je pesnik.
In vsi poslušajo njegove
korake, ki pojo kot nad klavirjem.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist