Sophie Daull – Tonja Jelen – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Sophie Daull, francoska pisateljica in igralka.
Z njo se je pogovarjala Tonja Jelen.
Sophie Daul (roj. 1965) je francoska pisateljica in igralka. Letos je na začetku poletja obiskala Slovenijo. Njeno delo Na perišču je izšlo v prevodu Mateje Seliškar Kenda pri založbi Malinc. Daull je do zdaj izdala tri romane, njen prvenec Camille, mon envolée (Moja odletela Camille, 2015) se sooča z bolečino ob izgubi avtoričine ljubljene hčerke, drugi roman La suture (Šiv, 2016) pa o njeni mami. Tretji roman Na perišču je kot tehtnica obeh smrti, tako matere kot hčere. Vmesna generacija in ženska, ki je ostala edina živa, je avtorica, protagonistka v tem subtilnem in katarzičnem romanu, za katerega se zdi, da je lahko klasična grška drama.
Na perišču je izjemen roman, ki ponuja veliko vprašanj. Kaj je izguba, kaj je človek, ki stori zlonamerno dejanje. In kaj je ženska, ki zaradi take osebe mora vse doživljati. Pogovor s Sophie Daull, srčno in premišljujočo žensko, umetnico je potekal v parku pri Prvi gimnaziji Maribor.
Delo je polno posameznikov, individuumov, ki ga sestavljajo. Smo postali svet posameznic in posameznikov, ki niso več zmožni skupnosti? Oba protagonista nista več del skupnosti. On je umoril njeno mamo, ona ne zmore več živeti, lahko pa zdaj kreira (v romanu) morilčevo življenje.
Zelo zanimivo vprašanje. Najprej – govorim o posameznikih, posameznicah, ki so izločeni iz družbe – niso vsi primeri junaki. Ženska, ker trpi, ob izgubi, žalosti, ljubezni, ona ni originalna, ni del skupnosti, saj je skupnost nedeljiva. Ona ni junakinja. Ima mejno osebnost. Morilec pa je zunaj sistema, saj je obsojen. Sodba namreč druge želi obvarovati pred njim, pazi na ljudi zaradi slabega vpliva, instinkta. Družba … To ni isti razlog. On (morilec) torej živi na obrobju. Moje prepričanje je, da se ne da živeti na obrobju.
Odnos do mrtvih, kar je tisto, je jedro človeka, to je izkušnja v literaturi, to me v literaturi zanima. Vse moje knjige poskušajo, razburkajo vse to, vibrirajo, klijejo iz tega. To ne pomeni, da nisem osredotočena na center skupine, ampak to, kar človek ne sme biti. Prav to raziskujem. Ne gre za to, da je človek briljanten, dobro situiran, ampak gre za človekov spomin, njegovo delovanje, izkušeno trpljenje in odnos do mrtvih. Skupnost daje čustva, občutje, odnos, ne gre za bogastvo ali povezanost, niti za fascinacijo, košarko …
Trudim se iskati, kakšen naj človek ne bo. Poiskati torej jedro, človekov odnos do mrtvih, to je jedro človeštva. Kaj je skupnost, za kaj gre. Kaj dela človeštvo, to me tako v prozi kot poeziji zelo zanimia.
V romanu Na perišču obravnavate skrajnosti antijunaka. Kje vse in zakaj se začnejo?
Glavni junak se je zaradi umora izoliral. Zame ne obstaja več, konec je. Nekomu je prekinil življenje. V zgodbi, domišljiji, romanu ga pa hočem spet vključiti v življenje. Kar poskušam z besedami, je to, da ga vrnem v družbo, hočem verjeti, da zapor lahko vrne človeka. V literaturi pa ni meje oz. v literaturi ne vem, kdo je junak in kdo antijunak. Kot prav Ajshil. Danes – kdo je junak? Elon Musk? Ali ženska postaja junakinja? Meja se krha. To je moja naloga, da dekonstruiram po Derridaju. Ta razgrajuje možnosti po sestavljanju, gradnji. Vse (v tem romanu) je zabrisano. Vse te meje, niti med temi liki so se začele trgati. Vse je v tej knjigi razpršeno, zabrisano, prav tako je (namerno) nejasno. Tudi ti literarni termini v mojem romanu.
Roman je mogoče označiti kot psihološki in avtobiografski. Kako ste se ga lotili pisati?
Zelo dolgo sem želela nekaj narediti s tem razmerjem; posilstvom in umorom moje mame: kaj se bo psihološko zgodilo, ko lik morilca nekam pripeljem. S posilstvom, pripeljati ga nekam, poskusila sem, kaj se lahko zgodi, če nekaj naredim z likom, če bo vrtnar. Zame je kot marioneta. Odločila sem se, da bo vrtnar. V resnici ga nisem nikoli srečala, ne vem, kaj se z njim dogaja. Zame je filter, to ni sodba, to ni raziskovalno novinarstvo. Vključila pa sem ga v skupnost in premišljevala o tem, kaj je storil. On sicer zame nima prihodnosti. Jaz sem pa agentka tega lika, potopila sem se v glavo morilca in zdaj je to čista fikcija, zato je zdaj lutka. Zelo makiavelistično (pomenljiv vzdih) pač.
Antijunaka psihološko filigransko razdelate. Kako ste zasnovali podobo posiljevalca in morilca, ki je po vsem tem postal vegetarijanec in ga ne obsedajo »vsakdanje« reči, kot je denimo nogomet?
Zelo preprosto bi bilo, če bi bil slab za družbo. Je bolj kompleksen in (smeh) to je pomenljivo … Veliko bolj zanimivo je, da ni črno-belo, in je npr. vegetarijanec. Vse je bolj kompleksno, kaj je dobro in kaj slabo. To je razmislek o morali. Prepričana sem, da vsebuje tudi slabe reči. Sem igralka, igram zlobne vloge in razmišljam o takih vlogah, da so lahko resnične, realne. In zdaj – v kaj je treba verjeti? Vedno me zanima, kaj slabega vsebuje. Zanimajo me slabi občutki, tako, kot je slab ta slab fant, ki pa ima tudi dobre lastnosti, je homoseksualec, vegetarijanec, torej vse je zabrisano. Za bralca je to zato zanimivo in ves čas se sprašuje, kako temu fantu zdaj gre v življenju. Vse ima dve plati. Ima dve perspektivi. Ker tudi pisateljica (protagonistka) ni brez krivde, to sem hotela dati. Veliko je nejasnosti, tudi ona, tako kot on, ima različne osebnosti. Ne more se le soditi. V moji novi knjigi je teh nejasnosti še več.
Je igranje z inštitucijami, kot je CSD ipd., obrambni mehanizem ali manipulacija obravnavanega antijunaka? Torej, da hodi na vse predstave v zaporu, je dober, a v bistvu manipulira, da je dober, recimo za ljudi v reallity showu, ko pa bo prišel ven, pa bo spet posilil in ubil novo žensko. Mislijo, da ga vzgajajo oni, a on se igra s slavo, ko postane zvezda …
Mislim, da je na strani življenja, da hoče živeti. Morda mu ta umor in posilstvo data novo možnost, da živi in se lahko vrne nazaj. Je mogoče šlo takrat za nesrečo? Takrat je bil pijan in zadet … je pa to storil. To ni sodba, štejejo pa malenkosti. Tako (dejanje) te ustavi. Šolski neuspeh nima nobene zveze. Kajenje, slaba služba, slabe stvari, brezsmiselno življenje, ki te potisnejo na rob. A ni več svobode. Je tudi dober človek, v zaporu spozna, da lahko postane boljši. Spozna, da je gej, ima možnost, da spozna dobre ljudi. Zapor mu da možnost za branje, da hodi v gledališče. Skušam predstavljati, da zapor ponudi boljše življenje. Možnost zanj. Nisem prepričana, da je res postal boljši. Tako si samo predstavljam.
Vrtnar kot ironija, da ureja mesto. Vrtnarjenje in botanika sta posebni filozofiji, s katerimi si lahko lajšamo življenje, a vseeno – zvesti vrtnar je popoln ironičen preobrat v zgodbi … Je kot terapija.
Nima izbire, korak za korakom spoznava, da je to del in je program reintegracije. Prej stika z vsem tem naravnim, rožami, travo, ni imel. Zame je zanimivo, da dela začasne stvari, da dela z nečim krhkim, kar ne traja dolgo. On je sicer pošast, pa kaj. On manipulira, vse je zelo delikatno. Pošast izgine, zvrti se mu, ko spoznava nove stvari, da gre iz blata, prav to ga dvigne. Lahko pa bi se zaril notri. Vse to novo življenje ga vznemirja, vsega tega prej ni poznal, vse te skrivnostne občutke. Vendar, samo ena roža in ta pošast je lahko spet nazaj.
Roman poteka na dveh ravneh in z dveh vidikov; izbrali ste tudi drugačen tip pisave. Kako ste obračali zgodbi?
Francoščina je kot velika škatla, ima veliko možnosti. Vzela sem figurici, lika iz škatle. Jezik je sam določil formo, vsak je dobil svoje karakteristike. Torej, to je obrnjeno pri paragrafih. Bralec z različnimi izkušnjami pa ima drugačne občutke.
Kakšna je vloga in položaj žrtve v obravnavanem romanu, junakinje, ki se sooča tako z materinim umorom kot smrtjo hčerke?
Kdo je žrtev, moja mama, morilec, pripovedovalka? Zame ni. Vera, žrtev vere. Ona v današnjem življenju posredno ne trpi. To je moja ideja. Da plešem, igram, se soočam z bolečino, da imam moč, da odskočim. Da živim življenje. Želim, da ljubi, da je oseba z veliko energije, da živi. Zato nisem žrtev. To je edina stvar, ali se vdaš ali ali živiš.
Kakšno možnost imata/ponujata objem in stisk rok v delu?
Pomembna sta. Med pisanjem nisem vedela, ali tega morilacag ubiti ali ga videti. Nočem ga videti, ne nazadnje je morilec moje mame. Vtaknite ga v zapor! Ustvariti napetost, čarobne reči. Je resnično ali ni resnično. Ustvariti mehurček, samo za sekundo. Nekaj je, kar je več, kar nas presega. To je fenomenalno. Ni besed. Če to povežem s katoličanstvom in vnebovzetjem; gre zato, da se spoprimeš in se pomiriš. V bistvu gre za sprijaznjenje. Pomiriti se, pozabiti pa ne. Ko odpustiš, s tem odrežeš del sebe. Kaj pa je odpuščanje, odrezati sebe s tem. Kaj je moralno …
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
