/ 

Tri pesmi

    

Smiljan Trobiš o poslanih pesmih

Mnogi spreminjajo svet, najširše rečeno, nekateri pa ga skušamo tudi zdraviti. Pišem pesmi za iščoče, za tiste, ki resnično potrebujejo tolažbe in zdravljenja svojih ran. Svojega življenja naj ne bi obračali v maščevanje, ampak naj bi ga dvignili na višjo, duhovno raven. Vsaj deloma vsi pripadamo skupini iščočih in resnično živečih. Zato imajo mnogi radi mojo poezijo. Ta ima globoko zaledje v moji razmišljujoči naravi, izkušnjah, študiju in v mojem načinu življenja.

 

***

 

Premagana žalost

   

Telesa dobivajo patino smrti.
Čaka nas prehod.
V nas tičijo nastavki obupa.
Obnemimo pred trpljenjem in skušamo upati.
Odpirajo se vrata v novo videnje –
kolikor hujša je stiska, tem več vrat se odpre.
Svetloba napolni prej temno telo.
Užijemo osvite osvobojenega srca,
naše upanje raste od preizkušnje do preizkušnje.
Spoznamo, da je vse pozabljeno
in misel nima več rušilne moči.
Iz nas steče živa voda duha.

   

***

 

V zvezdni noči

    

Slike dneva so obledele. Kot bi minilo sto let
od dnevnih opravkov, stikov in večerne umiritve.
Noč je bližja onemu svetu,
kjer se relativnost človeškega poenoti
v izpolnitev pričakovanega.
Nismo pozabili gledati v nebo,
umirimo se ob pogledu v indigasto modrino.
Velika topla roka nas zajema od zadaj,
dviguje nas v mir gotovosti.
Biseri so nastali v školjkah teles
ob tokovih velikega oceana,
ki prinašajo, kar potrebujemo, in odnašajo še več.
Potopljeni v toplo noč smo živi mrtveci,
a mrtvi le začasno in za ta svet.
Toplina se razrašča v vse celice telesa,
ko se počasi prepuščamo sanjam
in tokovom tihega nastajanja …

   

***

  

Ob portretih Sama Kralja

   

Med življenjem in njegovo pretvorbo,
med najglobljo zbranostjo in najigrivejšim smehom
je obraz, ki niha med lahkotnostjo in težo.
Obraz lepo dehti in duša iz njega poje o sami sebi.
Poje pesem, ki presune in te dviga,
ob njej skleneš, da boš imel rad ljudi.
V vseh slikah je ista igriva moč
zagotove in neskončne zmage Dobrote
nad preizkušnjami življenja.
Simboli v ozadju so oltarji duha.
Natančno so umeščeni v red, ki z nami trepeta vsepovsod,
močni so kot pripovedujoče sanje,
ki so se zgodile v svetih trenutkih
in jih nikoli ne pozabiš,
jih razmišljaš in jih podoživljaš.
Kot ikone so zapisane sanje na obrazu,
v drži telesa, na gubah oblačil,
nastajale so v tisočih trenutkih, ujetih v en sam prikaz
harmonije med človekovim zaledjem in njegovo podobo.
Resničnost bi nam vsak trenutek lahko razodela vse, a ne vidimo.
Umetnina nas vodi, da za vidnim začutimo nevidno,
ki se bo prepletalo med nami in vesoljem, med stvarstvom
in nadstvarstvom, dokler ne bo ostalo le ono samo,
ki ga slutimo in ki ga vse življenje iščemo.
Ozadje slike je zaledje človeka.
Zaledje osebe je vedno druga oseba,
preustvarjena skozi prizmo prve,
drugi jaz, lasten vsem,
pa vendar v vsakomer drugačen.
Zaledje je harmonija in gibalo človeka,
z njemu lastnimi barvami in podobo.
Z notranjimi očmi si videl strašna brezna teme,
nečimrno površnost sveta in mnogo trpljenja.
Videl si tudi, kako jutranja zarja prešinja zemljo,
angele, ki so pričevali iz umetnin,
in svetla žarenja na obrazih, videl si dobroto ljudi …
Z zaprtimi očmi spoznaš, kaj si videl.
V trenutku se zaveš, da si človek med drugimi,
s svojim zaledjem, drugim jazom, simboli, držo telesa,
s svojimi oblačili in obrazom.
Vidiš ljudi. Takšni so, kot si ti …

   

   

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Smiljan Trobiš
O avtorju
Smiljan Trobiš se je rodil v Novem mestu leta 1956, tu je zaključil gimnazijo leta 1975 in študiral medicino v Ljubljani. Diplomiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani leta 1986. Od leta 1999 ima status svobodnega ustvarjalca na področju kulture - književnika. Živi in ustvarja v Novem mestu. Je dobitnik Trdinove nagrade Mestne občine Novo mesto leta 2005 za dosežke na literarnem in kulturnem področju. Član Društva slovenskih pisateljev je od leta 2007. Do leta 2019 je izdal pesniške zbirke: V modro (1994), Srečanja (1995), Očiščeno jutro (1998), Dan je globok (2002), Ti si meni dar (2004), Zaveza (2004), Košček neba med vejami (2006), Beli krog (2006), Po lahki teži hrepenim (2007), Hvalnica lepoti (2007), Kakor oblaki … (2009), Topli dež (2009), Trenutki (2011), Sreča tišine (2012), Tiha želja (2012), Zatišje (2013), Trepet (2013), Trialog (2014), Spreminjanja (2014), Pod zasviti zvezd (2015), Meander (2015), Nad besedami je nebo (izbrane pesmi, 2016), Prelepi večer (2017), Oboki tihe svetlobe (2017), Tančine (2018), Plivkanja (2018), izdal več knjig meditacij in sodeloval v mnogih publikacijah z likovnimi umetniki. Vodil je literarne delavnice. Piše priročnike o kreativnem pisanju. Objavlja v literarnih revijah: Poetikon, Rast, Literatura, 2000, Tretji dan, Mentor, OtočjeO, Vsesledje, Locutio, Zvon … etc. Prepričan je, da lahko poezija izboljša ta svet, ga naredi lepšega in bolj človeškega.