Danes praznuje 100. rojstni dan legendarni bitnik in urednik založbe City Lights Lawrence Ferlinghetti. Vrabec Anarhist mu ob jubileju čestita in želi vse najboljše! Nekaj slovenskih pesnikov in pesnic smo vprašali, kaj jim je Ferlinghetti dal in kaj jim njegovo delo pomeni.
***
Miha Avanzo:
Ferlinghetti mi je od vseh pripadnikov bitniške generacije najbolj pri srcu. Najprej zato ker je med njimi najbolj svetovljanski, torej tudi evropejski, predvsem pa je bila njegova dolga pesnitev Avtobiografija sploh moj prvi objavljeni prevod iz ameriške literature (v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja). Še na mnoge pesmi, dragi Lawrence!
***
Iztok Osojnik:
Sam sem se srečal z bitniki nekje v poznih šestdesetih letih, menda v četrti gimnaziji, ko sem se začel potepati po svetu in štopati. Še sam ne vem, kje mi je prišla v roke Ginbergova zbirka Howl and Other Poems, verjetno od kakšnega avtoštoparja, s katerim sem dolge ure stal ob cesti ali pa v kakšnem skvotu, morda v Amsterdamu, kjer sem večkrat prespal. Isto velja tudi za knjige drugih bitnikov. Knjigo sem imel dolga leta pri sebi, a sem jo potem ob selitvah izgubil. Ali pa mi jo je kdo ukradel. Dogajalo se je veliko stvari, nismo bilio vedno pri sebi, sploh pa me nikoli ni preganjala lastninska paranoja. Morda mi jo je odnesla prva žena ob ločitvi. Ne vem. Zdaj imam ponatis, a to ni isto. Prva je bila vsa scufana, na več mestih razpokana, popackana in popisana s pripombami, ki jih je verjetno napisal kdo od prvih lastnikov. Najbrž pa ni bila prva izdaja, ampak kot rečeno, nisem gledal. In seveda, čim sem izvedel za Ginsberga, sem izvedel še za vse ostale, Ferlinghettija, najprej kot založnika City Lights Books, šele pozneje kot pesnika, Kerouaca, Corsa, Neila Cassidyja, Garya Snyderja in druge. Za tisti znameniti večer, ko je Ginsberg bral v San Francisku in je šel Kerouack nekam iskat kanto vina, da so imeli kaj piti. O’Hara in NY (Fuck Off) modeli so prišli pozneje. Pripadam genreraciji On the Road, preštopal sem vse živo, večkrat do Indije, Istanbul je bil za vikende, Afganistan nas je futral z ovčjimi kožuhi in mazarišarifom. No, Bamyam so razstrelili, Saharo, no, Libijo zbombardirali, etc, etc Evropo etc. Imel sem srečo ali čast, da sem sodeloval na prvem koncertu na Isle of Wight, bil zraven na slavnem koncertu Sex Pistols ne da bi vedel, da so slavni. Pozimi sem zmrzoval kot pes, poleti stradal in kradel paradajze, da so me lovili francoski kmetje, ki so jih drugače na tone stresali na avtoceste. Večinoma brez denarja. Bil sem del globalne odštekane scene, ta poezija je bila moj svet, moja inspiracija, moje lajanje na mrazu ali na neskončnem pešačenju. Moja glasba, ki je še ni ubila estetika ali kapital plošč. No, tega je dovolj za več knjig. Ko sem pozneje imel čast delovati na SloPenu kot generalni tajnik, sem s pomočjo svojega prijatelja Voje Šindoliča uspel povabiti na Bled tako Ginsberga kot Ferlinghettija (vabil sem tudi Ane Waldman). Ginsberg se je opravičil zaradi bolezni, prav tako pa Ferlinghetti, ki mi je v opravičilo poslal svojo pesem o tem žalostnem času, ki jo pripenjam v prevodu. Zanimivo je seveda to, da kljub temu, da sem obiskal San Francisco, nikoli nisem poskušal obiskati slavnih krajev memorije, kot jim pravijo novi francoski zgodovinarji. Zdelo se mi je preveč butasto, da bi se kot kakšen žicar dal slikati v ali pred knjigarno CLB ali postavljal tam okoli. Tudi na Haighth Ashbury nisem šel niti se v New Yorku nisem plazil okoli znamenitih vogalov, na katerih so se zadevali ti fantje: z džezom, z vinom, pozneje z etc. Mislim, da imam nekje še vedno Ferlinghettijevo zbirko pesmi, bi moral pogledat. Nobenega dvoma ni, da so b pesmi močno delovale name. že takrat in ne šele v osemdesetih letih, ko so se pojavili prvi slovenski uradni bitniki, ki kot taki slovijo še danes in bodo kot taki zapisani v večnosti. In tako dalje. Hey Lawrence, na mnoga leta
( 4. 4. 97 )
Lawrence Ferlinghetti
ALLEN GINSBERG UMIRA
Allen Ginsberg umira
Novica je v vseh časopisih
Na večernem dnevniku je
Velik pesnik umira
Toda njegov glas
ne bo umrl
Njegov glas je v ljudeh
Na Spodnjem Manhattanu
leži v svoji postelji
in umira
Nič se ne da spremeniti
Umira v smrt, v katero umrejo vsi
Umira v smrt pesnika
V rokah drži telefonsko slušalko
in kliče vse po vrsti
s svoje postelje na Spodnjem Manhattanu
Po celem svetu
pozno ponoči
zvoni telefon
“Allen tukaj,”
se oglasi
“Kliče Allen Ginsberg”
Kolikokrat so ga slišali
V teh dolgih in pomembnih letih
Ni mu treba reči Ginsberg
Po celem svetu
V svetu pesnikov
Obstaja samo en Allen
“Rad bi vam povedal,” pravi
In pove, kaj se dogaja
Da se mu približuje
Smrt, črni ljubimec
se spušča nad njega
Njegov glas se preko satelita
Oglaša med ljudmi
Čez Japonsko morje
Nekoč je tam stal gol
S trizobom v roki
Kot mlad Neptun
Mlad mož s črno brado
Je stal na kamniti obali
Čas plime je in morske ptice kričijo
Valovi se zdaj rušijo čez njega
In morske ptice kričijo
Na obali San Francisca
Močan veter piha
Veliki beli cofi valov
Bičajo Embarcadero
Allan je na telefonu
Njegov glas je v valovih
Grško poezijo berem
V njej je morje
In konji tožijo v njej
Ahilovi konji
Tožijo v njej
Tu ob morju
V San Franciscu
Jokajo valovi
In glasno ihtijo
Ihteč glas
Allen
šepetajo
Allen
Končna verzija 9. aprila 97
(poslano 21. aprila 1997)
Prevedel Iztok Osojnik
***
Tonja Jelen:
Lawrence Ferlinghetti ali mož z najbolj živim pogledom in polcilindrom
Ko je poezija eruditivni tok misli in občutkov
Poezija bitnika Lawrenca Ferlingettija ali kot se imenuje sam, zadnjega boema, je verz za verzom utripajoča. Je kot sprehod po raztezajočem zelenem travniku, polnem pisanih bilk, mikrokozmosa, obisk največje galerije, prebiranje kazala pesniške antologije svetovne književnosti. Zajezitev utrinkov mestnih ulic, ki je kot počasen tok posnetkov, ironičnih vprašanj, dejstev o medsebojnih razhodih in pokončna ter odločna drža proti sistemu so slikoviti, neusmiljeni in intenzivni. Avtor niza misli, vprašanja, vsakdanjost, kar pa prepleta z angažiranostjo in pozicijo pesnika_ce, ki lahko spremeni svet. Pesnik vedno zahaja v dipol, ki me pusti na sredini razmisleka in verzov pesmi, ki ga je težko zajeziti. Poezija L. Ferlinettija je pretočna in neustavljiva, v vseh niansah živa in polna lepote tudi takrat, ko se dviga smog sredi velikega mesta in izgubljen greš nevedoč kam.
***
Nina Dragičević:
Morilci so na delu, vse najboljše, Ferlinghetti
»Svet je lep, če ti ni mar, da nekateri ljudje ves čas umirajo, ali pa le stradajo,« zapiše Lawrence Ferlinghetti v pesmi The world is a beautiful place. On je eden tistih avtorjev, ki – hočeš nočeš – vedno znova spomnijo, v kako čudno cikličnem svetu živimo. Kot da ne bi že bilo dovolj opomnikov na to temo.
Te dni smo praznovali svetovni dan poezije. Svetovni dan poezije je ena v nizu svetovnih fars, v kateri literatinje in literati nastopamo v formatu modne piste, to se pravi, drug za drugim se pretakamo na oder in z odra v periodi pet minut, da bi tako prispevali k veličastnosti poezije, njeni obsežnosti v obsežnem svetu ter k številčnosti pesnic in pesnikov, zaradi katerih je svet menda nekoliko boljši. A pesnice in pesniki ne potrebujemo svojih pet minut, ne toliko, kolikor potrebujemo svojih pet evrov. Pesnice in pesniki se ne moremo radostiti ob sicer pomembnih zvišanjih minimalnih plač, veste zakaj ne?, zato, ker mnoge pesnice in mnogi pesnici minimalne plače niso deležni. Nekdo vse te ljudi mori. Večini je za to malo mar.
In Lawrence Ferlinghetti reče, the murderers are at work, torej, morilci so na delu. Zato bolj kot pripadnika seksi in zimzeleno aktualnega bitniškega gibanja – od katerega se je sam sicer izrecno distanciral – Ferlinghettija vidim kot tistega, ki opominja na bistveno vlogo pesnika in pesnice: na vlogo nenehnega opazovalca, nekakšnega vohuna, ki se je najel sam zase, saj ga nihče ni poklical, in je zdaj precizni beležnik opaženega, torej tisti ali tista, zaradi katerega ali katere nihče ne bo mogel reči, da ‘se ni zgodilo’.
Tako so morilci na delu, malokomu je mar, Ferlinghetti pa še kar živi. Da bi se prvo in drugo končno nehalo, tretje pa nadaljevalo in nadaljevalo in nadaljevalo…
***
Matjaž Pikalo:
Moja prva pesniška zbirka V avtobusu (1990) je nastala pod vplivom bitnikov in eden od njih je bil seveda tudi Ferlinghetti. Njegove pesmi sem bral v Antologiji ameriških pesnikov, ki je ravno takrat izšla. Neko svobodo v izrazu in pesniški drži sem začutil in to mi je bilo v neizmeren navdih.
Vse najboljše!
***
Uroš Zupan:
Moj Bog, 100 let. Kdaj je že to bilo? In kdaj je to minilo? Težko si predstavljam. Prva svetovna vojna se je komaj končala in Czeslaw Milosz je imel osem let. Dve leti nazaj je bila oktobrska revolucija in leto kasneje je Apoillinaire izdal Kaligrame in še istega leta umrl za špansko gripo. Ezra Pound je mogoče pisal Hugh Selwyn Mauberly in William Carlos Williams Sour Grapes. Potem pa vsi dogodki, ki so sledili, sledili, vse do danes; do kvantnih skokov v tehnološko blaznost. In vse vmes. Hitler, ki postaja resnična groza in hladna vojna in pristanek na Luni. In vse to videti na lastne oči. Se tega zavedati. To spremljati in hkrati živeti v San Franciscu, v najlepšem mestu na svetu. Biti nekakšen dobri duh mesta. Njegova znamenitost iz mesa in krvi. Obkrožen z vso tisto mitologijo, o kateri smo kot otroci, ki so odraščali v socializmu, lahko samo sanjali; bepop jazz, Charlie Parker, John Coltrane, Miles Davis in seveda bitniki, Jack Kerouac, ki pride iskat ključ od kolibe v Big Suru, pa kontrakultura, pa hipiji, ko je v zraku še gorela zadnja množična Utopija. To se mi zavrti na notranjem platnu, ko pomislim na Ferlinghettija. Na njegove mirne in radovedne oči, ki sem jih videl na fotografijah. Pa seveda City Lights Books, založba in knjigarna, ki sta bili nekakšno središče, iz katerega sem se kot mladenič približeval poeziji, ki je bila most med rock kulturo mojega odraščanja in poezijo, ki bo postala moje življenje. Še danes imam knjige, ki sem jih v neki drugi inkarnaciji kupoval po Kaliforniji. Tam so, na policah, še vedno na straneh zadržujejo drobce vonjev nekega starega sveta. Nekih knjigarn in nekih motelov. Med njimi tudi A Coney Island of the Mind in Starting from San Francisco, oboje v izdaji založbe New Directions in pa seveda še Pictures of the Gone World, ki je izšla pri City Lights Books. Še danes znam na pamet tiste razlomljene verze, ki odpirajo Coney Island … : »In the Goya’s greatest scenes we seem to see/the people of the world/exactly at the moment when/they first attained the tittle of/suffering humanity« in potem tako naprej. In tako dalje. Skozi poezijo sem gledal Ameriko in svet in to je bila poezija Allena Ginsberga, Franka O’Hare in seveda tudi poezija Lawrencea Ferlinghettija. Še danes plešem po taktih in v ritmu Populist Manifesto No.1 in dvigujem kozarec in mu čestitam za prvih sto let in vzklikam: »Whitman’s wild children still sleeping there/awake and walk in the open Air.«
***
Andrej Brvar:
Najprej je bil Ginsberg, dve, tri pesmi v Perspektivah, če se ne motim, potem v neki oddaji naše televizije sredi šestdesetih, ko na pamet recitira študentom v prepolni, dobro zakajeni univerzitetni dvorani, nato v Firencah, malo pred Ponte Vecchiom, ko ganjen berem njegovo Tuljenje, prilepljeno z žvečilko na izložbeno šipo, in nazadnje v živo, v cerkvi Svete Sofije v Ohridu, ko kot lavreat Struških večerov poezije, že dotrajan, brez košate brade, spet na pamet recitira svoje zadnje verze z enako hipnotično intenziteto kot je pred leti recitiral v tisti univerzitetni dvorani.
Ampak ob omenjeni objavi v Perspektivah – šlo je za kratko predstavitev beatniške generacije – mi je blagozvočno zazvenelo tudi ime Lawrence Ferlinghetti in isto ime se je pred tem pojavilo kot ime založnika ob natisu Tuljenja in drugih pesmi pri založbi City Lights, imenovano kajpak po Chaplinovem filmu, in potem pohajkujem po Beogradu, vračajoč se s Struških večerov, in na Knez Mihajlovi nenadoma zagledam v knjigarniški izložbi drobno knjižico, ki si jo nemudoma kupim – Lawrence Ferlinghetti: Beskrajan život. Izabrane pesme. Izbor, prevod i pogovor Vojo Šindolić. Knjižico v spalniku nočnega brzca preberem s hlastnim zadoščenjem, ne da bi še dolgo mogel zaspati.
S hlastnim zadoščenjem? Ja, seveda, saj so pesmi v njej vsebovale vse tisto, kar je po moje opredeljevalo dobro moderno poezijo in kar sem skušal uresničevati tudi z lastnimi verzi: kot pri Whitmanu in Ginsbergu široko valujoč, skorajda prozni, dihanju prilagojeni ritem, jazzovsko sinkopirana spevnost dolgih naštevanj in povezovalnih ponavljanj, obči, vsakdanji jezik brez odvečnih pridevnikov, stopničasti, javni interpretaciji namenjeni verzi, kot pri Majakovskem, spontana komunikacija z bralcem in družbena neravnodušnost, prav v smislu znanih verzov iz Populističnega manifesta: »Poezija je tisto javno prevozno sredstvo, / s katerim se lahko ljudje povzpnejo više / kot z drugimi rečmi na kolesih«, predvsem pa zanosna planetarna zavest in ljubezenska odprtost do vsega, do vsega človeškega, do življenja nasploh, saj zdaj je čas le še za luč & ljubezen. In življenje je avtorja Brezkončnega življenja navsezadnje nagradilo. Podarilo mu je okroglih 100 let, ki jih praznuje te dni.
Congratulations, Lawrence Ferlinghetti!
***
Jurij Hudolin:
O Lawrenceu Ferlinghettiju mi je največ govoril hrvaški pesnik Vojo Šindolić, ki je nekaj časa živel v bitnških krogih in ima eno največjih zbirk originalnih rokopisov teh avtorjev na svetu. Seveda gre za mojstra, ga pa bolj kot pesnika cenim kot gibalo City Ligtsa, ki je v frikovskem žanru premaknil goro.
***
Tone Škrjanec:
Lawrenca Ferlinghettija sem vedno imel za umirjenega, stabilnega in bolj prizemljenega člana bitniške druščine. Vendar to lahko velja za odstale segmente njegovega življenja, nikakor pa ne za njegovo poezijo. Ko sem si pred dolgimi leti uspel nabaviti njegovi prvi dve zbirki, sem ob branju (precej na mah je šlo) začutil, da gre pri Ferlinghettiju za tisto isto bitniško iskanje oziroma širjenje svobode na vseh področjih, za odprtost do drugačnosti, za preseganje realnosti in zavračanje akademske navlake (ki da je kastrirala poezijo). Predvsem pa so me ogovarjale z jezikom in podobami, ki so mi bile blizu in domače. Bolj so mi sicer legle njegove krajše bolj lirično naravnane pesmi o vsakodnevnostih kot velikih dogodkih. Cenim mojstrstvo s katerim je znal v svojih pesmih izraziti svoja politično in družbeno kritična stališča zelo jasno in direktno: …Vsaki živali, ki žre ali ubija svojo vrsto… in vsakomur in vsem, ki ubijajo in ubijajo in ubijajo/za Mir/dvigam sredinec/v edini pravi pozdrav…, in pri tem ni izgubil same pesmi.
Pri pesnikih, ki so mi všeč, se mi pogosto zgodi, da se mi kakšen verz za vedno zarine v spomin – pri Ferlinghettiju je bil eden od teh tale: Tudi jaz sem pil in videl pajka. No ja, kasneje sem izvedel, da je to parafraza Shakespeara, ampak vseeno. Ferlinghetti pri svojem pisanju ne komplicira, piše jasno, v vsakdanjem jeziku o vsakdanjih stvarih in je izredno komunikativna. Kar je redek biser.
Pa še tole. Nekje v drugem letniku faksa FSPN smo se trije kolegi dokopali do izvoda Ferlinghettijeve zbirke The Secret Meaning of Things. Ker je tehnologiji manjkalo še nekaj let do fotokopirnih strojev, smo se dogovorili, da bo vsak na pisalni stroj pretipkal tretjino knjige v treh izvodih. Delali smo v formatu približno ustreznem formatu knjige, naredili platnice in jih nekako speli. Tako sem prišel do svoje prve Ferlinghettijeve knjige. In še vedno vsa malo razpadajoča stoji v knjižni omari. Ravno danes sem jo spet malo prelistal. Fine pesmi.
***
Gregor Podlogar:
Človeštvo, ob 100-letnici rojstva Lawrenca Ferlinghettija
Če bi poezijo 20. stoletja pretresali kot sobno pohištvo, bi bil Lawrence Ferlingheti čvrsta, ne prav velika italijanska kredenca, kupljena v New Yorku, kasneje pa pripeljana v San Franciso. Ameriška poezija je bila takrat v dobri kondiciji, kar ji je manjkalo, pa je bila prav kredenca, polna pesniškega zanosa, ki ga ni strah ničesar, niti LSD-ja niti Rusije. In v vsakem od njenih predalov so še danes precej pravilno razporejeni pesniški deli, ki posedujejo sposobnost, da osvetlijo The Secret Meaning of Things, kot je naslov Ferlinghetijeve četrte pesniške zbirke. Prvi predal: človeštvo, ki poje skozi pesnikova velika usta iz atlantskega zraka. Drugi predal: silovita vizija, ki se ne dolgčasi v družbi socialnih ali političnih tematik. Tretji predal: zagnanost verza, odprtega v lirično magijo, prešitega s prešernim pitičjim petjem. In predalov je veliko, nedoločljivo število, njihovo odpiranje je neenakomerno in neskladno, večkrat tudi veličastno, kot odprto srce sveta. Ob teh podobah se vedno spomnim, kako so pred leti to kredenco dostavili v Berlin in kako je iz nje poletel ogromen orel. Pesniški nastop Lawrenca Ferlinhhettija je nekaj, česar se spomniš na smrtni postelji. Človek v supergah, kavbojkah, modrem suknjiču, srajci, ki je ni krasila kravata, ter rdeči kapi s šiltom stoji na odru z razširjenima rokama, kot ptič, ki je ravno razprl krila, da bo poletel. In recitira vse svoje pesmi na pamet. 30 minut, morda 40 minut. Drdra skozi verze kot stara lokomotiva iz starih časov. Vmes malo zamiži, njegov jezik človeštva pa ga ponese naprej, naprej, naprej. Leti. Lokomotiva se spremeni v velikanskega orla, ki živi v kredenci, ki vsak dan jé ogenj poezije in ki sem ga nekoč pred leti videl na lastne oči. Strašnega, mogočnega kot stare reke, ki jim verjamem.
***
Veronika Dintinjana:
Zakaj se mi zdi tako imenitno, da praznujemo danes stoti rojstni dan Lawrenca Ferlighettija? Morda tudi zato, ker je med toliko »mojimi« pesniki eden redkih, ki je še tu, ki vztraja, ki poje, ki spodnaša sistem vztrajno in trmasto, veselo in telesno, na edini način, ki ga zna, morda na edini način, ki je zares možen, izvedljiv in učinkovit. Preveč je tistih, ki jih je »temna ljubimka smrt« predčasno potegnila s sabo. V drugi polovici devetega ininga smo, rezultat je neodločen, toda Lawrence je odbil žogo ven z igrišča. Leti in vsem je jasno, da bomo z njim osvoji vse baze. Ko teče, tečemo z njim, in z nami vsi pesniki zlate sanfransiške renesanse. Pravi »home run«. Namesto športnih statistik ponavljam verze. Namesto imen svetnikov imena pesnikov. Rexroth, Ginsberg, Snyder, Kerouac. City Lights. Zlata vrata. Frisco. Imena napol pretopljena v mit. Dežela sonca in svobode. Onkraj le Pacifik. Ustanovitelj knjigarne in založbe (»naše knjige izhajajo tudi v Raju«) je z belo brado in stotico pod pasom kakor sv. Peter živa priča: »Love each other and the truth will triumph.« Besede, ki opogumijo tudi plašne. Besede modreca? Nekoga, ki vidi jasno. In najde nove besede ali pobere stare in jih očisti. Včasih tudi do rim. Pravi realist. Ki pove resnično zgodbo. Glas, ki poje, preskakuje registre, z njemu lastno melodijo. Četrta oseba ednine. Kritični glas. Toda brez cinizma! Morda malo smeha. Na lasten račun, na tvoj, na moj. Smeh, ki okrasi pesem, kot pena val, preden se raztrešči. Brez gledanja stran. Prava resničnost. Vse barve. Baseball Canto kot ameriška himna. Territorio libre. Na naših ulicah še ni barikad, na njih so še moški in ženske, poezija še vedno pada z neba … kakor tista žoga v drugi polovici devetega – ponese nas višje kot druga sredstva. Od navdušenja vzklikam! Vse najboljše, Lawrence Ferlinghetti!
Poezija je javno prevozno sredstvo,
ki vozi občinstvo
na višja mesta,
kamor jih druga vozila ne morejo spraviti.
Poezija še vedno pada z neba
na naše ulice, ki so še zmeraj prehodne.
Niso še postavili barikad,
ulice so še vedno polne obrazov,
po njih še vedno hodijo prijetni moški in ženske,
še vedno povsod prijetna bitja,
v vseh očeh še vedno pokopana
skrivnost vsega,
tam še vedno spijo Whitmanovi divji otroci.
Zato se prebudite in nam tam na planem zapojte.
odlomek iz Populističnega manifesta
Lawrence Ferlighetti
***
Marjanca Kočevar:
Spominjam se, da smo spomladi 1969 sedeli na stopnicah FF, v zraku pomlad in vrvenje misli, pa notranje tlenje upora proti takratnim ozkim družbenim razmeram in okrnjenim pravicam študentov. Svet se je globaliziral, imeli smo že televizije, The Beatles so s ‘flower power’ sporočilom začeli spodkopavati in parati utesnjeni pulover sveta, tako tudi naše domovinice.
Pisali smo transparente z jasnimi sporočili, da se z obstoječim svetom ne razumemo več in zahtevali več družbene in osebne svobode, več pravic za študente in za vse.
Jaša Zlobec je od nekod prinesel nekaj pesmi takrat v ZDA že legendarnega pesnika Lawrenca Ferlinghettija, aktivista in lastnika še zmeraj žive, takrat čisto »hipijevske« založbe in knjigarne CITY LIGHTS v San Franciscu. Seveda smo takrat v glavnem vsi, sploh mi s periferije, prvič slišali zanj. Jaša je vzneseno prebral angažirano, protestno pesem Populistični manifest. Bral je v angleščini, potem pa še v improviziranem prevodu v slovenščini. »Pesniki, pridite že enkrat /dol na ulice sveta / in razprite razum&oči / z zrelo, vidno strastjo …« in »Barikad še ni / po ulicah vrvijo obrazi … / Whitmanovi divji otroci še spijo, / prebudite se in stopite na plan.«
Besede so bile artikulirane s takim žarom in strastjo, da smo vsi začutili, kot bi se pred nami odpirala široka vrata v nov drugačen, svetlejši svet. Naslednji dan nam je prof. dr. Mirko Jurak prinesel še eno njegovo pesem, ki smo jo študentje brali naglas, vsak po eno kitico, in sproti prevajali. Še danes imam živo v spominu to čarobno uro in s kakšnim posebnim žarom sem prebrala »svojo« kitico.
Potem smo šli čez nekaj dni s transparenti v menzo v študentskem naselju in glasno izražali svoje zahteve. Hafner je poslušal, obljubil, kar precej in kar nekaj tudi dal.
Dekleta smo v tistem hipijevskem spiritu oblekla minice, fantje so si pustili rasti lase, vrteli smo glasbo Beatlov in prebirali bitniško poezijo, spomnim se Ginsberga, Bukowskega … Sestrična iz ZDA, doktorica književnosti, mi je poslala nekaj pesniških zbirk takratnih ameriških »hipijevskih# pesnikov, tudi Ferlinghettijevo. Naslova se žal več ne spomnim. Nekaj pesmi je kar sama prevedla v slovenščino, razmnožili smo jih na ciklostilu in jih prebirali ter hrepeneli po San Franciscu, sanjali o lastnih zbirkah, ki bi jih izdala njegova legendarna založba City Lights … In začeli v Tribuni pod vplivom t. im. bitniške poezije objavljati drugačno, angažirano, alternativno poezijo v prostem verzu. Tudi objav Šalamunovih res hudih pesmi se še dobro spomnim. Naročena sem bila na Tribuno, ki je prihajala na dom v takrat precej tradicionalno Metliko malomeščanskih nazorov, in ko je oče videl, kaj vse notri piše, mi jo je takoj odpovedal, da se ne bi pokvarila
Berem, da danes Mr. Ferlinghetti praznuje 100. rojstni dan. Hvala mu za poezijo, založbo in knjigarno City Lights, za vse knjige in revolucionarne misli, s katerimi je inspiriral tudi nas, takrat mlade, da smo odprli tista vrata in si upali spreminjati svet.
Vse najboljše, Mr Lawrence Ferlinghetti, še dosti pesmi, knjig, živega duha in še kakšno prepotrebno revolucijo … želim!
***
Muanis Sinanović (Tu objavljamo nekaj verzov. Celotno pesnitev European Union of the Mind, posvečeno Lawrenceu Ferlinghettiju, preberite na http://vrabecanarhist.eu/muanis-sinanovic-stoletnica-lawrencea-ferlinghettija):
STE POZABILI KDO JE GOSPODAR?
ni gazda masta bum
ni masta, ni gazda, ni who blew up America,
ni zarote, ni anonimni kapital
če pozabiš, sam ustvarjaš zaroto
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
