aaaaa
Mesta in ljudje so zato razporejena na svetu, da živimo drug ob drugem in najraje drug mimo drugega. Tako tudi Trst in Ljubljana in oba kulturna bazena, iz katerih se napajata. Zato mi kdaj zadrega narekuje, da si grizem prste od te malobrižnosti v odnosih. Pometaj, Marko, pred svojim pragom, pa bodo nohti celi in vest bolj mirna!
V Trstu sta potekala v letih 2013 in 2015 simpozija: prvi na temo Slovenski književniki in italijanska literatura, dve leti po njem pa zrcalni Italijanski pisatelji in slovenska kultura. V maju letos je tudi drugi zbornik prispevkov izšel: zdaj oba kličeta po pozornosti strokovne in kulturne javnosti z obeh kulturno-nacionalnih sredin. Ugledno vabilo na obe študijski zasedanji je razpošiljal Circolo della cultura e delle arti (Krožek za kulturo in umetnosti), dogajali pa sta se v prostorih Državne knjižnice Stelio Crise v starem delu mesta, le čez cesto od nekdanjega rektorata stare Univerze v Trstu. Prof. Elvio Guagnini, ki je več desetletij vodil italijanistiko na univerzi, je pritegnil k razpravljanju na obeh zborovanjih ugledne poznavalce stikov in raziskovalce le-teh, v glavnem pač iz tržaškega okolja. Naj naštejem vse, ki so objavljeni v zbornikih, nekateri tudi s prispevkoma na obe temi: Elvio Guagnini, Magda Jevnikar, Marija Kacin, Miran Košuta, Marko Kravos, Miha Obit, Tatjana Rojc, Boris Pahor, Ciril Zlobec in Fabio Venturin; pa Anna Storti, Neva Zaget, Marta Moretto, Roberto Dedenaro.
Veliko neznanega so odkrili o medsebojnem poznavanju in sodelovanju med književniki v obmejnem prostoru – in tudi širše, med kulturama nasploh. Iz tega razbiramo, kako je bilo kdaj težko premagovati jezikovno pregrado, predvsem pa predsodke in politikantske manipulacije nacionalističnega kova, ki so pogojevali širino razgledov v delih in življenjih besednih ustvarjalcev. Pomislimo samo na Alojza Gradnika na eni strani in na Fulvia Tomizzo na drugi. O čemer je že izšla kaka knjiga: izpod peresa Mirana Košute, Cirila Zlobca, Borisa Pahorja, Marije Pirjevec. Marsikaj pa je ostalo prikrito, še več tega pa neozaveščeno. Pa bi moralo postati vodilo in napotek za užitek ob istih knjigah in sporočilih, ki jih le sosedsko oplajanje lahko spočenja: ob seveda ustrezni javni pozornosti in denarju za prevajanje in objavljanje. Dobrih sosedov ni, če te od njih ločijo meje in ignoranca, pojavi jo se le, kjer so radovednost in bralni obiski vsakdanji in kapilarni. Ta čas veje za stike med državama in narodoma ugodna sapa. Tudi pisateljska Vilenica in Forum Tomizza že plujeta po tem velikem morju odprtosti, vsaka s svojim tovorom tradicije. Rabili pa bi še vse drugačna sredstva, inštitucije, ki bi se tej oskrbi posvečale. Že stanje v založništvu na Primorskem je prejkone klavrno, izpostavljeno tržni logiki in diktatu. Zvečine na ravni vrtičkarstva. Tako na slovenski kot na italijanski strani.
Omenjena zbornika Krožka za kulturo in umetnosti v Trstu je izdala založba Lint. Distribucija, kot je za tako blago običajno, je skoraj ničte stopnje. Poizkusite na: info@circoloculturaeartits.com
aaaa
aaaa
