/ 

Zapiski iz klavzure 3

      
Jaroslav Skrušný –  Rožniške pošasti in prikazni – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

  

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Blagovest lipovega čaja

  

Četrtek, 23. aprila

Navsezgodaj administrativni opravek na banki, potem upokojenski termin (med predpisano osmo in deseto uro) za nakupe špecerije, toaletnih sredstev in čistilnih pripomočkov v Maximarketu. Kot zombiji se starčki z zaščitnimi maskami na nosovih (polovica stroke trdi, da so nujne za zaščito pred okužbo, polovica pa, da ne služijo ničemur – vedra qui vivra!) na varni razdalji drug od drugega, podrsavajoč in molče, pritajeno, skoraj neslišno, kot bi nas bilo bogvedi česa strah, premikamo med policami – homo homini virus – in plaho polnimo košarice, ne rokujemo in ne pogovarjamo se, ne razveselimo se znanega obraza, nobenega živahnega vrveža in nakupovalske vročice ni v teh tihih, somračnih betonskih, bleščeče kovinskih in zastekljenih, z umetno lučjo osvetljenih kletnih prostorih veleblagovnice, ki še najbolj spominjajo na poskusni laboratorij iz kakšnega znanstveno fantastičnega filma z distopičnim sporočilom. Sproščeno vsakdanje nakupovanje je v času virusne pandemije iz veselega družabnega dogodka mutiralo v sporadično, napol ilegalno, tihotno zaplotniško početje, ki se ga udeleženci napol sramujemo, v nenehnem strahu, da ne kršimo kakšnih oblastnih navodil in prepovedi. Ah, kje si, draga stara dobra ljubljanska tržnica?! Zdaj se je še bolj pokazalo, kakšen otok svobode in sproščenosti si in zakaj te hoče aktualni župan za vsako ceno spremeniti v obvladljiv in nadzorljiv geto, izoliran aseptičen otoček predpisanega reda in strogih pravil, apelplac za postroje pohlevnih meščanov, v alibi in potemkinovo vas za svoje podzemne garažne mahinacije in rabote.

Iz klinično mrzlega podpodja nazaj gor v sončen dan, na Rožnik, v svobodo, na zrak, med bujno zelenje (čez noč so se smaragdno olistali še hrasti, javorji in lipe), poslušat ptičje žvrgolenje in občudovat prepotena telesa brhkih rekreativk! Na Cankarjevem vrhu me pričaka presenečenje: podjetni oštir je našel vrzel v strogih omejitvah gostinske dejavnosti, odprl okno iz gostilne na vrt, podstavil podenj lesen podest, da tudi otroci dosežejo okensko polico, in zdaj skozi železne rešetke ponuja tople in hladne brezalkoholne napitke, flancate, sladoled in celo joto, golaž, ričet in štruklje – vse, kajpak, za seboj. V ta namen je odstranil vse klopi in mize z vrta (da bi ljudje množično ne posedali naokrog in kršili prepoved socialnega komuniciranja), a posel je vendarle – sicer v omejenem obsegu – zagnal, pred improvizirano pravljično votlino zakladov se brž nabere predpisano razredčena vrsta. Tudi sam stopim do zamreženega okna in si privoščim papirnato skodelico njihovega domačega lipovega čaja. V dobrih starih predkoronarnih časih sem ga navadno oplemenitil še s šilcem domačega sadjevčka; bog pomagaj, imamo pač izredno stanje, in vendar: teh nekaj skromnih požirkov malce presladkanega, a še vedno omamno dišečega toplega napitka iz papirnatega kozarca (z vsiljivim reklamnim napisom, kakopak v angleščini) je prvo skromno znamenje, da se življenje vrača v ustaljene tirnice, prva lučica veselega upanja sredi prevladujoče mrakobe prisilnega puščavništva.

   

Stendhalove Italijanske kronike v času epidemije

Sobota, 2. maja

Končam drugo branje svojega prevoda Stendhalovih Italijanskih kronik (za zbirko Klasična Beletrina), ki naj bi izšel šele leta 2022. Naneslo je, da sem se s Stendhalovo slikovito postromantično prozno pisavo zadnja dva meseca pečal v nekem posebnem, izjemnem, čudnem, zagatnem, malone nadrealističnem času in vzdušju karantenske samoosame (zaradi razsajajoče epidemije koronavirusa covid-19). Izmišljeni junaki s poudarjeno razburljivim in eksaltiranim čustvenim (še posebej ljubezenskim) življenjem in pitoresknimi pustolovskimi karierami, omedlevajoče device, na silo poslane v samostan, plemeniti vitezi in revni vstajniški soldati, ki si z junaškimi dejanji prizadevajo za ljubeznivo naklonjenost imovitih in imenitnih dam, napete avanturistične zgodbe na ozadju pitoreskne renesančne in baročne Italije, mračne štorije izza zidov Rima, Vatikana, Firenc, Neapeljskega kraljestva, podle spletke in zavratne politične intrige, krvave družinske zarote, ugrabitve iz kloštrov, rokovnjaški upori zoper domače trinoge in karbonarske vstaje zoper tuje despote, spopadi za dediščine, premoženja, časti in položaje na papeškem dvoru, ves ta beylovski živopisni zgodovinski imaginarij knežjih dvorcev, kraljevih palač, samostanov, cerkva, opatij, vojaških taborov, ljubosumja, zavisti, licemerja, verske znesenosti, strasti, sovraštva, predvsem pa ljubezni, ves ta romaneskni arzenal, komparserija in scenerija v kontekstu našega današnjega z osi zmaknjenega sveta in s tesnobo prežete pa negotove stvarnosti naenkrat ne delujejo več tako neresnično, izmišljijsko, iluzijsko, fantazijsko, kvazirealno, sanjsko in iluzorno, niso več videti, kot bi ne bili »od tega sveta«: na neki nenavaden, malce skrivnosten način – lasten govorici domišljije in poezije – celo sovpadajo in so v neki podtalni, zaumni ali čezrazumski korespondenci in navezi s čudaško sprevrnjenim duhom našega zdajšnjega, rahlo iztirjenega in zblojenega časa in njegovih nestvarnih, fikcijskih ali kar oniričnih razsežnosti in atributov.

Ljudje so si kajpak začeli že v pradavnini izmišljevati in pripovedovati mite, bajke in legende, kadar so si hoteli razložiti skrivnost svoje naključne vrženosti in begotne navzočnosti v svetu, se zavarovati pred neprijaznimi udarci naravnih sil, uročiti zle sile v okolici in ukrotiti temne demone v sebi, ubežati dokončnosti svoje smrtniške usode in z imaginarnimi, simbolnimi, čarnimi, obrednimi in zarotitvenimi uroki in zaklinjevalskimi obrazci, predvsem pa z nadstvarnimi, izmišljijskimi zgodbami in pripovedmi osmisliti svojo negotovo tusvetno eksistenco. Literatura (in z njo vsa umetnost) je bila od nekdaj privilegirani – čeravno vselej tudi robni, marginalni in zato problematični – logos (ne pozabimo: na začetku je bila beseda!), izbrani govor, odlikovani pogled »od strani« ali »od spodaj«, od koder je človek začuden motril svoj prekarni položaj v svetu, in obenem čarni ris tiste ustvarjalne svobode, v katerem se je z muko in hkrati ekstatično, v opoju skrajne bolečine in najvišje naslade, soočal z resnico svoje narojene končnosti in si obenem odpiral perspektive večnosti za begotne stvaritve svojega duha. Med najodličnejše primerke izmišljanja intrigantnih, napetih, malce spotakljivih – beri: čez robove ustaljenih moralnih, družbenih in estetskih kanonov prekipevajočih pripovedi – in hudomušno začinjenih zgodb, s katerimi si nebogljeni smrtnik (v našem primeru skupina imovitih meščanov na begu pred kugo v poznosrednjeveških Firencah) išče tolažbe in rešitve pred pandemijo črne smrti, zagotovo sodi Boccacciev Dekameron. (Kako sodobne in aktualne so naenkrat postale Boccaccieve navihane in erotično žmohtne renesančne novele!) In v tradicijo tovrstnih pustolovskih, pikantnih, vznemirljivih in z erosom (in njegovo temno senco tanatosom) nabitih štorij, ki razkrivajo najbolj skrite kotičke človekovega srca (in telesa!) in razgaljajo ranljivega posameznika v njegovi nebogljeni izročenosti vihram časov, narave in lastnih demonov, se s svojimi Italijanskimi kronikami zanesljivo in literarno skrajnje kompetentno vpisuje tudi Stendhal.

Sodoben je, naš neugnani pripovedovalec in zgodbopisec, kot sto hudičev: njegova bistrovidna opažanja o prevrtljivi naravi človeškega srca, o nezanesljivosti človeških nazorov in sodb, o zmotljivosti posameznikovega mišljenja in vetrnjaštvu njegovih dejanj, njegove pronicljive analize in opisi na moči in interesih temelječih družbenih odnosov in kritičen pogled na nazorska in politična razmerja med nosilci posvetne in/ali cerkvene oblasti v poznorenesančni in baročni Italiji (ki jih med vrsticami nenehno pikro in duhovito vzporeja z razmerami na političnem parketu svojega časa, tako na Laškem kot na Francoskem), predvsem pa nezgrešljiv empatičen posluh in sočutno razumevanje za stiske in bolečine, za ekstatične vzpone in strme padce, ki jih usoda nalaga zaljubljencem, kadar se scela odprejo in presežno izročijo drug drugemu, ta posebna občutljivost za najtemnejše in najsubtilnejše erotične in tanatalne vzgibe v dušah svojih literarnih junakov, vse to – narativno razkošje in stilistična izbrušenost – Stendhala, tega ljubeznivega, razumevajočega in prav nič moralističnega kronista človekovih duhovnih zanosov, umetniške nadarjenosti in grešnih nraví, umešča v zunajčasni kánon velike evropske ljubezenske literature, njegovo pisavo pa kuje med najsvetlejše zvezde pripovedne proze – novelistične ali romaneskne –, porojene iz čistega veselja do pripovedovanja, iz užitka do pisanja kot takega.

*

Na vse mogoče načine smo se v teh koronavirusnih časih vsak po svoje otepali s prisilno klavzuro, zoprvali zapovedanemu samozaprtju v krog domače intime, se tesnobno in začudeno soočali s surrealistično podobo izpraznjenih mestnih ulic, parkov in trgov, pogrešali pristno bližino in otipljiv, telesni stik s sočlovekom, iskali zatočišča pred grozo praznine in se za sprostitev od strahu pred níčesom zatekali v nadomestne svetove umetniške izmišljije, se utapljali v vabljive vrtince vsakršnih novodobnih utvar in frivolnosti, ki nam jih v preobilju ponuja medmrežni spektakel do kraja sploščene medijske krajine, bežali, skratka, v pokrajine in čase, ki »niso od tega sveta«…

Meni je na brezpotjih prisilne osame, pandemijske tesnobe, zasilnih nadomestkov resničnosti in vsakršnih antiapokaliptičnih utvar k mentalnemu zdravju, notranjemu ravnovesju in dušnemu miru nemalokrat kot drobna, trepetava lučka v vesoljni temi ponudil upanje in veselje prav ta ljubeznivi izpisovalec presežne in begotne lepote, ki sije iz temnega blodnjaka človekove duše in srca – skrivnostnega pradomovanja poezije –, kjer že od pamtiveka domujeta Apolon in Dioniz ali, če ju poimenujem z drugima imenoma, Eros in Tanatos.

Bodi zahvaljen za to, mon cher Henri, moj ljubljeni Stendhal! Zahvaljen za čarobne podobe resničnosti, ki so tisočkrat resničnejše od resnice »tega sveta«!

    

Kje odkriva mušje drekce sodobni Bretschneider?

Ponedeljek, 4. maja

Neposredno po prvomajskih praznikih je padla ena najbolj mrzkih in neprijetnih omejitev, kar so jih oblasti vpeljale v spopadu s kužnimi hordami koronavirusa: znova smemo posedeti na vrtu ali terase gostinskega lokala in nazdraviti s prijatelji! Aleluja in živel prvi maj! Spet se bomo lahko družili in pogovarjali iz oči v oči, življenje – tiso pravo, resnično življenje, ki pomeni ek-stazo, druženje, so-bivanje, pogovarjanje, izročanje drugemu, medsebojno izmenjavanje daru sožitja – je na ta laični postvelikonočni ponedeljek vstalo od mrtvih, vanj se vračajo radost in svetloba, poezija in upanje, lepota in smisel!

Z Nastjo se dopoldne odpeljeva do vrtnarije Herzmansky pod Rožnikom, kjer si vsako pomlad že leta in leta (to lepo navado je vpeljala Anči, ki je imela rada bogato zaraščen balkon pred dnevno sobo) naročiva nekaj korit okrasnega cvetja za na balkon (bršljinke, pelargonije, begonije in zmajeva krila; Nastja si naroči tudi nekaj začimb in celo paradižnik); prijazna domača hči, tolsta in okroglolična dobrovoljka, ki naju prijazno sprejme vsako leto, si je že zapomnila najin priimek, brez odvečnih besed in pojasnil se dogovorimo, da prideva po posajena korita naslednji ponedeljek (po predvideni kratkotrajni ohladitvi vremena ob koncu tedna).

Potem se vrneva domov, pustiva avto na dvorišču in jo mahneva na teraso bifeja Living room (kako negravžno ime!) na vogalu Igriške in Gregorčičeve ulice, da proslaviva vrnitev ene najbolj pogrešanih svoboščin v času prisilne samoosamitve. Seveda pa ima oblastna dobrohotnost svoje zanke in pasti: za mizo na gostilniškem vrtu ali terasi smejo sedeti samo »pripadniki skupnega gospodinjstva«. Le katera butasta pamet si je izmislila to abotno kavtelo: a zdaj bojo pa policisti in mestni redarji hodili po bifejskih vrtovih in kavarniških terasah in tamkaj sedeče uživače spraševali po rodovniku, družinskem deblu, sorodstvenih vezeh in gospodinjskih vezeh in ureditvah? In jih oglobljali, če bojo ugotovili, da zlikovci hedonistični ne morejo dokazati, da so ptički iz istega domicilnega gnezda? Iz enake omejene pameti sta, denimo, porojeni tudi določili, da se ne sme posedati po klopcah ob sprehajalnih poteh (sic!) ali brati časnikov za mizo na kavarniški terasi. Kot bi oblast ne vedela natanko, kako naj se loti mehčanja omejevalnih ukrepov, ki ga narekuje čedalje boljša zdravstvena slika okuženih za virusom covid-19 na Slovenskem: nekako čuti, da je treba vajeti popustiti, da je prag potrpežljivosti sicer vzorno poslušnega prebivalstva dosežen, a se nekako ne more posloviti od instrumentov prisile in nadzora (prepovedi, klavzur, omejitev) in dokazovanja moči, dveh njej tako ljubih atributov in pripomočkov.

Z Nastjo in Nebojšo, ki se nama pridruži čez čas, sicer v celoti in vzorno spoštujemo vladna navodila, a če se ozrem naokoli, prepoznavam same znane obraze iz okoliša, za katere zagotovo vem, da si ne delijo skupnega gospodinjstva. Že naslednji dan grem in zavestno kršim postavo tudi sam: z Janezom P. se usedeva na teraso najinega priljubljenega puba England na vogalu Kolodvorske in Komenskega ulice in počasi, v prijetnem klepetu – marsikaj si imava povedati, nisva se videla vsaj dva meseca – debele tri ure žuliva svoja pivca oziroma glažke črnega vina. Situacija je zgledno, prav po švejkovsko absurdna: mož postave, ki bi vdrl v to druščino starih pivskih znancev iz okoliških ustanov (RTVS, Zavarovalnica Grawe in še kakšne) in s preverbo osebnih dokumentov ugotavljal sorodstveno skladnost omizja z veljavnim vladnim odlokom, bi bil na las podoben vrlemu avstrijskemu policaju Bretschneiderju iz slovitega Haškovega romana, ki je v pivnici U kalicha aretiral krčmarja Palivca samo zato, ker so muhe posrale cesarjevo sliko na steni.

Hvalabogu, da imamo na svetu – poleg oblasti in njenih postav – tudi literaturo in njeno duhovno svobodo!

    

      

     

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Jaroslav Skrušný –  Rožniške pošasti in prikazni – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
Jaroslav Skrušný
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).