/ 

Škotski mojster

Muanis Sinanović – John Burnside – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

          

       

John Burnside: Izbrane pesmi, prevedel Jernej Županič, zbirka Klasična Beletrina, Beletrina 2020.

  

John Burnside je eden najbolj cenjenih sodobnih škotskih pesnikov in pisateljev. Lani je pri založbi Beletrina izšel prevod njegovih Izbranih pesmi, ki so v originalu izšle leta 2006. V sodobni založniški krajini so knjižne izdaje sočasnih pesniških glasov precej redke, zato je knjiga privlačna že s tega vidika. Toliko bolj pa, ker gre bržčas za eno najbolj vznemirljivih prevodnih pesniških izdaj v zadnjih letih nasploh.

Burnsidejeva poetika je namreč prodorna, izbrušena, neponovljiva, istočasno pa sorodna delu slovenskega pesniškega občutenja. Pesmi iz več zbirk v dodelanem prevodu Jerneja Županiča (ob teh lahko beremo tudi angleške originale) so večinoma dolge meditacije na ponavljajočo se temo škotske province in zakonskega življenja, ki se vpenjata v kozmično razsežnost.

Posebnost je njihova dolžina ob povprečno dolgem verzu, ki prestopa sem in tja. Verzi se ob ves čas ponavljajočih se motivih in podobah iste krajine pretakajo kot pesek v peščeni uri. Počasi, tako, da je treba ohranjati posebno, meditativno pozornost, vse do izteka, nato pa se spet obrnejo nazaj in proces se z razliko ponovi. Spominjajo, pravzaprav, na ritem nočnih voženj po podeželju, ki je njihov pogost motiv; potujemo po enkratni, skrivnostni in domačni pesniški pokrajini obenem, dokler se ne vrnemo po isti poti. Ali pa, še raje, na dolge nočne sprehode po istem kraju, ki so v samotnih urah vsakič drugačni in se vsakič vrnejo na isto izhodišče.

Posebna dragocenost Burnsideove poezije je, da doseže učinek osamitve bralca. S svojimi hipnotičnimi stihi, ki nas zazibljejo v sanjsko pritegnjenost, kjer se prelivajo misli in sestavljajo raznolike podobe, nas priklene in terja pozornost. Če v poeziji navadno dobimo razmeroma kratke trenutke intenzitete in posvečenost, pa se ta intenziteta tukaj ne končuje. Prebijamo se do konca skoraj kot bi sledili razvoju romana, čeprav v njih ni veliko narativnega in so izrazito lirskega značaja.

Verzi so niti, ki tkejo vezenino, v kateri se zarisuje podoba pesnikovega doživljanja mikrokozmosa. Deli te tkanine delujejo kot svojevrstne montaže, skoraj videoeesji; mednje pa se stalno prepletajo sence iz drugih svetov, sence angelov in drugih nevidnih bitij. Pesmi lebdijo v nenavadnem agnosticizmu, ujete med realizem ter tako imenovani magični realizem; vendar pa ravno ta napetost, s pesniškim rudarjenjem dosledno prignana do kraja, povzroča razpoke, skozi katere sije luč. Poseben nadih pa poetiki daje ljubezen do žene, tako, da je celotna zbirka odišavljena z njeno prisotnostjo. Poleg lirskega subjekta se neprestano soočamo z dvojino, ki razpira številna eksistencialna vprašanja in lirskega subjekta samega razpre kozmosu. Poetika je prežeta s trikotnikom med pesnikovim glasom, implicirano prisotnostjo žene ter resničnostjo; sama resničnost pa je povzeta in opazovana s pozicije škotske province, ki v tej situaciji skozi pesem postane središče sveta. S tem se še enkrat več, na prav poseben način, potrjuje heglovska krilatica, da partikularno in univerzalno nista v nasprotju, temveč se medsebojno pogojujeta.

Soočamo se z odličnim primerom postsekularnega občutja, v katerem je sveto prisotno, vendar skozi razbitine velikih pripovedi. Tako se razčaran svet znova poveže v neko metafizično verigo, ki pa je zgolj implicirana in ne neposredno artikulirana. Med izrečenim in neizrečenim, v negotovi špranji med vidnim in nevidnim se pojavljajo duhovi, ki lebdijo med verzi. Zaradi artikulacije tega občutja in sodobne intimnosti lahko Burnsideovo delo uvrstimo med veliko poezijo današnjega zahoda.

Zaradi bližine z nekatero slovensko sodobno poezijo in liričnim občutenjem je gotovo lahko še posebej blizu nekaterim slovenskim bralcem. Bližina, o kateri govorimo, je zajeta v občutenju narave, sodobnega podeželja, ki je pravzaprav že postpodeželje in se bliža urbanemu, ter v postmodernem iskateljstvu malega naroda.

Vse omenjeno pa ne izčrpa vrednosti knjige. Mislim, da bo Burnsidovo delo premagalo časovne ovire v prvi vrsti zato, ker je pač literarno izjemno. Pesmi so kot nekakšna viskozna, medna tekočina, ki se ji želimo tu in tam približati, se namočiti v njej, pustiti, da nas zaobjame s svojo mehko vseprisotnostjo: želimo okušati to poetično slast, dovoliti, da nas zadene in prevzame. Gre torej za knjigo, ki si jo na polico brez skrbi lahko postavijo tudi selektivni ljubitelji poezije.

 

    

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

    

Muanis Sinanović – John Burnside – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
 
 
     
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.