Uprli se bomo vsakomur, ki bi nas želel ločiti in oslabiti

Šiva Nazar Ahari se je rodila leta 1984 v Teheranu. Kot novinarka je dolga leta obsežno poročala o družbenih vprašanjih, ki so pestile ljudi v njeni okolici. Posvečala se je otroškemu delu, ravnanju s političnimi nasprotniki, revščini in pravicam žensk. Članke je objavljala pri vidnih spletnih časopisih, sodelovala je s študentskim odborom za zaščito političnih zapornikov. Soustanovila je odbor novinarjev za človekove pravice. Svoja razmišljanja je objavljala tudi na svojem blogu Azadiezanf. Za svoje delo je dobila veliko nagrad, med drugim nagrado Ameriškega islamskega kongresa za “zagovornike za zapahi”, ki jo podeljujejo zaprtim aktivistom z močnimi vodstvenimi sposobnostmi, ki so bili zaprti po krivici.

Ker je med predsedniškimi volitvami leta 2009 s skupino aktivistk organizirala kampanjo in od kandidatov pričakovala, da upoštevajo zahteve žensk, so jo skupaj z drugimi aretirali in obsodili na šest let zapora. Grozila ji je usmrtitev z obešanjem. Po pritisku mednarodne skupnosti, predvsem Mednarodnega združenja pisateljev (PEN), pa so jo po dveh letih izpustili iz zapora. Pod okriljem organizacije ICORN danes živi in dela v Ljubljani.

***

Prihajate iz okolja, ki se od evropskega močno razlikuje. Lahko, prosim, opišete, kakšen je Iran kot država? Kako ljudje živijo? S čim se ukvarjajo, kako se zabavajo? Kakšen je v Iranu vsakdan?

Iran je ogromna država. Cela paleta ljudi živi na različnih krajih in mestih. Velika mesta so večinoma sodobna. V zgodovinskih mestih se ta sodobnost združuje s spomeniki. Življenje v Iranu najbrž ni nič drugačno kot drugje po svetu. Zaradi vladavine diktature ni osebne svobode in svobode govora. Obstaja velik sistem cenzure in vlada ves čas nadzira ljudi. Če pridete v Iran, se vam vse zdi običajno. Prebivalci hodijo v službo, včasih na kavo ali na zabave. V Iranu je pestro ilegalno življenje. Pitje alkohola, na primer, v Iranu ni dovoljeno, pa ga najdete v vsakem domu. Življenje v Iranu ima dva obraza – tistega, ki ga vidite na ulici, in tistega, ki se skriva za štirimi stenami. Danes sem prebrala to notico in se mi zdi dobra razlaga življenja na Bližnjem vzhodu. Gre za dogodek, ki se je v Iranu zgodil prejšnjiteden(ne vem pa, kdo je avtor): »Večkrat so me vprašali, kako je biti prebivalec Bližnjega vzhoda. Takole bom odgovoril: Vlada blokira internet, osami svoje prebivalce, zatira protestnike, preostali svet pa molči, saj meni, da je to nekaj normalnega za Bližnji vzhod.«

Kako je bilo odraščati v Iranu? In biti izobražena ženska, ki je pripravljena pisati?

V smislu pismenosti je Iranu po revoluciji šlo dobro. Danes je več kot 90 % ljudi pismenih in več kot 50 % vpisanih študentov je žensk. Na trgu dela pa je delež žensk zanemarljiv, čeprav število žensk, ki delajo izven doma, narašča. V primerjavi z ostalim svetom pa Iran v tem pogledu še vedno zaostaja. Na žalost je indeks enakopravnosti žensk v Iranu zelo nizek. Iranski zakoni so zelo neenakopravni. Kar se tiče politične in ekonomske participacije, ženske tudi niso v dobrem položaju. V iranskem parlamentu sedi samo 5 % žensk. Številni zakoni ostajajo diskriminatorni kljub prizadevanjem iranskih aktivistk, ki se borijo za pravice žensk. Naj navedem primer: ženske v Iranu se nimajo pravice ločiti, možje pa se lahko. Po poroki ženske ne smejo delati ali študirati, če jim mož tega ne dovoli. Ženske ne smejo zapuščati države brez dovoljenja njihovih soprogov. Obstajajo še številni podobni zakoni. V zadnjih desetih letih so številne ženske poskušale pridobiti svoje pravice po poroki. Ni jih veliko, a je še vedno bolje kot nič.

Ste imeli med študijem težave?

Kot sem že omenila, imajo ženske dobre možnosti za izobraževanje. V nekaterih ruralnih ali revnejših predelih Irana in tradicionalnih mestecih imajo dekleta težave pri šolanju. Še vedno obstajajo družine, ki si želijo, da se njihova hči poroči čim prej. Pri nas se poročajo dekleta, mlajša od osemnajstih let. O tem so pred kratkim razpravljali poslanci v iranskem parlamentu. Kljub prizadevanjem za spremembo zakona in prepoved takšnih porok, sprememba zakona ni uspela. Nekatere verske in provladne skupine so bile proti zahtevam civilne družbe. Ker imajo moč, niso dovolili spremembe zakona. Sama nisem mogla nadaljevati študija po diplomi zaradi mojega političnega udejstvovanja. V Iranu nam ljudje pravijo »starred students«. Izraz označuje tiste študente, ki niso nadaljevali študija zaradi političnih ali verskih prepričanj. V Iranu je na primer bahaizem prepovedan in verniki ne morejo študirati na univerzi.

Ste zelo občutljiva opazovalka in resnicoljubna ženska. Vem, da je težko vztrajati v današnjem svetu, prepolnem krivic. Na katere ste se najbolj osredotočali pri svojem pisanju?

Kot novinarka sem se največ časa posvečala kršenju človekovih pravic in področju ženskega vprašanja. Zadnji dve leti sem delala za športno spletno stran, kjer smo pokrivali večinoma ženske športe. Veste, da se športnice v Iranu srečujejo s številnimi težavami zaradi hidžaba. Izpostavljene so izjemni diskriminaciji. Ženske tudi ne smejo na štadione. Na splošno sem hotela osvetljevati te težave. Kot aktivistka smo se s kolegicami ukvarjale tudi z drugimi težavami.

Zdi se nam nepredstavljivo, da v Iranu niste mogli svobodno izražati svojega mnenja in pisati o čemerkoli. Zaradi vaših prispevkov v tisku in na blogu so vas celo zaprli. Kakšna družba to dopušča? Kakšne okoliščine so pripeljale vlado do tega, da je sprejela takšne ukrepe?

Verjetno si ne morete predstavljati, da v letu 2019 obstajajo države, kjer ljudi kaznujejo zaradi govora in pisanja ter jih pošiljajo v ječe. Iranska vlada je totalitarna in nadzoruje vse vidike življenja svojih državljanov. Bdi nad posameznikovim pisanjem in govorom. V Iranu ni svobodnega tiska in neodvisnih agencij. Vsi vedo, da kar je zapisano ali predvajano, ni vsa resnica. Po drugi strani pa veliko ljudi ne zaupa tujim medijem. Številni mediji namreč prejemajo denar od različnih vlad, da pišejo članke proti Iranu in delajo v interesu držav, kot na primer ZDA. Iranci smo ujeti nekje vmes. Seveda smo zaradi 40 let življenja postali ljudje, ki znamo razlikovati med resnico in lažjo. Kar predstavljajte si: Od jutra do večera nas bombardirajo z lažnimi novicami. Ljudje ne zaupajo vladi in spremljajo satelitske kanale. Članki in poročila v časopisih in novinarskih agencijah so cenzurirani, seveda pa tudi pišemo na način, da cenzura ni potrebna. Pravzaprav se nam je zgodilo, da smo začeli cenzurirati sami sebe, da lahko povemo vsaj en delček resnice.

Kako delujejo mediji v Iranu? Obstaja prenos informacij?

Ko je v Iranu na voljo internet, imamo dostop do informacij, čeprav je precej spletnih strani in socialnih omrežij filtriranih. Skoraj vsi uporabljamo različne posredniške strežnike, s katerimi odpiramo številne spletne strani in družabna omrežja. Vse to lahko počnemo, ko je internet na voljo. Morda veste, da so Iranci že skoraj teden dni brez interneta zaradi protestov proti podražitvi bencina.

O Iranu ne prejemamo nobenih novic, celo z družinami ne moremo stopiti v stik od zunaj, vse je zaprto. S težavo pridemo do podatkov iz Irana. Moji novinarski prijatelji se le s težavo lahko povežejo na Twitter. Pravijo, da je težje kot kadarkoli prej, ker nimajo dostopa do ničesar, ni elektronske pošte, googla, wikipedije, ničesar ni. Težko je tudi za druga podjetja, ki za svoje poslovanje potrebujejo dostop do interneta.

Po navadi lahko kljub ostro cenzuri in filtriranju novic dostopamo do večine svetovnih omrežij. Zdaj pa ni ničesar. Dovolite mi, da vam povem, kako so ameriške sankcije vplivale na internet. Zadnjih osem let Iran pritiska in spodbuja posameznike in podjetja k uporabi nacionalne infrastrukture. Nihče v resnici ni hotel uporabiti te infrastrukture, saj je od uveljavitve ameriškega programa velikega pritiska večina pomembnih internetnih ponudnikov, storitve v oblaku in DigitalOcean, začela blokirati iranske strani zaradi ameriških sankcij. Na koncu ni bilo druge rešitve, kot da so prebivalci začeli uporabljati iransko infrastrukturo. Danes lahko spremljamo rezultate. Iran v preteklosti ni onemogočil interneta, deloma zato, ker je bil odvisen od mednarodne infrastrukture, zdaj pa te odvisnosti ni več. Če bomo nadaljevali s to politiko, bo internet lahko nedostopen tako dolgo, kot bo iranska vlada želela.

Vidite kakšne možnosti za spremembe v Iranu? Kako jih je mogoče doseči?

Iskreno rečeno, na to vprašanje nimam jasnega odgovora. Položaj v Iranu je zelo zapleten. Tudi položaj v naši regiji je zelo kompleksen. Perspektive ni. Če pogledate države, ki obdajajo Iran, vidite, da je tam še huje.

Ameriške intervencije na tem območju, stroge sankcije in protesti prebivalcev onemogočajo možnost za mirne spremembe. Ravno te stroge sankcije pa so v zadnjih nekaj letih prisilile vlado, da poleg nafte najde še druge načine. Lahko so vodili državo, čeprav so bili državljani izpostavljeni pritiskom in so vsak dan trpeli tako zaradi vlade kot zaradi sankcij. Zato ne morem dati jasnega odgovora o prihodnosti Irana. V teh dneh poskušam ohranjati upanje, a moram priznati, da sem že obupala. Vidim lahko, da nihče a svetu noče močnega Irana na Bližnjem vzhodu. Ljudje so popolnoma sami v boju proti vladi in vsem državam, ki jim je mar samo za dobiček.

Obstaja možnost, da se boste vrnili domov? Kako gledate na Iran od daleč po enoletni odsotnosti?

Seveda vedno obstaja možnost vrnitve, vendar menim, da se ne morem vrniti, ne da bi tvegala aretacijo in zapor. Če se bom vrnila, me bodo najverjetneje aretirali. Zdi se mi, da je v Iranu na vseh področjih (preživetje, politična in socialna svoboda, oskrba z zdravili) danes težje. Ko govorim s prijatelji v Iranu, mi pravijo, naj pozabim na to, kar je bilo v Iranu prej, zdaj je postalo še težje, bolj trpko in strašno. Ko sem prišla pred enim letom v Ljubljano, je bil Iran že leto dni pod ameriškimi sankcijami. Dolar se je štirikrat podražil, kar je vplivalo na vsakdanje življenje ljudi. Inflacija je ponorela. Naši dohodki so ostali isti, pa smo bili nenadoma nekajkrat bolj revni kot pred enim letom. Ljudje, ki sem jih srečevala na ulici, so bili vznemirjeni, ker niso mogli dobiti nujnih zdravil, niso mogli plačati najemnine in nujnih življenjskih stroškov. Eno leto kasneje so stvari še hujše. Ob novici o 200 % podražitvi bencina, v številnih iranskih mestih vre.

Zdaj ste v Ljubljani že eno leto. Predstavljam si, da ste si najprej vzeli čas za oddih in okrevanje. Kako ste danes?

Prej sem živela v Teheranu, ki ima 10 milijonov prebivalcev, zato se mi Ljubljana zdi sanjsko mesto. Majhno mesto, tiho in polno lepih kotičkov. Če sem poštena, me v teh dneh plašijo skrbi glede prihodnosti, življenje v novi državi, iskanje dela in vsi drugi vidiki življenja v tujini. Včasih se sprašujem, ali sem sprejela pravo odločitev, ko sem zapustila Iran. Nato si rečem: Hej, kar poglej. To mesto je sanjsko. Vedno si si želela živeti v takem mestu. Veselim se prihodnosti. Na daljavo delam magisterij. Učim se angleško in slovensko. Upam, da bo prihodnost bolj svetla od sedanjosti in preteklosti.

Verjamem, da lahko vsakdo prispeva k temu, da bo svet vsaj malo lepši s tem, da deluje lokalno in obvešča svojo okolico o tem, kaj se dogaja v svetu. Kaj lahko storimo, da bi bil vaš svet lepši? In svet vaše družine in prijateljev v Iranu?

Danes se mi zdi, da imamo malo priložnosti za vplivanje na druge dele sveta. Mi kot celota, kot veliko družbeno gibanje. Mislim pa, da obstajajo univerzalne vrednote, ki nas združujejo: vera v enakost in v svobodo govora, nasprotovanje rasizmu in številne druge človeške vrednote. Te lahko združujejo ljudi kljub njihovemu trpljenju in bolečinam. Verjamem, da lahko naš svet rešimo tako, da se vrnemo k vrednotam v naših srcih. Ko bomo začeli verjeti, da si delimo skupno usodo in da ne moremo napredovati, če drugi ljudje živijo v bedi, bomo stopili skupaj in se uprli vojnam, diskriminaciji, segregaciji, zatiranju in sankcijam. Uprli se bomo vsakomur, ki bi nas želel ločiti in oslabiti.

Hvala za pogovor. Želim vam vse najboljše, veliko miru in izpolnjenih sanj.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

***

Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika. Kot svobodna prevajalka največ časa posveča prevajanju filmov, knjig pa tudi pesmi. Najpogosteje čepi za računalnikom, tiči v kakšni kinodvorani ali tišči nos med platnice knjig. Če odpove vse to, pa gotovo v pasji družbi lovi sončne žarke in riše nasmehe na obraze tistih, ki za to nimajo razlogov.

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: