/ 

Prevod kot prostor nepričakovanega

Simona Škrabec – Prevod kot prostor nepričakovanega – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Jorge Luis Borges je nekoč zapisal izjemno lepo, pomembno misel. Pesem o vrtnici, je opozoril, ni nekakšna bleda kopija cvetlice, ki raste na vrtu, temveč nekaj novega, kar je svetu dodano. Dejansko se je treba prav potruditi, da o literaturi, ali na sploh o kulturi, razmišljamo s tega zornega kota. Umetniška dela torej niso »fotokopija« neke resničnosti. Literatura nastaja iz nuje, da svet, v katerem živimo, bolj natančno pogledamo in ga naredimo vidnega. Nudi nam možnost, da lahko sploh začnemo razpravljati, o tem kar nas obdaja. 

Ravno zaradi tega so literarna dela tako neučinkovito sredstvo, kadar avtorje in knjige pošiljamo v tujino, kot bi šlo za nekakšno olimpijsko reprezentanco, ki se mora domov vrniti z medaljami okrog vratu. V literaturi ni ne zmag ne porazov. Svetovna književnost je preprosto mreža odnosov, skozi katero se vedno znova pretaka skrajna napetost med jezikom in svetom. Kako se neka otipljiva stvar spremeni v jezikovni znak? Kako beseda postane pojem, ki si ga lahko vsi delimo? Za Malega princa, je bila vrtnica ena sama, pa čeprav je zraven raslo na stotine drugih.

Te skrajne napetosti, ki jo nosi v sebi literatura, se mora posebej dobro zavedati vsak prevajalec. Prevod namreč ni bleda kopija nekega neprekosljivega izvirnika, temveč spet nekaj novega, nekaj kar je svetu dodano. Svetovna literarna dediščina se ohranja in krepi ravno skozi prevode. S tem pa tudi jeziki postajajo bogatejši za izkušnje, ki jih govorci dejansko ne morejo spoznati neposredno. Skozi prevode nastajajo izrazi za marsikaj, kar ni ne samo tuje, temveč pogosto naravnost nepredstavljivo. Prevajalec postane lahko kulturni posrednik, če je pripravljen nase prevzeti odgovornost, da bo odpiral nove poti, da si bo upal stopiti v neznano, da bo govoril v jeziku, ki še ne obstaja. Vsak prevod je namreč možnost nekega novega sporazumevanja.

Za male literature, kot je slovenska, se zdi največja težava pri uveljavljanju v tujini neprepoznavnost. Res je, da nas za marsikaterega založnika sploh ni na literarnem zemljevidu Evrope, še manj pa sveta. Toda ta trenutek nemoči ali celo panike, ko nas tujina preprosto spregleda, vseeno ni nepremostljiva ovira. Tomaž Šalamun je tej negotovosti posvetil prekrasno pesem. «Bal sem se kot pes» je v zanj tako značilnem slogu zapisal o trenutku, preden je stopil v newyorško knjigarno, požrl slino in potem z nasmehom povedal, da v velemestu išče sorodne duše.

Nepremostljive ovire so drugačne vrste. Slovenska literatura lahko obstaja samo v svetu, ki priznava in potrebuje kapilarno razvejanost kulturne ustvarjalnosti. Traduttore traidore se zdi zgolj šaljiva krilatica, ki govori o tem, kako prevajalec vedno «izda» original, ker pač nihče ne zmore napraviti popolne kopije. Toda v vojnah in oboroženih spopadih so ravno prevajalci tisti, ki so najprej pod udarom, ker govorijo jezik sovražnika, ker so «izdajalci». Novinarje in fotoreporterje ščitijo v konfliktnih zonah mednarodne konvencije, prevajalci pa so zanemarljive in pozabljene žrtve kulture sovraštva. Svet osvajalcev ni naklonjen večjezičnosti, kulturnemu posredništvu ali sposobnosti sporazumevanja.

Moč kulturnih posrednikov sega torej prav v najvišje sfere mednarodne politike, ker prevajalci postavljamo svoje krhke brvi iz besed med bregovi, ki jih včasih ločujejo strahotne zmote in predsodki. Največje bogastvo literarne Slovenije pa je ravno v tem, da smo kot narod znali ohraniti odprtost v svet, pa čeprav smo bili vedno znova podvrženi asimilaciji ali celo poskusom popolnega izginotja. »Ne vrag, le sosed bo mejak« je bila tistega daljnega leta 1849 pesnikova tiha želja, danes pa je Prešernova Zdravljica himna Republike Slovenije. Teh verzov se mogoče več nikomur ne zdi potrebno naučiti na pamet. A slovenska literatura bo lahko vidna in prepoznavna samo, če bo svet ostal dovolj odprt in raznolik, da bo v njem prostora tudi za nas.

Pesem o vrtnici je nekaj novega, kar je svetu dodano. Borgesova misel ne pomeni, da je kultura zgolj nekaj lepega, s čimer se lahko zamotimo, kadar nam je posebej dolgčas. Pesmi o vrtnicah so ustvarile prostor, v katerem živimo; ustvarile so nam jezik in seveda hkrati tudi možnost, da vse, kar vsebuje naš jezik, delimo z drugimi. Prostor literature je zato prostor, kjer nastajajo nepredvidljive reči, kjer se tkejo stiki, ki jih ni nihče pričakoval. Zato je literatura tako pomembna človeška dejavnost.

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Simona Škrabec – Prevod kot prostor nepričakovanega – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju
Simona Škrabec je literarna zgodovinarka in prevajalka. Na Filozofski Fakulteti v Ljubljani je študirala nemcistiko in primerjalno književnost. Od 1992 živi v Barceloni, kjer je 2002 je doktorirala iz literarne teorije na Barcelonski avtonomni univerzi. Posveča se raziskovanju evropske literature 20. stoletja in vpetosti literarnih del v izoblikovanje identitete in zgodovinskega spomina. Prevaja slovenske avtorje v katalonščino in katalonske v slovenščino. Ukvarja se tudi s teorijo prevajanja. Je članica katalonskega PEN-a in predsednica Odbora za prevajanje in jezikovne pravice pri mednarodnem PEN-u.