Jezika se ne da ločiti od človeka

Simona Škrabec je literarna zgodovinarka in prevajalka. Na Filozofski Fakulteti v Ljubljani je študirala nemcistiko in primerjalno književnost. Od 1992 živi v Barceloni. Leta 2002 doktorirala iz literarne teorije na Barcelonski avtonomni univerzi. Posveča se raziskovanju evropske literature 20. stoletja in vpetosti literarnih del v izoblikovanje identitete in zgodovinskega spomina. Prevaja slovenske avtorje v katalonščino in katalonske v slovenščino. Ukvarja se tudi s teorijo prevajanja. Je članica katalonskega PEN-a in predsednica Odbora za prevajanje in jezikovne pravice pri mednarodnem PEN-u.

Študirala si nemščino, živiš pa v Barceloni, kar pomeni, da obvladaš tudi špansko in katalonsko, skupaj štiri jezike.

Znam sedem jezikov. Od doma sem prinesla slovenščino in tisto, kar je bilo včasih srbohrvaščina. V katalonščino prevajam hrvaške, srbske in bosanske avtorje. Trudim se delati tudi zanje. Letos sem prevedla v katalonščino Kiševo Hišo mrtvih, kar mi je v velik ponos. Izšla bo enkrat letos. Znam pa še angleško, francosko, špansko in katalonsko. Študirala pa sem nemščino, kar je bila tudi zabavna zgodba. Manjkajo mi še trije do desetih, kolikor ji mora znati dober komparativist.

Če bi se dalo jezikov naučiti s pritiskom na tipko, bi znala vse jezike tega sveta, ampak jezik zahteva porcijo realnega življenja. Zame je to tudi vodilo. Ko stopaš v drugo kulturo, ji boš moral odstopiti del svojega življenja.

V katerem jeziku razmišljaš?

Ni več tega, to je mimo. Enkrat se zaveš, da je mogoče obstajati v več kot samo v enem jeziku. Je pa to tema moje prihajajoče knjige. Od tega ne umreš, ne dobiš smrtonosne bolezni, ampak še naprej obstajaš v prostorih, v katerih si si pridobil pravico do obstoja. Slovenščini pa se ne morem odreči, čeprav včasih minejo celi meseci, ko ne grem domov ali se s kom resno pogovarjam. Moj boj na literarnem področju je, da ostanem sposobna še vedno pisati in prevajati v slovenščino. Moje vsakodnevno življenje poteka v katalonščini, akademsko pa v katalonščini, španščini ali angleščini.

Kdaj si se pridružila PEN-u in kakšen je bil tvoj motiv za pridružitev? Vodiš odbor za prevajanje in jezikovne pravice. Nam ga lahko predstaviš?

PEN-u sem se pridružila v Kataloniji. Vključila sem se brez pričakovanj, da bi morala narediti kaj velikega. Znam jezike, tukaj sem in rada bi kaj počela. Znotraj katalonskega PEN-a je deloval Odbor za jezikovne pravice in prevajanje. Ta je bil vedno aktiven, saj se tudi katalonski PEN bori za prepoznavnost svoje lastne dežele. Zelo kmalu sem bila tista, ki je začela z delom in organizacijo aktivnosti. Postavila sem tudi zelo lepo spletno stran za prevajalce, ki se imenuje Visat ali Viza. Katalonski PEN je bil prvi, ki je začel pred 15 leti na spletni strani predstavljati prevajalce enakovredno kot avtorje. Objavili smo tudi njihovo sliko in življenjepis. Sem kar ponosna, da sem prispevala neki delček k temu, da je vloga prevajalca postala dosti bolj vidna. Katalonci imajo dobro predstavo o tem, kako pomembno je prevajanje za majhen jezik ali narod. Že prej je bil predsednik tega odbora Katalonec. Katalonija je bila že ves čas tista, ki je na mednarodni ravni promovirala Deklaracijo o univerzalnih jezikovnih pravicah, ki jo je leta 1986 sprejel tudi UNESCO. To je bil zgodovinsko zelo ugoden trenutek, da se je nekaj takega lahko zgodilo. Je zgodovinski dokument, ki ga verjetno danes ne bi mogli sprejeti na tako visokem nivoju. Vprašanje jezikovnih pravic je danes politično veliko bolj sporno kot ob koncu 80. let, ko se je svet začel odpirati. Imeli smo pomembno vlogo v mednarodnem PEN-u, podobno kot jo ima Slovenski PEN v mirovnem odboru. Predlagali so, naj kandidiram za predsednico mednarodnega odbora. Na moje veliko presenečenje so me v Kirgizistanu tudi izvolili. Septembra bo od tega minilo šest let, tako da takrat končujem svoj mandat. Teh šest let je bilo zelo pustolovskih in delavnih. To obdobje me je pripeljalo marsikam in tudi spremenilo številne poglede. Ta penovska mreža je zelo pomembna izkušnja. Prej so bili sestanki odbora vedno na istem mestu in so ljudje hodili k nam, podobno kot je na Bledu. Jaz pa sem uvedla precejšnjo spremembo. Sestanki so se odvijali vsakič na drugem mestu, izbirali pa smo zelo raznolike kraje. Prvo leto je bil sestanek še v Barceloni, nato v Johannesburgu v Južni Afriki, nato Bengalore v Indiji. Bili smo tudi v Švici, ki je sicer evropska država, ampak nam je veliko pomagala pri naših prizadevanjih. Prispelo je ogromno delegatov iz Afrike, ki jih nikoli ni na srečanjih. V Chiapas v Mehiki so prišli tudi številni predstavniki tradicionalnih južnoameriških skupnosti, Inuitov. Res smo slišali zanimive zgodbe. Ravno v tem tednu smo dobili informacijo, da bo UNESCO prispevke avtorjev izdal tudi kot publikacijo. Vse se je dvignilo na nivo, ki prej ni obstajal. Jezikovne pravice so bile precej omejene na evropska vprašanja. So pa to vseeno literarne kulture, ki so popolnoma zgrajene.

O čem govorimo, ko govorimo o jezikovnih pravicah?

To je veliko vprašanje. Govorim o jezikovnih pravicah in prevajanju. Zame bi bile jezikovne pravice možnost komunikacije z drugimi. Moje pravice bi lahko bile, da sem jaz jaz, za drugo pa me ne briga. Moja pravica torej je, da govorim francosko (ali pa kitajsko, angleško), kamorkoli grem, drugi pa naj se mi prilagodijo. Če me ne razumejo, je to njihov problem. Dogaja se tudi manjšim skupinam. Mi smo mi, o drugih pa nočemo ničesar slišati, nobenega jezika se naučiti. Tak pristop je značilen za velike narode in je verjetno najhujši strup v zgodovini. Za male narode in kulture pa je velika težava jezik, ki se ne obnavlja, ki nima stika z drugimi in nima želje po stiku z drugimi. Tak jezik umre. Prizadevala sem si, da bi bilo prevajanje za majhne narode, za majhne kulture tisto sidro, ki bi jih potegnilo iz izolacije ali iz občutka izolacije. Seveda je to dvorezen meč, če prevajaš male kulture v večje jezike. Majevske kulture imajo tisočletno tradicijo, beremo pa jih lahko samo v španskih prevodih, torej v jezikih tistih, ki so jim preprečevali obstoj. Prevajanje je dostikrat tudi nekakšen način asimilacije. Daš mi vse, kar imaš, jaz pa te pustim kot prazno lupino. Če govorimo o jezikovnih pravicah kot o ohranjanju kultur, bi danes to pomenilo, da se jim prizna status enakih. Ne moreš mi vzeti tistega, kar jaz imam, ampak jaz komuniciram s teboj, sva enakovredna partnerja. Meni se zdi zelo pomemben način, kako mislimo o prevajanju. Prevajanje ne pomeni samo, da si viden na svetovnem trgu, ampak tudi kako se tam predstaviš. Gre za to, ali bo neki slovenski avtor samo bestseller, ki ga bomo krožili po angleških prevodih, ali bo nudil vpogled v to, kaj je pravzaprav Slovenija pravzaprav, ki ima svojo zgodovino, prednike, sodobnike in je sposobna neke samokritike. Torej da nismo samo neka eksotika, ki jo radi beremo, kar se rado zgodi z majhnimi kulturami. Včasih en avtor predstavlja eno kulturo in se mu ne priznava nobene reprezentativnosti.

Ta vprašanja so vsa zelo povezana. Gre za jezike, ki nimajo pravice, da bi se otroci v njih šolali in nimajo niti najmanjše inštitucije, ki bi lahko postavila njihov pravopis. Podobne stvari se dogajajo tudi v Evropi; mislimo si, da smo rešeni, pa katalonščina še vedno ni priznana kot jezik. Verjetno je večina prevajalcev, ki sedi v kabinah, Kataloncev, kar je en res velik nesmisel.

Jezikovne pravice so zadeva, ki se je naravnost zelo težko lotevamo, saj je predsodkov neverjetno veliko. Sploh ne vemo, kako globoko smo v tem. Jezika se ne da ločiti od človeka. Ko govorimo o jezikih, govorimo o identiteti. To pa so vprašanja, ki so zelo občutljiva.

Na sedežu OZN ste se zavzeli za prevajalce na vojnih območjih. Kakšen je njihov položaj in kako napreduje ta zgodba?

Naš odbor je počasi dobil neko težo in postaja bolj viden. To ni iniciativa, ki smo jo začeli mi, ampak so nas prišli vprašat za mnenje. Profesionalno gledano smo prevajalci ena zelo čudna skupina. Literarni prevajalci smo sploh nekaj zelo posebnega, so pa tudi prevajalci, ki posredujejo politične, ekonomske in številne druge vsebine. Združenja prevajalcev po svetu obstajajo in so povezana v mrežo. Mednarodna skupnost se tudi ne bi mogla pogovarjati brez tolmačev. Iz mednarodnega združenja prevajalcev je prišla pobuda, da bi prevajalcem dali zakonsko zaščito, primerljivo z zaščito, ki jo imajo novinarji. Tako kot novinar, ki pride v kriznih razmerah na teren, je tudi prevajalec moteč element, ki lahko kaj ukrene. Prevajalci v takšnih razmerah sploh niso vidni, očitno so neki element, ki iz tal zraste sam. Poleg tega pa so se v zadnjem desetletju ali dveh, ko so se odvijale intervencijske vojne ZDA in Francije v Afganistanu, velike vojske in vojaški aparati preselili v neko državo tretjega sveta, so najemali veliko prevajalcev za svoje sile. Ko se vojska z zasedenih območij umakne, ostanejo ti ljudje brez vsake zaščite. ZDA, Francija in Velika Britanija jih ne prepozna več kot ljudi, ki so za njih delali. Nimajo nobenega posebnega položaja, ki bi jim omogočal, da bi lažje dobili vizume, s katerimi bi lahko pobegnili in se umaknili iz tega konflikta. Zanje ni poskrbljeno. V sami državi pa je nekdo, ki je delal za Američane, popolnoma zaznamovan. PEN je stopil zraven, pa ne samo zato, ker bi moral zaščititi prevajalce, PEN je organizacija za pisatelje in za vse. Ljudje, ki znajo jezike, so povezani s kulturnim življenjem. Ugotovili smo, da je veliko ljudi prišlo v našo mrežo zaradi svojega kulturnega udejstvovanja. V teh režimih velja, da je tudi prevajalec tisti, ki v okolje prinese neko tuje znanje. Treba ga je zatreti v kali. Tudi če prevajaš eseje, romane ali pesmi in si tako v stikih z zunanjim svetom, te preganjajo. Zelo radi smo se pridružili tej pobudi. Bomo videli, kako se bo odvijali naprej, saj so to zelo počasni procesi. Upamo, da bomo lahko to pobudo uresničili. Prvo srečanje v OZN pa se je zgodilo in iniciativa se je sprožila.

Pomembno je že, da se o tem govori.

Ja, pa da se te težave tudi zavemo. V tistem trenutku, ko se dve sili, ki se spopadata, začneta pogovarjati, je pričakovati, da bo morda prišlo tudi do rešitve s sporazumevanjem, ne pa z orožjem, kar je tudi bistvo PEN-a. Ne smemo pa biti preveč naivni in upati, da se to lahko doseže v trenutku. Ne smemo pa biti samo pasivna priča vsemu temu.

Kakšna pa je strategija vašega odbora?

Iskreno povedano ne vem. Moj mandat se namreč izteče septembra. Vsak predsednik namreč močno zaznamuje obdobje svojega predsedovanja s tistim, kar počne oz. česar ne počne. Lahko govorim o preteklem obdobju ali pa na splošno.

Najpomembnejše je povezovanje na novih temeljih in sposobnost sporazumevanja. Vidno moramo narediti tisto, kar je bilo do zdaj nevidno. Ogromno je namreč tistih kultur, ki jih ne prepoznavamo in ne vidimo. Eden izmed pomembnejših projektov, ki smo jih tudi naredili za UNESCO, je bil vzpostavitev založniške mreže v težkih razmerah, to je v Keniji, Nigeriji, Srbiji in na Haitiju. Dve leti smo delali na terenu z založniki, avtorji, prevajalci, da bi ugotovili, kje so tiste prepreke, predsodki, ne pa samo pravne in ekonomske težave, zaradi katerih nečesa ni mogoče uresničiti. Kje so tisti predsodki, ki onemogočajo razvoj knjižne panoge v jezikih, ki jih ne vidimo kot del neke kulture? Najboljši primer je Haiti, kjer 95 % prebivalstva v vsakdanjem življenju uporablja kreolščino. Na Haitiju izide 150 knjig v francoščini, v kreolščini pa samo 15, prebivalcev pa je 10 milijonov. Veliko vprašanje je, zakaj se to sporočilo prenaša naprej. Tamkajšnjim otrokom se pove, da si ničvreden, če uporabljaš ta jezik. Meni zdelo zelo pomembno, da vrnemo vsem oblikam izražanja dostojanstvo. Tudi v Indiji smo sprožili pomembno vprašanje. Imeli smo srečanje našega odbora v Bengaloreju, leto kasneje pa je bil kongres v Punah, ki je bil posledica našega srečanja. Udeležilo se ga je ogromno ljudi. Indija je sploh znana po svoji raznolikosti, samo če tega ne doživiš, če se ne pogovarjaš z njihovimi pisatelji, tega ne moreš doumeti. Nekateri jeziki imajo res tisočletno zgodovino, manjka pa zavest, da lahko v teh jezikih tudi pišeš. Tu smo poskušali slediti naši strategiji, da naredimo za vidno tisto, kar je bilo do zdaj nevidno in da bi svet postal veliko bolj kompleksen, kakor je, saj bi s tem ohranili izročilo, ki zdaj obstajajo samo v preteklosti.

Mislim, da je bilo za evropske kulture precej šokantno, ko so ugotovile, da so razmere v Evropi pravzaprav zelo dobre. Pod vprašaj je treba postaviti tudi samoumevnost, zakaj imamo ravno angleščino, francoščino in španščino.

Kdo je zate dober prevajalec?

Ne zdi se mi smiselno odgovarjati s primerom. Zdi pa se mi, da tvoje vprašanje odpira čisto drugo dimenzijo: Kaj sploh je prevajanje? Do kam seže, do kam si upaš iti v svojem prevodu? Prevod je vedno korak v neznano dimenzijo. Vedno odkriješ nekaj novega, česar do zdaj nisi vedel. Prevajanje je proces, zato me zelo zanima tudi vsa teorija prevajanja, ki se je razvila v zadnjih 20, 25 letih. To je v humanističnih vedah tisto področje, ki je najbolj napredno in najbolj zanimivo. Vsa pomembna vprašanja se odpirajo ravno prek prevajanja: vprašanja o tem, kakšen odnos imamo drug do drugega, na kakšen način gradimo svojo identiteto, kakšne predsodke širimo, ne da bi sploh vedeli, kakšen jezik ustvarjamo. Vloga prevajalcev je ogromna, ampak žal se je večina ne zaveda. Vprašanje je, kdo bi se ukvarjal s tem, da bi o tem razmišljal in to posredoval tudi drugim.

Meni se zdi, da je dober prevajalec tisti, ki nekaj spremeni, ne tisti, ki naredi prevod tako, da se njega (prevajalca) sploh ne opazi. Prevajalec lahko uvede novo besedo, nov izraz, nov pogled, mogoče na tak način, da se to sploh ne opazi. To se dogaja ves čas, saj vedno nekaj nosimo s seboj in te podobe je treba narediti razumljive. Prevajanje služi temu, da se svet, ki ga poznamo, razširi. Stavni Wittgensteinov izrek »Meje mojega jezika so meje mojega sveta« ne pomeni, da sem doma samo v tem, kar slovenščina ta trenutek zmore, ampak kaj lahko v ta svet doprinesem, da bo jezik zmogel še več. To se mi zdi zelo pomembna naloga in odgovornost. Ena od bistvenih lastnosti dobrega prevajalca je zavedanje, da njegovo delo postavlja temelje nekega pogleda na svet.

Kakšen je položaj prevajalca v Španiji?

Morda se vam v Sloveniji ne bo zdelo tako, samo v Sloveniji je kultura veliko bolj zaščitena kot marsikje. Društvo literarnih prevajalcev kot tako ne obstaja, deluje znotraj društva pisateljev. Založbe sicer imajo neko tarifo, ampak jo znižujejo, kolikor se le da. Posebej velike založbe poznajo neverjetne prakse: uspešnico razdelijo na nekaj delov in jih dajo različnim prevajalcem. Knjige prevajajo tudi strojno, kar se točno vidi po napakah v prevodu, ki ga niti pregledali niso. Pri prevodu nekega znanega slovenskega avtorja v španščino niso naredili niti korektur. Po navadi to prihranijo do prvega ponatisa. Zdi se mi, da je v Sloveniji to vseeno še precej nemogoče. Dostikrat se v Španiji tudi dogaja, da sploh ne zaščitijo prevajalčevih avtorskih pravic. Eno poglavitnih vprašanj se mi namreč zdi, ne koliko si zaslužil s prevodom, ampak ali so tvoje avtorske pravice spoštovane, ali je navedeno tvoje ime tam, kjer mora biti. Stanovske organizacije bi morale imeti neko platformo, kjer se o tem govori.

Morda bi kakšne okrogle mize na teme jezikovnih pravic in prevajanja organizirali tudi na vsakoletnem srečanju, ki ga organizira Slovenski center PEN na Bledu?

Odbor bi moral biti del blejskega srečanja, da bi lahko govorili o teh vprašanjih. Je pa absolutno smiselno, se strinjam.

Najlepša hvala za tvoj čas in zanimive odgovore. Želim ti veliko uspeha in zdravja še naprej.

Mednarodni PEN 

Manifest iz Girone

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Simona Škrabec, Neža Vilhelm – pogovor z literarno zgodovinarko in prevajalko – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.