/ 

Radio Študent ne odpušča

Simon Smole – Radio Študent in ŠOU – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Študentska organizacija v Ljubljani je napovedala, da za Radio Študent prvič v vseh dvainpetdesetih letih svojega obstoja ne bo namenila študentskih in ustanoviteljskih sredstev. Odnos med njima zadnjih let ali desetletij je usihajoč, kot se je eden od akterjev te zgodovinske sage natančno izrazil. Aktualni zaplet ni le eden v vrsti podobnih, že videnih predvidljivih zagat, ampak upajmo predstavlja zarezo, ki ne bo preoblikovala zgolj razmerja med akterjema, ampak celotno polje, kjer delujeta. Vztrajno zmanjševanje sredstev namenjenih Radiu Študent in tudi vse bolj očitna konceptualna in nazorska vrzel med ŠOU in Radiem sta pripeljali do točke, ki odpira horizont možnosti za mišljenje potrebnih strukturnih sprememb. Nedovršen odnos med Študentom in njegovim ustanoviteljem, je slednjega paraliziral, saj je zaradi negotovosti in nepredvidljivosti Radio fiksiral v ranljivem položaju, ko je ohranjanje minimalnih finančnih sredstev postala njegova glavna preokupacija. Zaradi medijske posebnosti, a tudi majhnosti in finančne odvisnosti Radio Študent prenaša patronat ŠOU, hkrati pa zaradi svoje kritičnosti neizogbno vztraja v razliki do njegovega načina delovanja. Takšna situacija je onemogočala razmišljanje o prihodnjih oblikah študentskega organiziranja ter drugačnih, ustreznejših načinih ohranjanja in finančnega vzpodbujanja edinstvenega javnega medija. Radio Študent je gibanje v blokadi, gibanje, ki ne more razviti svoje težnje po razvoju.

Smiselno je na začetku odpraviti idealizirane rokohitrske rešitve, ki jih lahko pripišemo nepoznavanju kompleksne finančne strukture Radia. Kooperativa, zadruga in druge samoupravljalske oblike so gotovo premisleka vredne možnosti in prihodnost pripada njim, a zavedati se je potrebno, da zahtevajo obsežno in temeljno preoblikovanje, ki ima svoje težave in pasti. Predpostavljajo angažma velikega števila sodelavcev, ki ne morejo živeti od entuziazma. Avtonomija in kritičnost radia je tesno povezana z njegovo finančno neodvisnostjo, torej z zanesljivim, rednim finančnim virom, ki je do sedaj Radiu omogočil pridobivanje projektnih in drugih virov financiranja. Postavlja se vprašanje zakaj je določenim oblikam študentskega organiziranja, kot so študentski klubi, s “študentsko ustavo” zagotovljeno minimalno financiranje in kako Radiu Študent zagotoviti “ustavno pravico” do rednega in ustreznega financiranja. Na ta način bi financiranje postalo pravno zavezujoče in s tem neodvisno od vsakokratno politične garniture. Ekonomska kriza Radia Študent je seveda prepletena s politično krizo študentskega organiziranja in razumevanje kriznega trenutka zahteva vpogled v širši kontekst zgodovine študentskega organiziranja v Sloveniji. Aktualna uzurpacija s strani študentskih oligarhov ni njen samoumevni iztek, še manj pa je samoumevno njihovo prihodnje vladanje.

Jasen zgodovinski prelom z osamosvojitvijo države in preobrazbo politično-ekonomskega sistema, ki je spremenil tudi status Radia Študent zahteva še sociološko dopolnilo. Študentska populacija je danes namreč eden bolj pasivnih delov populacije, v samoupravni preteklosti pa je tudi zaradi študentskega organiziranja izkazovala večjo politično aktivnost. V šestdesetih letih je bila študentska populacija spolitizirana zaradi uveljavljenja študentskih in socialnih pravic, kar je povzročilo, da je organizacijo študentov Jugoslavije, ki naj bi bila “povsem neefektivna in birokratska” – kmalu nadomestila Skupnost študentov. Ta je delovala po principu samoupravljanja, zastopala je različne študentske interesno-politične skupine in uveljavljala svoje projekte. Akt o ustanovitvi Skupnosti študentov, sprejet šele proti koncu leta 1969, je vsaj funkcijsko posredno, konceptualno in idejno pa zelo direktno povezan z nekaj mesecev prej ustanovljenim Radiem Študent. Skupnost študentov je bila torej namenjena ravno uveljavljanju različnih študentskih interesov, delovala je po principu demokratičnega samoupravljanja. Tim Obreza v prispevku Z alternativo čez oblast o Radiu Študent zapiše: »Služba državne varnosti ni našla institucionalnih mehanizmov, ki bi delovanje Radia Študent lahko vsebinsko zamejili. Ta je zanjo predstavljal pravo enigmo, saj je na eni strani provociral in operiral s politično sporno vsebino, na drugi strani pa je bil instrument študentov, ki ga je ustanovil izvršni odbor Skupnosti študentov, a na njegovo uredniško politiko ni imel nikakršnega vpliva. A contrario: Radio Študent je bil do svojega ustanovitelja nenehno kritičen. Uredniška politika in orientacija sta bili na radiu kolektivni, nanju ni mogel imeti vpliva niti glavni financer Radiotelevizija Ljubljana.« Kasneje, od leta 1974 za formalnega ustanovitelja velja Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je zagotavljala pomemben del financiranja Radia Študent, vendar to ni vplivalo na vsebino programov. Kako smo torej prišli do današnje krize študentskega organiziranja? Kako je po osamosvojitvi zgoraj opisani namen študentskega organiziranja zvodenel in je ŠOU postal plen študentskih oligarhov, ki preko sumljivih projektov izčrpavajo študentski denar? O čemer so že večkrat poročali mediji, še posebej Radio Študent. Očitno gre za dolgotrajen proces preobrazbe študentske organizacije v paradržavni mehanizem privatizacije vseh dejavnosti, ki so v javnem in študentskem interesu. Absurd je, da si trenutno vodstvo ŠOU dovoli sklicevati na voljo in interes študentov, kljub temu, da se je aktualnih študentskih volitev udeležilo pet odstotkov volilcev. Eden bolj norih očitkov in hkrati izgovor za ukinitev financiranja je, da naj bi ta pred zadnjimi volitvami organiziral in usmerjal opozicijo proti vladajočima stankama. Neutemeljen in smešen očitek, ki dokazuje totalno odtujenost funkcionarske elite.

Eden od uporabnikov Facebooka je opisano situacijo komentiral z besedami, “da noben lastnik ne bi prenašal, da ga lasten medij pljuva”. Prav ta izjava ilustrira zmoto študentskih oligarhov in njihovih podpornikov, ki se do Radia in ostalih delov ŠOU obnašajo kot privatni lastniki. Gre za trk dveh radikalno nasprotnih principov delovanja: javnega in privatnega interesa. Prevlada privatizacijskega uma, ki kraljuje tudi zaradi pasivnosti študentske populacije, povzroča demontažo družbene lastnine študentov. Upam, da Radio Študent zažene širše gibanje, ki bo oblikovalo predloge za drugačen, bolj demokratičen in samoupraven način študentskega organiziranja. Kaj ni interes študentov in vseh nas, da Radio kritično poroča o delovanju ŠOU funkcionarjev, ki upravljajo z javnim denarjem? Je študentom res postalo samoumevno, da se privatni interes študentskih oligarhov enači z interesom študentov? Ne verjamem. Za ilustracijo povedanega si poglejmo dva primera, ki demantirata argumente oligarhov o nujnosti varčevanja in ukinjanja sredstev namenjenih Radiu Študent. Drži, da je koronska kriza prizadela tudi delovanje ŠOU, kljub temu pa še zmeraj razpolagajo z znatnimi tremi milijoni evrov. Ukinitev vsakršnih sredstev za Radio Študent je tako očitno motivirana tudi z utišanjem kritičnega medija. Medija, ki je tudi v času bivše države deloval oporečniško. Kampus, glavni projket oligarhov, je kljub krizi prejel tristo petindvajset tisoč evrov. Javno pozivam študentske oligarhe, da upravičijo porabo teh sredstev v interesu študentov. Še ena povedna primerjava je cena svetovalske ure Andreja Boleta s sredstvi, ki jih porabi Radio Študent za izvedbo programa. Za 40 evrov, kolikor jih dobi za svetovalno uro, Radio Študent izvede štiri ure programa v živo, vključujoč celotno izvedbeno ekipo: pisca/novinarja, tehnika, špikerja.

Današnji študentski tajkuni Radia ne morejo privatizirati, s tem bi ga uničili od znotraj in unovčili ferkvenco, lahko pa ga prodajo »najboljšemu ponudniku«, s čimer bi mu povzročili velike organizacijske in finančne težave. Za obstoj Radia še usodnejša alternativa težavni organizacijski preobrazbi je umiranje na Odlazkovem medijskem trgu. Pred Radiem in vso zainteresirano javnostjo so naslednji izzivi: vztrajati na radikalnih spremembah študentskega organiziranja, ki bo povečalo participacijo študentov ter prepovedalo delovanje vseh skupin in posameznikov, ki plenijo po študentski organizaciji. Financiranje Radia Študent naj se trajnostno uredi, zaradi njegove kritično – nadzorske vloge pa naj se mu namenijo znantnejša sredstva ŠOU. V primeru, da bo Radio prisiljen ŠOU zapustiti, pa mu je potrebno zagotoviti enako stabilen finančni vir, ki bo preprečil notranje sesutje Radia. Legitimnost Radia Študent namreč poleg njegovega vrhunskega programa temelji na pretočnosti kadrov, izobraževanju mladih ljudi ter trdoživi, obnavljajoči se samoupravni skupnosti. V interesu vseh nas je, da se take vrste medij ohrani in razvija.

 

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     

Simon Smole – Radio Študent – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Simon Smole
O avtorju
Simon Smole je filozof in sociolog. Redno sodeluje s kulturno redakcijo RŠ. Je tudi publicist, kritik in avtor radijskih iger.