/ 

Spomin na koze

    
Luan Starova – Simon Smole – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Luan Starova: Čas koz, prevedel Aleš Mustar, spremna beseda Lidija Dimkovska, zbirka Moderni klasiki, Cankarjeva založba, 2019

 

Čas koz je roman makedonsko albanskega pisatelja Luana Starove. Kratkega obsega in s preprosto fabulo deluje kot humorna politična basen. A natančnejši razmislek ob branju nas prepriča, da gre za zgodovinski roman ali natančneje roman zgodovinskega spomina. Življenje ljudi na določenem geografskem območju v določeni zgodovinski epohi je zgolj dejtveno izhodišče za pisateljevo premišljevanje povezav in napetosti med fikcijo, mitom in zgodovinopisjem ter seveda med kolektivnim in individualnim spominom. Analiza romana Čas koz se mora vzdržati ideoloških sodb in povzemanja zgodovinskega dramskega loka. Navidezna jasnost fabulativnega zapleta prekriva desetletja nanosov spominov, tradicije, ljudske modrosti in vseh oblik pripovedovanja zgodb. Roman je del obsežne in nedokončane serije romanov imenovane balkanska saga Luana Starove, nedovršenost sage, ki bo očitno zaobjela pisateljevo ustvarjanje do smrti, priča o tem kako izzivalna je zgoščenost zgodovinskega dogajanja na Balkanu za literarno obdelavo.

Zaupanje v moč književnosti, da skozi fikcijsko sito izrazi formo mentis zgodovinske skupnosti in posameznika, da se preplete z nezanesljivostjo, fragmentiranostjo in tudi zmanipulinarostjo človekovega spomina. Čas koz skozi prvoosebnega pripovedovalca odkrije načine razmišljanja in spominjanja zgodovinskih poražencev. Otrokova pripovedna perspektiva, ki je prevladujoča v romanu, zdrsne občasno v množinsko optiko „mi“. Več-časovna perspektiva se vzpostavi z naknadnim pripovedovanjem odraslega, kar omogoča vtkati v fabulo naknadno, časovno distancirano rekonstrukcijo aktualne ali aktualistične optike udeleženca. V romanu je družina pripovedovalca glavni akter, kar pomeni, da imamo poleg posameznika in kolektiva še tretjo vmesno enoto, ki ima specifično zalogo smisla in formacijo spomina.

Geografija dogajanja v romanu je namenoma nevtralno označena, a seznanjenemu bralcu je jasno, kje se odvija pripoved. Iz konteksta lahko razbere, da gre za Skopje. Morda je smoter takšne zastavitve pokazati na diahrono dimenzijo odvijanja zgodovine, na zamenljivost zgodovinskih akterjev, zamenljivost velikih sistemov. Na univerzalnost zgodbe, ki skuša izluščiti človekov odziv na zgoščenost zgodovine na teh prostorih. Pomembnejša od lokacij dogajanja so za pisatelja arhiteturna obeležja zgodovinskega spomina. Glavni trg v romanu predstavlja prostor, kjer se v vsaki epohi odvijajo prelomni zgodovinski dogodki. »Tukaj se je najpogosteje ustavljala ali hodila mimo zgodovina. Na trg so prihajale prve okupatorske enote, tukaj so osvoboditelji proglašali zmago, dogajali so se veliki delavski mimohodi, veliki mitingi,« opiše Starova pomembnost trga na začetku romana. V romanu Most na Drini Iva Andrića nastopa kot zgodovinska spominska opora in gibalo fabule most, sicer očiten simbol povezovanja, a tudi opomnik smrtonosnega večnega vračanja imperijev in velikih ideoloških sistemov na Balkan. Utrdba, kjer se odvije zaključek romana, zaokrožuje materialno podstat zgodovinskega spomina.

Zgodovinski okvir romana je konec druge svetovne vojne in instalacija novega politično-ideološkega režima, ki v imenu razrednega boja stremi k transformaciji kmetstva v proletariat. V dolino so v imenu tega boja pozvani kozjerejci, da se s svojimi kozami zadnjič sprehodijo skozi glavni trg. A kot že poudarjeno, Čas koz ni klasičen zgodovinski roman. Pripoved je skopa z ideološkim diskurzom, z zgodvinskimi in teoretskimi razlagami, optika obravnavanega obdobja je premaknjena, posredovana skozi metafore in simbole. Koze so torej simbol, ki se skozi roman razkrije, kot večplastna razširjena metafora. Po odločitvi Informbiroja se zaostri razredno obračunavanje, koze tako postanejo glavna nevarnost in ovira pred ideološkim poenotenjem. Pomor koz je tragikomična vaja novih vladarjev, metafora za odtujenosti menjajočih zgodovinskih režimov, ki vedno naletijo na socialno in kulturno kompleksnost Balkana. V Času koz in večini „balkanskih romanov“ Luana Starove se problematizira „janičarski paradoks“. Pisatelja fascinira univerzalni fenomen ideološkega suženjstva. Tuja cesarstva ali politični sistemi so zmeraj jemali lokalne ljudi ter jih »prevzgajali«, da so postali »pravoverni« in služili tem istim cesarstvom ali političnim sistemom.

Upor takšnemu suženjstvu v romanu predstavljata dva lika. Lik Čange v romanu nastopa kot nasprotje očeta učenjaka, a skozi prijateljevanje z njim se izkaže, da sta si podobna. Čanga je sicer neformalni vodja kozjerejcev, neustrašni borec za pravice „staroselcev“, ki je predestiniran za balkanskega mučenika, kar se v zaključku romana tudi uresniči. Čanga je utelešenje pred-destruktivnega časa, rojevanja življenja onkraj zgodovinskega časa, neprestanega kroženja organskega. Oče pa bolj spominja na samega pisca romana, saj je njegov življenjski smoter rekonstrukcija in idealistično poenotenje individualne in splošne zgodovine Balkana. Oče preživi večino časa pred zgodovinskimi knjigami z željo, da bi zgodovinsko naracijo sestavil brez tabujev in dogem zgodovinskih zmagovalcev. Historiografija namreč tako za pisca kot očeta ni vednost, ki bi izpričevala resnico o balkanski zgodovini. V tej patriarhalni matrici romana je tretji, sicer odsotni, lik pričakovano Vodja, dosmrtni predsednik. Mati je čustveni steber družine in uteleša nakopičeno modrost trpljenja, ki pa je nema pred abstraktnostjo zgodovinskih knjig.

Starova skuša iz romana v roman svoje balkanske sage skozi metafore začrtati pot, ki se nikoli ne konča: pot poražencev zgodovine. Posebnost pisanja Luana Starove je, da ustvarja poseben vpogled v neko obdobje na »premaknjen« način: z uporabo strategij alegorizacije, katerih cilj je v simbolični preobleki ponuditi poseben vpogled v poseben zgodovinski položaj balkanskega prostora.

Roman albanskega pisatelja Ismail Kadareja se v romanu Palača sanj podobno poslužuje metaforike, da bi literarno uobličil ideološko totalnost enega od obdobij na Balkanu. Palača sanj je ustanova, v kateri se zbirajo, prebirajo, interpretirajo in hranijo sanje prebivalcev celotnega Otomanskega cesarstva, da bi z njihovo pomočjo razbrali prihodnost in pravočasno ukrepali. Roman je očitno groteskna, a srhljiva alegorija ideološke totalnosti. V romanu Čas koz totalizirajoči ideološki sistem novih nasilnih razmejitev zahteva od intelektualca, tako lika očeta kot pisca romana, da iščeta nove pripovedovalske perspektive, ki izhajajo iz depriviligirane pozicije. Smoter romana Čas koz je ustvariti svojevrstno protipripoved oziroma protispominjanje.

V zaključku romana se kozji poglavar Čanga skupaj s čredo koz skrije v podtalje mestne utrdbe. Nove oblasti ga zaman iščejo, da iz podtalja priteče kozje mleko, kar simbolično nakazuje neuničljivo vitalnost oziroma inat, kot bi rekli na Balkanu. Tematika žrtvovanja je še eden od zgodovinskih sindromov Balkana, ki je prisoten v romanih Starove. A nerazrešen zaključek romana sugerira, da Čanga živi naprej v domišljiji, v spominu očeta, njegove družine in ostalih kozjeljubcev. Čanga postane mitološko bitje za poražence zgodovine. Izvor alternativnega kolektivnega spomina. Balkan v romanu Luana Starove predstavlja konkretno obliko skupnega življenja, kjer se v nasprotju z ideološkimi konstrukti uradnega zgodovinopisja ohranja nakopičena, neuničljiva modrost tam živečih ljudi.

Starova sooča v svojem pisanju fikcijo, domišljijo, mitski spomin, avtofikcijo z: faktografijo, dejstvi, dogodki, življenjem. Pisatelj si za razliko od zgodovinarja prizadeva postati suvereni razsodnik dveh sfer: fikcije in faktografije. Pisatelj obvladuje obe sferi (vključno z zgodovino), da bi iz njih izluščil resnico. Roman Čas koz sodi v takšno vrsto pisanja.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  
Luan Starova – Simon Smole – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Simon Smole
O avtorju
Simon Smole je filozof in sociolog. Redno sodeluje s kulturno redakcijo RŠ. Je tudi publicist, kritik in avtor radijskih iger.