/ 

Umor na Masarykovi

   

Simon Smole o zgodbi Umor na Masarykovi

V klasično formo kratke zgodbe skušam vnesti elemente, ki bodo destabilizirali pričakovano narativno linijo. Anonimni akter, ravnodušnost do časa in prostora, nadrealistični vložki, aporetični zaključek, nerazložljivi narativni preskoki in prehodi, vse to spominja na postmodernizem, in morda tudi je.  Zgodba je inspirirana z resničnim dogajanjem, a ohranja tisto stopnjo neprepoznavnosti, ki ji daje univerzalni značaj. Nekdo bi rekel, da ji gre bolj za atmosfero, kljub podrobnim opisom vsevednega pripovedovalca oziroma satelita.

   

***

   

Jutro, kot vsako drugo. Vstal je, niza jutranje rituale, kot se spodobi za jutro, kot vsako drugo. Odpira vrata, po naučenem vrstnem redu, tista od sobe, nato kuhinje in tista straniščna za konec. Nekatera za sabo zapre, druga ne. Vhodna vrata stanovanja vestno zaklene. Pri takšnih opravilih je zanesljiv. Živahno se spusti po vijugastem stopnišču, ob tem poskakuje kot razposajen poni pred visoko oviro. Odpira vhodna vrata bloka, na hitro pokima z glavo v pozdrav sosedu, ki odvrne pogled, kot da je videl utelešenje narobe obrnjenga križa. Zunaj je in blokovska jutranja opravila so za njim. Meteorološki pogoji so vzpodbudni. S suverenostjo čarovnika zavije desno od glavnega vhoda in se z roko dotakne vratu točno v trenutku, ko se zasliši kovinski žvenket težkih vhodnih vrat bloka. Na nezamisljivi višini mu sledijo sateliti, medtem ko s pogledom, usmerjenim v tla, skenira betonsko traso, ki vodi iz spodnje v zgornjo Šiško. V trafiki kupi časopis. Delovo plahto kar tam brez zadržka razvije pred prodajalkinim začudenim obrazom, a jo tako vsaj za kratek čas skrije pred jutranjimi kupci. Pogled se mu zaustavi na mastno odtisnjenem naslovu na prvi strani: Zločin na Masarykovi! Vse se je zgodilo kot v hollywoodskem filmu! Naslov ga nažene proti prostoru, kjer se zbirajo krokodili. Bar z imenom Kroki je eden tistih lokalov, ki so v simbiozi z Mercatorjevimi trgovinami. Na velikem televizorju nad šankom prevladuje rdeča barva. Notranjost lokala spominja na minule čase. Oster pogled gosta prepozna znani logotip CNN, ki v bar neuspešno vnaša duh kozmopolitstva. Sivobradi modrec Wolf Blitzer z vso banalno resnostjo televizijskega voditelja zaslišuje strokovnjaka za krvne delikte v rekreacijskih objektih. Ameriko, po televizijski melodrami sodeč, skrbi neustavljiva serija umorov v fitnesih. Dobro obveščeni prenapetež druščini za šankom vehementno tolmači pogovor. Umori so posledica hormonskih terapij, pravi, ki so pravi hit med belimi moškimi ameriškega srednjega zahoda. Za šankom si brez posebnega zanimanja za čas in prostor izmenjujejo domačne fraze, nikogar ne skrbi dogajanje v Ameriki. Tolmač se vse bolj posveča svojemu napol praznemu kozarcu. Na tako pomembna vprašanja nihče nima odgovora in ga tudi ne išče. Kroki je oaza za govoreče krokodile, ki svoje življenje zlahka zbašejo v Lidlovo vrečko. Nasproti šanka zagleda nenavadno poznan parček, njun prepir ga prestavi iz ene resničnosti v drugo.

Nenadoma, kot da bi potoval skozi zono somraka, se znajde zunaj, pred znanimi ljubljanskimi stavbami, a daleč od Krokija. Sateliti izračunavajo algoritme. Kam se je namenil in kam bo vstopil? Vstopi v lekarno. Možaku za pultom nekaj goreče razlaga, skozi odebljeno steklo izložbe ne uide niti najmanjši šum. Nekajkrat skloni glavo med pogovorom, lekarnarjev vrat je nasprotno ves čas trdno vzravnan. Skupaj z nenavadno pričesko spominja na jonski steber. Vsakih nekaj trenutkov pomežikne, najprej z enim in nato drugim očesom. Obrne se in brez pozdrava zapusti lekarno in lekarnarjevo vzravnanost. Neobčutljiv za dogajanje v okolici si ogleduje škatlico v razprti dlani, kot da gleda v najlepšega vrabca. Vtakne jo v notranji žep jakne, dvakrat rahlo poboža zunanji del jakne, točno na mestu, kjer je blago rahlo izbočeno. Zapodi se čez cesto in izgine med ulicami. Hodi, kot da se ne bi zavedal neprestanega satelitskega nadzora, ne pogleduje levo in desno, še manj navzgor. Po kratkih stopnicah dvonadstropnega bloka se povzpne do vrat z nerazumljivim napisom v kitajskih pismenkah. V notranjosti, po vsej verjetnosti pripadnika Triad, strmita v Edija Pucerja na televizijskem zaslonu. Smukne jima za hrbtom in se zapre v sobo. Vsede se za pisalno mizo in skuša umiriti. Ritem dihanja je preveč usklajen z zvočnim ritmom fliperskih aparatov nadstropje niže. Zastrmi se naravnost v ekran računalnika, kot da bi čakal na ukaz iz črne globine ugasnjenega ekrana. Telo že počasi dohaja svoj naravni ritem. Nenadoma nagne glavo nazaj, kot bi ga nekdo jezno zgrabil za lase, in si v usta strese pest malih rdečih frnikul. Dihanje se umirja, oči so osredotočene na črnino računalniškega zaslona. Glava mu omahne na tipkovnico ravno v trenutku, ko se odprejo vrata in v sobo vletijo vsevedni sateliti.

  

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Simon Smole
O avtorju
Simon Smole je filozof in sociolog. Redno sodeluje s kulturno redakcijo RŠ. Je tudi publicist, kritik in avtor radijskih iger.