Bosanska savna

»K ekstatični naravi umetnosti sodi, da na podobe sveta gleda z ironičnim in včasih ciničnim odmikom,« pravi v slovenščino sveže prevedeni knjigi Zlo ali drama svobode Rüdiger Safranski. Posebnost umetnosti, še posebej literature je, da zanjo ne veljajo zakoni fizike, zaključena dejstva zgodovinopisja, logične nujnosti ali pravilnosti filozofskega spoznanja. Paradoskalno lahko književnemu delu zaokroženost, celovitost zagotavlja časovno – prostorski kaos in kontingentnost imaginacije, ki stvarnost in človeška dejanja prelamlja pod posebnim kotom, ter tako ustvarja romanu lasten, svojstven model stvarnosti. Roman Turist v težavah Emirja Šakovića, ki je nedavno izšel pri založbi Sophia, lahko prav zato pri bralcu izzove čudenje ali tesnobo.

Turist v težavah je nominalno roman toka zavesti, a bi ga brez težav lahko uvrstili v mnoge žanre: potopis, avtobiografijo, reportažo, ljubezenski roman in celo vojni roman. Sestavljen je iz štiridesetih kratkih, nenaslovljenih poglavij, ki bi jih lahko brali tudi v drugačnem vrstne redu. Šakovićeva romaneskna pripoved ni linearna, prej gre za artikulacijo duhovne stvarnosti, ki resnice ne „išče“ v dejanskem, ampak svet soustvarja, zato se težišče prenese na tok misli, na avtodialog glavnega akterja. Preteklost postane del sedanjosti in obratno v stalni igri asocijacij in časovno prostorskih dimenzij. Resnično kronotopičen je namreč jezik, ta je zakladnica podob in vsak vstop v pomen in smisel romana Turist v težavah je mogoč le, če razumemo, da prostor in čas nista vnaprej dana, ampak sta za pisca vzvoda obvladovanja stvarnosti.

Glavni lik Emir, neuveljavljeni pisatelj, bivši vojak, brezposelni vagabund, neuslišani balkanski ljubimec, islamski skrajnež in nenazadnje turist prebiva in pije v Helsinkih na povabilo in strošek finskih prijateljev. Napeta ušesa domačinov si želijo od njega predvsem izpovedi o vojni v Bosni. Bolj kot za univerzalno nezmožnost pričevanja o človeških tragedijah gre v romanu za ironični odmik od neizogibno patetične izpovedi, s katerim se Emir imunizira pred velikimi zgodovinskimi zgodbami. Linearnemu napredku zgodovine Šaković vsili perspektivičnost resnice opazovalca, ki nima središča, povsod je in nikjer. »Prihajam iz središča Evrope, iz dežele, kjer se je nekoč lepo živelo. Vprašal sem jih, kako me vidi Finec (če me sploh vidi). Moj obraz bi lahko bil obraz Srba, Hrvata, Albanca, Bolgara, obraz kateregakoli predstavnika teh komaj poznanih narodičev. Kdo sem konec koncev, vzhodnjak ali zahodnjak? Jaz sem brezposelnež, ki je slučajno pristal v Helsinkih, ki so vzhodneje od Sarajeva. Obupanec, ki poje svoj labodji spev, sem to jaz? Državljan sveta, čeprav prihajam iz neke vrste geta? Patetičen človek? Brez dvoma. Navaden bedak.«

Spodletelost v iskanju izgubljenega smisla potiska Emirja v morje brezupa in razvita Finska nima rešilnega jopiča. Kulturološke razlike med Finsko in Bosno so povod za objestno igranje z njimi. Groteskne zamenjave zgodovinskih vlog, humornih bistroumnih nesmislov, narcisizmov velikih razlik med Zahodom in Balkanom in spekulativnih scenarijev v dialogu pripovedovalca s samim sabo. Šaković na ta način svobodno preobraža in obnavlja svet, ki ga rušijo „vsiljivost“ pojavnega sveta, rigidnost govorice, kulturne etikete, politična govorica floskul, ki je izkušnjo vojne v Bosni reducirala na kolonialističen diskurz. Glavni lik večkrat aludira na samoumevnost rasizma, ko na pol v šali zaključuje stavke z: »nikoli ne zaupaj muslimanu«. Humor v romanu na nek način spaja svet, ki grozi z razpustitvijo v nepomirljive otočke (ne)smisla. In brez razlike nevtralizira izpovedno patetiko, ponavadi prisotno v pisanju o vojnih stradanjih, bedi povojne Bosne ali nesrečni ljubezni. Tudi v svojih pesmih Šaković humorno ironizira velika metafizičnima vprašanja. »So dnevi/ ko poslušam kanarčkovo čivkanje v kletki / in mu medtem pojasnjujem / o (z)možnosti petja po Auscwitzu.« (prevod S.S.).

Zlagoma se v romanu razkrije razlog stopnjevane emocionalne napetosti glavnega lika. Emir je imel v Sarajevo romanco s poročeno Švedinjo in zdaj, na Finskem, ju loči le še zamrznjeno morje. Priložnost torej za neposredno konfrotacijo s stvarnostjo, telesni in verbalni stik, ki pa se kljub vsemu ne uresniči in roman ostane v krožnici okoli nulte točke pripovedovalca. Prepričljivost in koherenco romanu, ki bralca stalno vrti na vrtiljaku, ohranja prav ritem in tempo pripovedovanja in seveda piščevo igranje z jezikom, s premeščanjem ustaljenih pomenov. Dokler dinamika pripovedovanja ne pojenja, je branje v užitek. Prebral sem nekaj daljših odlomkov v izvornem jeziku in izguba ritma, ki je inherentna določenemu jeziku, je v prevodu moteče opazna. Roman v slovenskem jeziku izgubi žmohnost in edinstvenost bosanskega humornega igranja s sintakso. Predstavljajte si recitiranje v slovenščino prevedenih besedil Eda Maajke.

Roman Turist v težavah je roman, ki temelji na zmožnosti jezika. In prav to, kot rečeno v uvodu, lahko bralca šokira in celo odvrne od branja, saj knjiga nima jasno razločljive vsebine. Na straneh se nizajo podobe, ki označujejo trajanje, trajanje življenja. Takšen edinstven način pisanja Šakovića uvršča na margino bosanske književnosti. Romana namreč ni moč „nacionalizirati“ v kanonsko linijo pravovernih pisateljev. Turist v težavah tudi ni primer čiste estetske vrednosti politično neomadeževane književnosti. Vrednost Šakovićevega romana za bralca je v tem, da vabi k resnemu, a tudi veselemu branju. Ob tem pa bralca ne odrešuje njegovega dela odgovornosti. Na koncu gre vedno za zgodbo, različni so le načini njenega upovedovanja in branja.