Seth Michelson – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Prevoda sta bila narejena na seminarju profesorice Darje Pavlič ob konferenci Stiki in podobnosti med slovensko in ameriško poezijo (ZRC SAZU, 2019)
***
Kozmopolitična fuga
Begunci iz Sirije se raztreščijo na morskih čereh
blizu Lezbosa, kjer je Sapfo
pela ne muči nikar me, ne daj, da srce mi gine v bridkosti, verz
se mi vrti v glavi, ko se zbudim iz očesne operacije:
mehka belina moje desne sfere
razrezana, curlja: soba za okrevanje
zamegljeno rdeča, jaz pa se trudim znova pojaviti
iz temnih voda in poslušam novice na radiu:
mehiški imigrant, ki govori špansko,
v nasadu jabolk v Pensilvaniji:
a mi me gusta la vida, v naglici pobira: deset
ur na dan, šest dni v tednu, ne ustavi se niti,
da bi odtočil, es mi vida, oh, svetleče sadje,
trgatev sanj; vzemi si odmor, dragi bralec,
da dvigneš jabolko proti nebu, dokler se ne zasveti:
sočno rubinasto rdeče, domačno in zanesljivo
v tvojem oprijemu, kar je nekoč bilo
pobiralčevo, je zdaj tvoje: sladkost
utrgana v obstoj, naložili in prodali
so jo kmetje v flanelastih srajcah in blatnih škornjih,
ki zvrhane košare zvrnejo na mize ob cesti,
da se jabolka odkotalijo ven kakor imigranti,
ki jih iz čolnov vrže v grobe valove
in jim oči žge morska pena, dvoje teles, ki
jih je solna voda že pogoltnila,
ostali pa z rokami udarjajo po ledeni površini
v razbitem upanju in kričijo:
bolečina razbite migracije,
upanje kot na trske raztreščen čolnič,
in mehiški delavec ravnokar govori
lo que te llevas contigo
es solamente lo necesario,
njegov zvok tako jasen, da ga vidim pred sabo:
kako pobira jabolka iz stojala za infuzijo
in meče vsako gorečo kroglo
v pleteno košaro na drugem koncu sobe:
sadje, ki reže
skozi prostor med nama,
rdeče sledi nebesne sape,
rdeče kot prvi rez kirurga, najin vid
preplavljen z jasnostjo,
zato si utrgaj jabolko, sestradan bralec,
in ga zmelji med zobmi: njegov sok
je naša molitev, ki ti polni usta,
vabilo k upanju.
Prevedla Ariela Herček
***
Kako nenavadno, da lahko vsako jutro
vkorakamo v novo svetlobo, isto
mesto, isti pločnik, vendar nekako
ob tej zori: sredi Los Angelesa, konec maja,
in ti hodiš sam,
bel plamen, ptice pojejo,
ko premlevajo včerajšnje novice:
aortna stenoza; vaše srce, gospod,
pušča. Tako postaneš
v svetlobi tega jutra
izpraznjena človeška postava, katere robovi migetajo od vročine: zvezda,
ki krvavi svoj sij v temino vesolja,
da zakličeš z glasom,
ki obenem je in ni tvoj,
Koliko udarcev –
radosti in okrutnosti –
ko nas uničuje življenje?
Prevedla Vida Jocif
***
Strange how we can walk
into new light each morning, same
city, same sidewalk, but somehow
this daybreak: downtown L.A., late May,
and you’re walking alone,
a white flame, the birds singing
as they mull yesterday’s news:
aortic stenosis; Your heart, Sir, it’s
leaking. So you become
in this morning’s light
a blanked-out human figure, edges
rippling with heat: a star
bleeding luminosity into a dark universe,
causing you to cry out in a voice
that’s both yours and isn’t
How much bludgeoning—
by joy, by cruelty—
as we’re unmade by living?
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Seth Michelson – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
