/ 

Birokracija zdaj!

  
Sergej Harlamov –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
     

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Sergej Harlamov je, ko smo ga prosili za komentar h kratki zgodbi, navedel citat Tomaža Mastnaka

»Ko pogledate, kaj ljudje delajo, bi bilo res bolje, če ne bi delali nič.« (Tomaž Mastnak v intervjuju za Mladino)

  

*** 

   

Z eno samo potezo je odprl hladilnik in ga zopet hipoma zaprl. To je bila nevrotična igra, v kateri je zadnja dva dni s fanatizmom poskušal nadmojstriti nenadkriljive koordinate resničnosti do te mere, da bi se upognile in od sebe dale drugačen končni izid. In res, ta zgodnji popoldan so zevajoča vrata gospodinjskega aparata nakazovala neko spremembo, ki mu je sicer ni uspelo docela zapopasti, a tako imenovani šesti čut mu je vsemu navkljub vztrajno najedal, da se je v oziru na včerajšnji dan nekaj spremenilo. Toda kaj? Ponovil je partijo in k sebi zopet potegnil vrata hladilnika – po njegovi notranjosti so se med zasušenimi organskimi madeži valjale prazne embalaže – edino, kar bi iz tega klavrnega tihožitja še bilo moč porabiti, je bil velik, napol prazen kozarec gorčice in plastenka vode, ki jo je večer pred tem napolnil pod kuhinjsko pipo. Na zahodu nič novega, torej, ali pač… nenadoma ga je spreletelo, da se luč v hladilniku ni prižgala. Previdno je potipal žarnico in bele, hladne stene – ali, bolje rečeno, stene, ki so še včeraj oddajale ohranjujoči in hranilni hlad. Že se je začel spraševati, katero peripetijo bi mu bilo lažje prebroditi – pokvarjeni hladilnik ali odklop elektrike? – a ga je stikalo za luč, ki je kliknilo v prazno, odrešilo vsakršnih nadaljnjih dilem. Ponegodoval si je v brado in se sesedel na tla balkona ob vrtni stol z amputirano okončino, da prebavi nedavne dogodke, če mu že hrane ni bilo dano.

Iz žepa trenirke je potegnil mobilca, da bi prečesal svoje stike in skušal med njimi izbrskati potencialnega posojilodajalca. Z nervoznim gibom palca je odpravil varnostno opozorilo o nizki napetosti baterije ter manično skrolal gol in dol po tabeli kontaktov svojega profila na knjigi obrazov. Če nič drugega je imel vsaj to srečo, da je živel neposredno nad pritličnim pajzlom s prosto dostopnim spletom, kar ga je, navzlic dejstvu, da mu je mobilni operater že kak teden nazaj prerezal nevidne žice, ohranjalo v komunikacijski mreži. Zavzdihnil je. Prvič v življenju si je resnično zaželel, da bi se gibal v drugačni zaključeni družbi. Nihče iz njegovega notranjega kroga ni bil finančno kaj prida na boljšem – pravzaprav je bil, kolikor se je spominjal, skorajda vsakemu članu te svoje maloštevilne bratovščine še zmeraj dolžan po par desetakov. V časih, ko so bile njegove ekonomske neprilike še znosne, to je, ko mu je denarja zmanjkalo šele zadnji teden pred nakazilom socialne podpore, se je namreč striktno držal pravila, da je bolje razpršiti lastno finančno tveganje med več posojilodajalcev in se pri vsakem od njih istočasno zadolžiti za kak manjši znesek. Znancev, ki jim je na finančnem oziroma zaposlitvenem področju šlo bolje (in so prav zato postali zgolj znanci), pa si zaradi tistega prgišča integritete, ki ga je še premogel, ni upal vabiti na pijačo, za katero itak ni imel prebite pare. Kaj pa dobri stari as iz rokava, starši, pravnomočni lastniki stanovanja? Roko na srce, njih ni vštel niti v razširjeno shemo krpanja fiskalne luknje – če je o posojanju denarja s strani članov družine kaj vedel, je bilo to, da se v njihovih rokah kaj hitro prelevi v pripravno orodje za poznejše izsiljevanje. (Slednje se je praviloma zrcalilo v enostavčnih povedih v velelnem naklonu, kakršni sta bili recimo »Poišči si že šiht!« in »Spravi se nazaj na faks!«) Po krajšem oklevanju ob enem izmed imen na seznamu je raje vklopil letalski način in zaklenil telefon, da bi privarčeval na bateriji.

Skobacal se je na noge in izginil v stanovanje, iz katerega je bilo naslednjo minuto slišati zgolj histerično loputanje kuhinjskih elementov. Ob pogledu na poginule molje, ki so izstradani obležali v notranjosti pohištva, se je spomnil na nedavni članek o hranilni vrednosti žuželk – nekateri hip mediji so v njih videli vzhajajoči prehranjevalni trend in jih razglašali celo za novo super hrano, bogato s prepotrebnimi beljakovinami… obotavljajoče je opazoval njihova trupelca, na koncu pa zmajal z glavo in zadrlesnil z vrati. Ker se mu je že sama misel na to upirala, se mu je uprl še želodec (ali pa je bilo ravno obratno), zato je zavrnil sleherno možnost za to, da bi v družbi, ki zavrže na tone hrane (kakor radi izpostavljajo dežurni moralisti) žrl žužke… no, morda pa je bil samo njegov pogled na gastronomijo nekoliko konservativne in evrocentrične nravi, je pomislil. Svojemu položaju navkljub se je moral nasmejati tej neumestni pripombi.

Neodločno se je ozrl okoli sebe. In kaj zdaj? Kaj naj? Bolj za šalo kot zares se je skušal vživeti v vlogo vlomilca – kar se mu je zdelo glede na situacijo veliko bolj enostavno, kakor usvojiti njemu tako zelo tuji način razmišljanja nekoga s podjetniško žilico – kaj bi torej lahko v tem enosobnem stanovanju prišlo prav nepridipravom, ki prekupčujejo z ukradeno robo? Socrealistična notranja oprema, stara nekaj več kot tri desetletja, žal ni visoko kotirala na spisku želja starinarnic – nadebudni študenti humanističnih smeri, po pravilu občudovalci materialne kulture propadlega režima, pa so bili še na slabšem kot on – čeprav se je, odkar ni bil več upravičen do socialne podpore, njihov položaj v primerjavi z njim (vsaj na papirju in v luči statistike) čudežno izboljšal. Hmm… kaj bi na njegovem mestu porekel nepremičninski agent? Pa da vidimo: za primerljive bivalne prostore (35 kvadratov, balkon, 4 kilometre zunaj središča mesta) so lastniki stanovanj lahko pričakovali kakih 500 do 550 evrov mesečne rente – kar je znašalo okrog tričetrt minimalne plače, če si imel srečo in nisi bil do kolen v dreku tako imenovanih prekarnih delovnih razmerij. Toda odločilno vprašanje je bilo, če se je za ta znesek pripravljen odpovedati zasebnosti… saj, nič ne reče, izkušnje s socimrovanji v študentskih letih so bile večinoma zabavne, a pod nobenim pogojem se ni več hotel vrniti v dvoposteljne sobe in k sekstingu za zaklenjenimi vrati skupnega veceja… in, hja, kaj bi natvezil staršem, ko bi jim ob nenapovedanem obisku vrata odprla neka xy faca ali, še huje, gruča natripanih afterpartijašev, kakršen je bil, roko na srce, precejkrat tudi sam. Nak, ne pride v poštev.

Vrnil se je k hladilniku in na dušek izpil pollitrsko plastenko, zdaj že sobne temperature, in stegnil roko po kuhinjski pipi – to je bila prva dobra novica tega dne: za vodo ga še niso prikrajšali. Z izvirom življenja pod pazduho je med zvijanjem cigarete odhlačal na balkon. Med puhanjem dima se je naslonil na ograjo in globoko vdihnil. Niti izpostavljenost svežemu zraku ga ni zmogla razvredriti. Kolikor je slišal iz ust kolega od kolega, je lokalna izpostava agencije za okolje na županovo željo preselila postaje za merjenje onesnaženosti zraka na obrobje občine, kar je imelo za posledico pretirano optimistične izsledke vsakodnevnih meritev, mestu pa naposled omogočilo, da se je okitilo z nazivom Zelena prestolnica Evrope. Nekoliko je nagnil glavo in prisluhnil nepretrganemu hrupu prometa na bližnji vpadnici. Ozrl se je po balkonih blokovskega naselja in ugotovil, da je edini, ki moli svoj nos v to sivo asfaltno popoldne. Je mar možno, da so vsi ostali na dnevni raboti? Ali pa se zgolj skrivajo pred sosedi, da ne bi ti njihovih malih sladkih brezdelnosti in razvad naznanili pristojnemu centru za socialno delo… skomignil je z rameni in dal neobstoječemu opazovalcu vedeti, da odgovora na to retorično vprašanje ni našel.

No, kaj? Naj si še sam poišče kak šiht? Kadar se je skušal udinjati kot mezdni delavec, so njegovi delodajalci hitro ugotovili, da ima premalo delovnih izkušenj, ne zmore doseči dnevne norme, nima ročnih spretnosti, ne zna uporabljati vejic in programske opreme, da je površen in mu hitro upade koncentracija, da ob skupinskih delovnih nalogah ne komunicira s preostankom kolektiva, kaže premalo zanimanja za svoje delo, da nima ne ambicij, ne za posel potrebne strasti – skratka, da je len in neuporaben, čemur ni niti sam oporekal. Zato je skušal nekako racionalizirati, da je njegovo zavračanje dela pravzaprav etična drža, katere glavni cilj je bil prihraniti zaposlovalcem stroške lastne zaposlitve in izpad dobička zaradi prepozno ali slabo opravljenega dela. Tolažil se je, da njegova neudeleženost na trgu delovne sile omogoča resnično sposobnim in usposobljenim zasesti njim primerno delovno mesto, in da s tem, paradoksalno, na mikronivoju dodaja svoj majhen, a pomemben delež h gospodarski rasti. Hej, sicer pa svet, ki poka po šivih od vseh teh influencerjev ter visoko motiviranih samostojnih podjetnikov, ki bi s tehnološko inovativno kramo radi spremenili družbo na globalnem nivoju, itak ne potrebuje še njegovih »genialnih idej» in vtikanja v red stvari, ki ga ne razume! Rezultat omenjenega svetovnega nazora so bili sicer občasni občutki sramu, krivde in tesnobe, zaradi (ne)upravičenega dotoka davkoplačevalskega denarja v lasten žep, a je po drugi strani menil, da je z vsakim kupljenim produktom vsaj del teh transferjev povrnil v državno blagajno – še mesečni izdatek za opojne substance so njegovi dilerji slej ko prej morali preliti v svoje ali tuje legalne posle, si je prigovarjal… odrinil se je od ograje balkona in se sprehodil skozi kuhinjo do spalnice, ki je služila tudi kot dnevna soba, kjer se je s pridušenim pokom vrgel na razmetano posteljo.

S kotičkom očesa je ošinil odločbo centra za socialno delo, nemarno položeno na nočno omarico, umazano od pepela in odtisov kavnih šalic. Misli raje na kaj lepega, se je bodril in zopet zaprl oči. Prevzel ga je dremež pomešan z nejasnimi blodnjami o dobrih starih časih benigne ekonomske kalvarije. Spomin ga je lahno odnesel celih pet mesecev nazaj, ko so mu, še pred spremembami zakonodaje na področju socialne politike, nazadnje (in očitno zadnjič) podaljšali prejemanje podpore. Spet se je predramil. Je na oglasni deski spregledal hišnikovo opozorilo o kakšnih nujnih vzdrževalnih delih? Ali sosedi prenavljajo stanovanje? Našpičil je ušesa, a o topih udarcih, ki so ga vrnili med budne, ni bilo več ne duha ne sluha. Z nočne omarice je pograbil odločbo in si jo v ležečem položaju pridržal pred očmi. »Evalvacija» … »negativna« … »naložba« … »tvegana« … »utemeljeni sum…« »sredstva nenamensko porabljena« … »ni upravičen«, si je mrmral in obredno ponavljal v polmraku. Hipnotično naricanje je prekinil z grobim spustom rok, še zmeraj oklepajočih se uradnega dopisa, ob boke na posteljo. Včasih je bilo vse tako zelo enostavno, zdaj pa…

Že med spremljanjem seje državnega zbora na kateri so odločali o spremembah ustave, ki so tlakovale pot k drugačni socialni zakonodaji, mu je v grlu nabreknil cmok in popadla ga je nerazumljiva nostalgija po obdobju življenja, ki so ga glasovalni gumbi v hipu spremenil v pičkin dim: stanje v vrsti pred vložiščem, hiter pregled oddanih obrazcev z vsemi pripadajočimi prilogami, vnašanje morebitnih popravkov, poduk o predvidenem trajanju razreševanja zahtevka in… nas-led-njiii! To je bilo to, kot po tekočem traku, brez evalvacij in vprašalnikov o potrošniških razvadah in navadah, in v roku dveh, treh tednov si dobil odločbo in – juhu! – 21. v mesecu si nabavil fasungo in zalogo parti kemikalij za tri do štiri vikende vnaprej, poravnal stare dolgove, potem pa čilal ob knjigah in serijah. Na zavodu za zaposlovanje si že nekako sfural, itak nihče ni zares preverjal, če si pošiljal prošnje za delo, za katere si se gladko zlagal, da si jih, malo si se pretvarjal, da te zanimajo delavnice pod okriljem zavoda, recimo izdelovanje mandal iz starih cedejk, pa je šlo. No, ti dnevi so očitno doživeli svoj prezgodnji konec… kar je vzbujalo vsaj nekaj tihega zadovoljstva med proizvodnimi delavci (po pravilu koncernov v tuji lasti), ki so praktično za drobiž garali v nemogočih delovnih razmerah. To zadovoljstvo je baziralo na novi, socialni zakonodaji komplementarni direktivi ZRSZ, ki je brezposelnim nalagala, da morajo sprejeti vsako delo, ne glede na doseženo stopnjo izobrazbe.

Pred svoj notranji zaslon si je znova priklical parlamentarno razpravo in pordečelo faco ministra za gospodarstvo, kako podaja razloge za svojo podporo spremembam na področju socialne zakonodaje z repenčenjem, da »Vsako podjetje, ki na javnem razpisu pridobi takšno ali drugačno subvencijo s strani države, se pravi davkoplačevalcev, mora najprej nujno predložiti vse potrebne podatke, iz katerih je razvidna smotrnost in stopnja tveganosti naložbe, ves na ta način pridobljeni denar pa mora biti kasneje namensko porabljen – ne vidim torej nobenega razloga, zakaj ne bi istih kriterijev uvedli na področju socialnih transferjev!« ga je citiral po spominu z vsemi poudarki vred in se pačil ob posnemanju njegove obrazne mimike.

Njegov monolog je spet prekinil top ropot, ki mu ni znal določiti natančnega izvora… je zvok prihajal iz zgornjega stanovanja? Namrdnil se je. »Upam, da si si zlomila kolk, vešča stara,» je siknil s pogledom proti stropu. »Ali še bolje, vrat!« Sumil je, da je bila prav upokojena soseda ena izmed tistih, ki so na obvezni evalvaciji prosilca za prejemanje socialne podpore podali negativno mnenje – če ga niso zajebali celo lastni starši, da bi ga tako motivirali za nadaljevanje študija ali iskanje zaposlitve. Nedvomno je bila ona… vso tisto visenje na oknu ob jutrih, ko se je v spremenjenem stanju zavesti primajal domov, pa teženje zaradi jakosti glasbe, ko je gostil frende… Absurdno, je premleval: komu za vraga bi se lahko zdela dobra zamisel, da mora potencialni prejemnik soce najprej pridobiti pozitivno oceno s strani svetovalca na zavodu, ožje družine, in, še pomembneje, najbližjih sosedov ali občanov…? Zadnji so bili izbrani avtomatsko, na podlagi stalnega prebivališča vlagatelja in njegove neposredne okolice, njihova imena in podana mnenja pa je ščitil zakon o anonimnosti – pristop k evalvaciji je bil za vse naštete obvezen, v nasprotnem primeru je grozila globa. Biti samo številka, anonimni kolešček v (domnevno) brezosebni mašineriji birokracije, se je pridušal stenam stanovanja, je bilo v primerjavi s tem peklom medsebojnega ocenjevanja (hm, obtoževanja…?) večerni džoging po havajskih plažah…

Če ti hrbta ni obrnila najbližja okolica v svoji hajki za družbenimi zajedalci so te po drugi strani lahko pokopali lastni užitki, odvisnosti in potrošniške razvade. Z uveljavitvijo nove zakonodaje se znesek socialne podpore ni več nakazoval na tekoči račun – vsak prejemnik pomoči je dobil posebno plačilno kartico, ki je bila povezana s centralnim sistemom in računalniškim programom, ta pa je zbiral podatke o tem kako pogosto, kaj in koliko posameznik kupuje. To je v praksi pomenilo, da je nekdo, ki je že drugi dan zapovrstjo kupil liter vina, takoj, ko so algoritmi zaznali in sprocesirali podatke, izgubil pravico do sredstev – pri čemer je kot kriterij veljala uradna tabela ministrstva za zdravje o priporočenem dnevnem vnosu. Na nakup cigaretov ali drugih kadilskih pripomočkov si lahko kar pozabil. Posledica tega je bila porast vseh možnih vrst neformalne ekonomije, od menjalne do sive in črne. Njegov pivski kolega Džoni, na primer, čigar pozitivna evalvacija je bila večji čudež kot tisti pri Kobaridu, je svojega lokalnega dilerja vsakega 21. v mesecu pospremil do izbranega supermarketa, kjer je namesto njega opravil mesečni nakup hrane in drugih potrebščin, kot plačilo za opojne substance. Ob spominu na prisostvovanje ob tem ritualu, se je kislo nasmehnil.

Ukrepi niso naleteli na navdušenje in podporo vesoljne javnosti, nikakor ne, pojavljali so se protesti, nevladne organizacije so pobirale podpise za peticijo, peščica opozicijskih poslancev je celo glasovala proti, a večina političnega spektra vseh barv, strani in sredin se je strinjala, da je zaradi ponavljajočih se kriz potrebno zategovati pasove, pa četudi okrog vratu – celoten paket reform je na koncu romal v presojo ustavnega sodišča, ki je nato z najtesnejšim možnim izidom potrdilo novo zakonodajo. Nezadovoljstvo je ostalo, njemu in njemu podobnim pa očitno samo upanje na užitek, ko bo lahko sam koga iz maščevanja ali čistega sadizma potunkal z negativnim mnenjem – čeprav je bilo odločbe možno spodbijati na nekakšnih hitrih sodiščih za socialna vprašanja (če je obstajal sum, da je ocenjevalec pri evalvaciji ravnal zlonamerno), mu resnično ne bi bilo težko najti vsaj ene malenkosti, ki bi nekoga stala upravičenosti do podpore. Sicer pa – koga farba? Itak je bil preveč len, da bi komur koli povzročal preglavice takšne magnitude – čeprav, se je popraskal po glavi, odvrgel odločbo na tla in se prevalil na bok, je zaporna kazen, zagrožena za podajanje očitno zlonamernih ocen, v trenutni situaciji morda pravzaprav blagoslov v preobleki…?

Pretegnil se je in upal, da bo z dremežem pregnal lakoto ali z buljenjem v strop osmislil nastalo godljo. Ampak… kaj za vraga je s tem hrupom? Pozorno je prisluhnil. Naenkrat se mu je zazdelo, da zvok topih udarcev ni prihajal iz zgornjega nadstropja pač od vhodnih vrat v stanovanje. Kot izstrelek je skočil s postelje in s škrtajočimi zobmi obstal. Nobenih obiskov ni pričakoval. Ali je prepričan, da hrup res prihaja od vhodnih vrat? Ni si upal preveriti. Nekaj časa je samo stal tam kot vkopan, nakar se je pričel ritensko umikati proti kotu sobe, pri čemer se je spotaknil ob tabure in se, kakor je bil dolg in širok, razlezel po tepihu. Je možno, da so ga prišli rubit? Tako hitro? Odkar ni imel več nobenih stalnih prihodkov, se v maniri pozitivne psihologije ni več niti trudil odpirati poštnega nabiralnika, da bi bil na tekočem s svojimi dolgovi in opomini. Poskusil se je vstati, a ga okončine niso ubogale. Je bil to Suvereni Stane? Ali on, ves delirečen, bobna po vratih? Mogoče tokrat tudi njemu niso podaljšali soce in je res prišel izterjat svoj denar? Ali pa je bilo Džonijevo svarilo, da bi se to utegnilo zgoditi, zgolj lažen pijanski spomin? Po vseh štirih se je splazil v kot sobe in se zvil v dve gubi, medtem ko je topot še naprej brez predaha neusmiljeno naraščal. »Birokracija zdaj! Birokracija zdaj! …« se je še zaslišal vpiti. Nato ga je najbrž malček zmanjkalo.

  

  

  

Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric 

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  
Sergej Harlamov –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

       

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE