/ 

Nikoli mi ni dolgčas

   

Semira Osmanagić o svoji zgodbi

Zakaj zgodba o muhah in molčeče-zgovorni poslušalki? Mogoče ker se vsi včasih počutimo kot muhe? Ali pa kot molčeče-zgovorni poslušalci? Mogoče pa le zaradi tega, ker rada pišem …

 

***

 

Nikoli mi ni dolgčas. Nikoli. Če pa že mi je, si kaj izmislim (posežem v domišljijo), pa gre. Sedeti v sobi, če slišiš, da zunaj nekaj zanimivo šušlja, je lahko potrata časa. Zato sem se hitro dvignila in šla ven, na hodnik. Gledala sem, intenzivno, pa nič. Ampak zvok intrigantnega, tihega govorjenja ni pojenjal, samo nisem mogla odkriti njegovega izvora. Dvignila sem glavo in videla dve muhi. Morali bi brenčati, saj to muhe počnejo, mar ne? Sova skovika, muha brenči. Vsaj mislim, da je tako. Približala sem se jima, zvok ne pretirano glasnega govorjenja je prihajal iz njune smeri. Niti muhe niso več, kar so bile. Še bolj se jima približam, nato se ena od njiju obrne proti meni in reče: »Prisluškovati ni lepo!«. Imam trdo kožo, skoraj nič me ne more presenetiti, pa se vseeno zdrznem. Tudi druga se obrne, me premeri z ne preveliko pozornostjo in reče prvi muhi: »Daj no, občinstvo naju ni nikoli motilo.« Nato celo sinhrono izpustita nekakšen zvok, podoben premišljujočem hihitanju. In odletita malo naprej, vendar se ustavita v kotu. Jaz pa pohitim za njima, vedno sem bila hvaležno občinstvo. Poslušam. Prva reče: »Še dobro, da ni take vročine kot lani. V vročini težko delam in še težje pikam ljudi.« Zdelo se mi je, da se je ob teh  besedah malce obrnila priti meni, lahko pa da je bila to samo moja domišljija, ki zna tudi ob muhah ponoreti. Druga pa: »Ja, prav imaš, in če me spomin ne vara, so lani naši starši obdelali precejšen kos severnega zidu, vendar premalo zaradi te domišljave vročine. Iz legend pa vem, da so pred štirimi leti, ko je bila klima bolj ugodna, kot obsedeni nagajali ljudem.« Odletita za nekaj centimetrov navzgor, dvignem vrat. Prva: »Veš, pri takšnih temperaturah pa jaz lažje razmišljam. Kaj meniš, ali obstaja drugo življenje, saj veš, življenje po življenju?« Druga naredi nekakšen premik, ki bi ga lahko opisali kot zehanje, lahko pa da to pri muhah pomeni praskanje po besedah. In reče: »V reinkarnacijo sem verjela v drugem življenju, v tem pa ne verjamem!« Prva: »Ne bodi no izbirčna, pa tudi dosledna si lahko, veš. Čeprav …« Ob tej besedi se mi zazdi, da razmišlja, intenzivno. In nadaljuje: »Bodimo realni, dobra si v marsikaterih rečeh, v predvidevanju preteklosti pa res ne. In če se bova v naslednjem življenju srečali, te bom spomnila na te besede.« Potem sta obe tiho. Vsaj besedno, slišim pa skoraj neslišen zvok prhutanja njunih kril. Tokrat se prva oglasi druga muha: »Bolje je ne pretiravati s časovnimi mahinacijami. No, bolje je ne pretiravati s kakršnimikoli mahinacijami.« Po koncu tega nagovora si je prav natančno in skrbno polizala eno izmed nogic, mene pa je prijelo, da bi ji nogico, prav tako natančno in skrbno, odtrgala. Ker me, vsaj občasno, pretirana čistoča naredi živčno in agresivno. Ampak ne, počakala bom, videti je bilo, da znata muhi še kaj zanimivega povedati. Celo kaj takega, kar meni ne bi padlo na misel. Pa tudi agresivnost je passe, vsaj do muh. Verjetno bosta nadaljevali. In sta. Prva: »Najraje pustim svojo sled na pad thai. Všeč so mi začimbe v njem, skladajo se z mojo slino.« Druga: »Jaz pa ne maram puščati sledi, sem bolj subtilne narave.« Takrat pa ne morem več. Začnem kričati: »Od kod komurkoli ideja in pravica besedi subtilno in narava dajati skupaj? To pač ne gre, to je, vsaj kar se mene tiče, oksimoron na kvadrat. In ja, lahko prisluškujem, če to želim, saj je subtilnost nasploh precenjena, tako kot sladkane žvečilke ali izmišljene vezenine. In tudi kričim lahko, vnaprej povem, če vama pade na misel, da se zaradi tega pritožujeta!« Od kričanja mi slina leti iz ust, vendar se muhi sploh ne premakneta, in takrat se zavem, da sem kričanje opravila v sebi, molče. Ampak tudi to velja, zgodi se pa le nekaj, mar ne? Pač, bolje molče kot nikoli.

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

    

Semira Osmanagić
O avtorju
(fotografija Katarina Gorenc) Semira Osmanagić, umetnostna zgodovinarka, ki uživa v gledaliških predstavah, razstavah, pisani besedi in absurdu. Leta 2015 je izdala prvenec Tri kroge okrog hiše (Založba Litera).