/ 

Zakaj molčiš, Hava?

Selma Skenderović–  Neža Vilhelm – ob dnevu spomina na žrtve transfobije –  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Selma Skenderović, pisateljica, pesnica, zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2020.

Z njo se je pogovarjala Neža Vilhelm.

Festival Urška vsako leto privabi okoli sto mladih avtorjev iz vse Slovenije. Regionalni selektorji jih nato izberejo le peščico, ki se nato potegujejo za naziv Uršljanka oz. Uršljan. Leta 2020 je selektorico Suzano Tratnik prepričala Selma Skenderović zaradi, kot pravi »drzne pisave, ki me je nagovorila, zaradi prepletanja raznih slogov in tudi zaradi zelo kritičnega pristopa«. Letos (2021) je pri JSKD izšla Selmina zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava? V njej se avtorica ukvarja z zelo raznolikimi, a težkimi in tudi neprijetnimi temami, kot so vprašanje tujstva, identitete, pripadnosti.

Čestitam ob izidu knjige, nad katero sem izjemno navdušena in vem, da nisem edina. Zdi se mi, da ste s knjigo in svojo zgodbo dokazali, da se da, da je mogoče, če se hoče. Kljub temu, da slovenščina ni vaš materni jezik, ste zmagali na slovenskem natečaju z zgodbama v slovenščini. Izjemno, vse čestitke tudi za pogum, da ste se lotili tega podviga in ga tako odlično izpeljali. V knjigi pišete o doživljanju tujstva. Kako je pa z vami? Ste še tujka pri nas? Ali ste tujka v vašem rojstnem kraju?

Pišem o tem, kako Hava doživlja tujstvo. Ne bi rada, da se knjiga bere avtobiografsko. Zaenkrat sem pri vas še vedno tujka, v svojem rojstnem kraju malo manj.

  

Kdo je po vašem tujec? Tisti, ki, kot Hava, ne bo prebral Desetega brata, ker je napisan za Slovence?

Tujec je oseba, ki ne sodi v neko državo, okolje, vero, kulturo, družbo ali skupino ljudi zaradi svojih navad in vzorcev vedenja ter razmišljanja, ker se ne skladajo z navadami, vedenjem in razmišljanjem te države, tega okolja, te vere, kulture, družbe ali skupine. Kar se tiče Desetega brata – verjamem, da ga niso prebrali niti vsi čistokrvni Slovenci.

  

Stigme, stereotipi, strahovi, nasilje do drugačnih velikokrat izvirajo iz neznanja. Se strinjate?

Predvsem iz neznanja, toda ne izključno. V določeni meri se nestrpnost in sovraštvo do drugačnih prenašata s staršev na otroke. Presenetljivo veliko je takih, ki so do drugačnih nestrpni, ker je nekdo vsadil sovraštvo vanje. Lahko so to ljudje, s katerimi se veliko družijo ali pa ožja družina …

  

V zgodbi Helem nejse (kakorkoli) se Hava pogovarja s prijatelji, ki jih komaj pozna. Govorijo o verski in narodnostni pripadnosti. Govorijo to res oni ali iz njih govorijo njihovi starši?

Ne bi rekla, da se pogovarja s prijatelji. Gre za znance. V zaključku zgodbe sem napisala, da niso vedeli, ali so izgovorjene besede res njihove ali pa so jih izgovarjali kar tako, ker so tako mislile njihove tete in njihovi strici.

  

V tej zgodbi se nakazuje tudi vprašanje prilagajanja. Slovencem se ni treba prilagajati, reflektirati samih sebe in svojega položaja v družbi, tujci pa morajo to početi ves čas. Hava pravi, da se ne bi poročila s Slovencem in dala otroku ime Matevž. Je ves čas tako radikalna ali se sčasoma omehča? V kakšni meri se spremeni njeno okolje?

Hava je namenoma radikalna, ko je v družbi Slovencev. Omehča se pa v družbi tujcev in celo brani Slovence. Sošolki muslimanki zatrjuje, da niso vsi Slovenci isti. S spreminjanem okolja se nekako spreminja tudi njena naravnanost do Slovencev.

  

Del identitete je tudi ime. V že omenjeni zgodbi zapišete, da otrok ne more imeti muslimanskega imena in slovenskega priimka, ker potem ne ve, kdo je. Ne more biti Adnan Novak. Hava bi tudi rada bila Viktorija, ko bo velika. Tudi Havin bratec je Ibrahim, a je rojen v Sloveniji. Z imenom že ob prvem stiku povemo, od kod prihajamo. Have, Adnani, Ibrahimi morajo razlagati, od kod imena, kaj pomenijo, Nežam in Viktorijam pa tega ni treba. Kako mladostnike iz vaših zgodb definira ime, kako jih loči, poveže?

Ime je prva stvar, ki nas izdaja. Že po imenu se takoj ve, da nekdo ni Slovenec, da je »od dol«. Tujci smo pogosto deležni raznih opazk, ki ostanejo z nami za vedno. Neprijetno je, ko nekdo namenoma ne izgovarja tvojega imena pravilno, ga zamenjuje z nekim slovenskim imenom, ga posplošuje … Zato tudi ta misel, da bi se bilo takega imena najbolje znebiti. Mladostnike iz mojih zgodb imena izločujejo iz družbe, jih mečejo v isti koš z vsemi drugimi tujci, zgolj zaradi tega, ker je njihovo ime »čudno«, »neizgovorljivo«, »arabsko« … Se pa zato čefurji povežejo med sabo in so drug drugemu opora, ker najdejo nekoga, ki jih razume. Razume pa jih seveda, ker sam doživlja isto, ne zato, ker je izjemno razgledan in empatičen. Povsem drugače bi bilo, če bi se našel tak Slovenec (taka Slovenka), ki bi se postavila na njihovo mesto in razumela, zakaj se počutijo diskriminirano. Toda to se ne zgodi.

  

Sploh se mi zdi, da se v knjigi veliko ukvarjate z imeni. V zgodbi Zakaj sem budna ob dveh ponoči si Hava zaželi, da nihče več Selmi ne bi rekel Sanela. Smo Slovenci res tako nepozorni, ko pride do neslovenskih imen?

Zelo nepozorni. S tem, da se to nanaša samo na »južnjaška« imena. Ne glede na to, da je slovenščina bolj sorodna srbščini ali hrvaščini, črnogorščini … kot angleščini ali italijanščini, francoščini … imate Slovenci več težav pri izgovoru naših imen kot pri izgovoru npr. francoskih. Pri imenih Selma in Sanela pa gre za posploševanje, ker se marsikomu zdi, da je Sanela kolektivno ime za vse Bosanke. Včasih je bilo tako ime recimo Azra. Ves čas govorimo o multikulturni družbi, o sprejemanju drugačnih … potem pa naenkrat nastane ogromna težava pri izgovoru nekega imena, ker preprosto ni slovensko.

  

Če bi Hava postala Viktorija, bi izdala svoje korenine, samo sebe, družino? Bi ji bilo zato kaj lažje?

Verjetno bi se bolj prilagodila družbi in postala tisto, kar se od nje zahteva. Ob tem pa bi jo zagotovo pekla vest, ker je postala izdajalka v vsakem pogledu. Zagotovo bi ji bilo lažje v vsakdanjem življenju, ker se ne bi soočala z vsem, s čimer se sooča, ker je Neslovenka. V sebi pa bi čutila ogromno težo.

  

V zgodbi Nana, jeseni spet pridem Hava obišče nono. Pregleda vsako sobo, preveri, ali so njene stvari na svojem mestu. In se končno nasiti. Pride Hava domov?

Hava pride v dom svoje none. Lastnega doma nima.

   

Kmalu v isti zgodbi pa brani Slovenijo. Zdi se, da nekje ni več doma, nekje pa še ni. Ima pa dnevnik. Kot da bi morala najti svoj dom v sebi. Ji ga uspe, pa čeprav s pomočjo Hoferja?

Slovenijo brani iz principa. Njeni starši so si izbrali Slovenijo za drugo domovino in ne glede na vse, je ne more popolnoma odpisati. Vsekakor pa skozi vse zgodbe išče dom v sebi, ker se na vse načine trudi, da bi bila nekje doma. Ne morem trditi, da ji ga res uspe najti.

  

Zgodba Pozno zvečer v Trstu se mi zdi zgodba o pripadnosti. Hava končno pripada Jaku in Nuši. Otrok, ki ga pričakujeta, bo srečen, ker ga z Nušo ne bodo ločevale meje in zastave. Platna in navade. Najde Hava to sprejetost?

Zanjo sta Jaka in Nuša edina Slovenca, s katerima uspe razviti nekoliko globlji odnos, ker se ji zdi, da sta jo sprejela takšno, kakršna je. To, da sta se v določenem trenutku bila zmožna vživeti v njeno doživljanje tujstva in izobčenosti, jo še bolj povezuje z njima.

  

Hava v zgodbi Orehova lupina pripoveduje zgodbo o prijateljici Verici, ki se z okolico ne bori samo zaradi narodnosti, ampak tudi zaradi močnejše postave. Veričina okolica ni bila sposobna videti njenega jedra, ampak samo lupino. Verica pa tudi ni zmogla pokazati svoje notranjosti okolju. Hava ji stoji ob strani, a tudi ne zmore več kot toliko. Bi se zgodba lahko odvila drugače? Kako?

Recimo temu kar debelost, močnejša postava je za to zgodbo premalo povedna. Seveda bi lahko bil konec zgodbe drugačen, vendar sem želela prikazati nezmožnost mladega dekleta, da bi nadzorovalo svoje življenje. Lahko bi napisala, da se je v Veričinem življenju pojavila oseba, ki ji je bila pripravljena pomagati, ji mogoče nakazati pravo pot. Lahko pa bi Verica našla pogum v sebi in nadaljevala s svojim življenjem, a kaj, ko za to ni imela dovolj moči.

  

Ali okolica tudi Havo vidi samo kot orehovo lupino?

Vse, kar okolica ve o Havi, je sofizem. Ljudje je ne vidijo, kot se vidi sama. Ne razumejo, kaj jim želi povedati. Imajo jo za netaktno islamistko. Obsojajo jo zaradi barve las in oči, ne zanima jih, kaj se skriva za meglenimi očmi.

  

Čips in čokolada za žensko s čikom v ustih. Hava si vzame čas zanjo, gre v trgovino, poklepeta z njo. Čeprav se zdi, da s tem ni naredila veliko, vendarle je. Manjka te pozornosti, časa drug za drugega v naši družbi?

Seveda manjka. Vsi smo zatopljeni v svoje skrbi, strahove in vsakdanje obveznosti. Drugim se posvečamo zelo površno, če sploh. Na žalost pa samo mimobežni pozdravi in brezpredmetni pogovori niso vedno dovolj.

  

Je drugačnost v našem okolju za vas bogastvo ali breme?

Večino časa breme, ker si nikoli ne morem oddahniti od razmišljanja o drugačnosti. In to je pravzaprav nekaj, kar ljudje okrog mene ne razumejo in ne opazijo. Ob redkih priložnostih pa tudi bogastvo, ker me je ravno to izoblikovalo v osebo, kakršna sem zdaj.

  

Mislite, da s tem, ko razlagate razlike med verami, kulturami in jeziki pripomorete k večji strpnosti? Je to prava pot?

Upam, da ja. Če ne k strpnosti, pa vsaj k večji ozaveščenosti o razlikah med Slovenci in Neslovenci in težavah, s katerimi se srečujemo tujci v Sloveniji vsakodnevno. Razlaganje razlik pa pripomore k boljšemu razumevanju položaja tujcev in posledično k večji sprejetosti le-teh.

  

Niso pa dovolj samo razlage, tudi družba se mora odzvati, narediti svoj del. Kako gre slovenski družbi tu?

Pred kratkim sem sodelovala pri projektu Medkulturno sobivanje, pogovarjali smo se o in-in identitetah, vključevanju otrok tujcev v slovenskih vrtcih in šolah. Kmalu bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na ogled razstava Na prepihu identitet, kjer bodo razstavljeni osebni predmeti priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, ki predstavljajo njihovo identiteto. Med drugim bosta na ogled tudi moja beležka, v katero sem pisala svoje prve pesmi in moja zgodba Brezimni obraz. Vsi takšni dogodki so zelo pomembni za večjo strpnost do tujcev. Ne moreta pa samo dva projekta popolnoma opraviti z nestrpnostjo, za to bo verjetno potrebno še kar nekaj časa.

  

Na vas se obračajo ljudje z zgodbami, podobnimi vaši. Vsaj meni to pove, da ste s knjigo naredili veliko, mnogim ste dali glas. Zato niste molčali, Selma?

Že v posvetilu sem napisala, da je knjiga namenjena neslovenskim otrokom, ki nimajo vzornikov. Ne morem molčati, medtem ko se drugi nahajajo v podobni situaciji, v kateri sem se nahajala tudi sama in nisem imela nikogar, ki bi razumel, kako se počutim. In ravno neslovenski otroci so tisti, ki redko dobijo priložnost, da bi se izrazili. Tudi ko jo dobijo, se preprosto ne znajo izraziti, ker se istočasno nahajajo v dveh okoljih in je okrog njih preveč zmede.

  

Vaša knjiga si zasluži veliko bralcev (mladih in tudi manj mladih), kar ji tudi iz srca želim. Vam pa veliko uspehov pri vsem, česar se boste lotili.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

            

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Selma Skenderović –  Neža Vilhelm – ob dnevu spomina na žrtve transfobije –  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
(foto BoBo) Selma Skenderović, zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2020, pisateljica, pesnica in študentka slovenistike in primerjalne književnosti v Ljubljani.