Pozno zvečer v Trstu

Selma Skenderović o poslani zgodbi

Zgodba Pozno zvečer v Trstu je zgodba o slovenskem paru, ki Havo sprejme za svojo. Čeprav nista iste vere kot Hava in iste nacionalnosti, sta se pripravljena postaviti na njeno mesto. Zaradi tega se tudi Hava spremeni v njuni bližini in omehča svojo nastrojenosti proti Slovencem.

*** 

»A vidva kdaj štejeta te črte?« sem prekinila tišino med nami. Jaka je vozil, Nuša si je popravljala maskaro, jaz sem sedela ob desnem oknu zadaj. Predtem sva se z Nušo videli dvakrat. Na hitro, nisva si izmenjali nobene besede. Nasmeh in pozdrav z obrvmi pa že. In enkrat sem jedla njeno jabolčno pito, ki jo je Jaka prinesel za malico.

»Katere črte?« je vprašal Jaka. Pogledal me je v vzvratno ogledalo, Nuša je pospravila maskaro v torbico, jaz sem se približala njunima sedežema.

»Pa te bele, ki so na cesti,« sem mu odgovorila. Prvotni občutki, da se z njima ne bom znala pogovarjati in da bo nekaj šlo narobe, so počasi izginjali. Skrbelo me je edino, da v Trstu ne bomo našli prave stavbe.

»Dejansko ni nobenih drugih,« je dodala Nuša. Smejala se je.

»Ne. Zakaj bi jih štel?« je odgovoril Jaka.

»Jaz jih vedno štejem, ko se vozim. Še posebej, ko gremo v Bosno.« Pot do Bosne se mi je vedno zdela predolga. Morala sem najti nekaj, kar bi me zaposlilo za dlje časa. Belih črt je zmanjkalo šele, ko smo prišli do stranske ceste. Makadama.

»Zakaj?« me je nato vprašal.

»To je tako kot tisto, ko nekateri štejejo svoje korake in pazijo, da stopijo točno v kvadratek na promenadi.«

»Tako hitro ti jih uspe prešteti?« me je vprašala Nuša.

»Ja, skoraj vedno,« sem ji pritrdila.

»Skoraj? Torej ti ne uspe vedno?« Če ne bil star skoraj trideset let, bi mi Jaka zagotovo pokazal jezik.

»Včasih mi ne uspe, priznam. Tako ali tako nikoli ne preštejem vseh, to je nemogoče. Pri določeni številki se ustavim.«

»A je vedno ista ali je vsakič druga številka?«

»Jih boš tudi ti začela šteti, Nuša?« sem se hecala z njo, ker je toliko spraševala. Že petnajst minut smo pletli pogovor okrog belih črtic in nihče ni omenil, da bi se rad pogovarjal o čem drugem.

»Verjetno ne, samo zanima me,« je rekla in obrnila glavo v levo, k meni.

»V bistvu ne vem. Kar nekje se ustavim, ne razmišljam toliko o tem. Na koncu je zadnja številka vedno liha.«

»Aha, razumem.« Glavo je obrnila stran od mene.

»Mislim, da bo deževalo.« Jaka je končno zamenjal temo pogovora.

»Ja, napovedali so dež,« je dodala Nuša.

»Sta vzela dežnika?« sem ju vprašala.

»Ti imaš svojega?« Jaka je čakal, da mu Nuša odgovori.

»V prtljažniku je zagotovo kakšen, tukaj je ta črni …« Sklonila se je in pobirala nekaj izpod sedeža: »Našla!« Izvlekla je dežnik in ga pokazala meni in Jakcu.

Nato sem poslušala, kako se pogovarjata. Napol neznanca, ki sta se zaradi mene odpravila v Trst, da bi si z mano ogledala predstavo v Slovenskem stalnem gledališču. Slovenca, zaradi katerih nikoli ne dokončam povedi, da so vsi Slovenci isti.

Njun pogovor me je vrnil v junij preteklega leta, ko sem komaj spoznala Jakca. Predstavil se mi je najmanj trikrat in pri tem vsakič dodal, da ne ve, ali se mi je že predstavil ali ne. Pred kratkim sem mu samo zbegano mahala v pozdrav. Mesec dni sva potrebovala, da sva se sploh začela pogovarjati. Najini prvi pogovori so bili hecni. Mislila sem, da si ni zapomnil mojega imena, zato sem mu ga prikrito omenjala v vsakem pogovoru, dokler mi ni rekel, da si ga je zapomnil. Čudilo me je, da ga je zanimalo karkoli o meni in mojem življenju. Povsem nepričakovano sem bila pripravljena nekomu zaupati, kako se pravzaprav počutim. Resda se ne spomnim, kako sva načela pogovor o bajramu, ampak prepričal me je, naj naslednjič, ko ga bom praznovala, prinesem baklavo tudi njemu in njegovim kolegom. Če sem iskrena, se ne spomnim niti, kako sva se začela pogovarjati o vsem, kar sem drugim zamolčala. Eno je gotovo – Jaka se mi je zdel drugačen. Zmeren, umirjen, prijeten. Bil se je sposoben postaviti v mojo kožo, čeprav ni ne tujec ne musliman. V nasprotju z drugimi ni le zamahnil z roko in se obnašal, kot da se ga nič od povedanega ne tiče. Takrat se še nisem zavedala, da je Jaka postal moj pravi prijatelj. Skoraj brat. Jaz njemu nisem mogla pomagati, toliko kot je on meni. O svojih težavah mi ni govoril. Najbrž zato ne, ker sem mlajša in mu ne bi mogla svetovati glede stvari, ki jih še nisem doživela.

Pri vsem skupaj me je žalostila zgolj ena misel – da je Jaka zasedel Veričino mesto v mojem vsakdanu. Ko se je obesila, sem si prisegla, da je nihče ne bo nadomestil. In ravno to se je zgodilo, dan za dnem je vse, kar sva počeli z Verico, nekako izginjalo iz mojega spomina. Postajalo zabrisano.

Nuša in Jaka sta prekinila svoj pogovor.

»Zakaj si pa kar naenkrat tiho?« me je vprašala Nuša.

»Razmišljam,« sem ji odgovorila.

»O čem?« me je nato vprašala.

»Ma o ničemer pomembnem.« Nisem želela sitnariti s svojimi mislimi.

»Vseeno nama lahko poveš,« je vztrajal Jaka.

»Brez veze je, res.« Še kar sem se izmikala odgovoru.

»Potem pa nič.« In Nuša je nehala vztrajati.

Nisem vedela, kaj ji je Jaka povedal o meni. Imela sem občutek, da vse, o čemer sva se pogovarjala. Tudi to, da postanem tesnobna pri vsakem prečkanju prehoda za pešce. Začuda nisem bila jezna. Če sem Jakca imela za brata, je bila Nuša potemtakem moja sestra.

Bližali smo se Trstu. Še enkrat sem preverila točno ime ulice, na kateri je gledališče, in kamor naj bi prispeli pol ure pred začetkom predstave, da bi si kupili karte. Končno smo našli parkirišče in se potem z dežniki odpravili do gledališča.

»Scusi, dove si trova Teatro Stabile Sloveno?« sem vprašala mimoidočega na ulici.

»Mi dispiace, non lo so.« Ni vedel ali pa ni hotel povedati. Slišal je, da govorimo slovensko.

Prispeli smo med zadnjimi, in še to po zaslugi fanta, ki nam je povedal, kako najhitreje pridemo do gledališča. Morali smo steči čez prehod za pešce, in nisem se obotavljala …

Mohamed El Khatib je dolgo obiskoval svojo mater v bolnišnici. Rojena je bila v Maroku, pozneje se je preselila v Francijo. Ni govorila francosko in ni se asimilirala v francosko okolje. Tuja zemlja, tuja vera, tuji ljudje, tuj svet. Bila je nepismena, Mohamed ji je rad prebiral Hugoja. Predvsem pa je bila mati. Mati, ki ni dobro poznala svojega sina. Mati, ki bi ji lahko očitali pretirano požrtvovalnost, pasivnost in nerazsodnost. Mohamed je celo prezrl njene napake, ker je njegova Mati. Po njeni smrti so mu ostali zgolj spomini na več medijih. Filmi, videoposnetki, sporočila, intervjuji, fotografije. Avtor monodrame je vse to zbral, zaokrožil zgodbo in se tako poslovil od svoje matere.

Navdušilo me je platno, postavljeno za igralcem. Na njem je bila fotografija matere s sinom v naročju. Mati je med predstavo postajala vse temnejša, dokler ni postala črna, nevidna. Na koncu je bilo videti le še sina. Poleg platna je bila na tleh maroška zastava. Maroko je bil prikazan kot pravi dom. Domovina Mohamedove družine, končni cilj in kraj, v katerega naj bi se z veseljem vračali. Toda, za razliko od očeta in matere, ki varčujeta, da bi lahko bila pokopana v Maroku, so Mohamed in njegovi sorojenci bolj navezani na Francijo. Ne govorijo arabsko, maroške navade se jim zdijo čudne. Vse to ustvarja nove ločnice med njimi, ki jih le še bolj medsebojno oddaljujejo.

Motilo me je le to, da je igralec narobe naglaševal muslimanska imena, na primer Sámira, Ígbal in celo Mohaméd. Poleg tega monolog ni bil slovnično dodelan – dodajanje črke s, kjer to ni potrebno (imaste, počneste), napačna uporaba povratno svojilnega zaimka, mestoma nerodno sklanjanje.

Na poti nazaj smo si pripovedovali svoje vtise.

»Jaz sem mislila, da ne bosta zdržala do konca,« sem jima rekla.

»Zakaj?« sta me vprašala.

»Ajde, da bi bila samo predstava, to bi še nekako šlo. Ampak monodrama … Mislila sem, da vama bo dolgčas.«

»Ma ne, meni se je zdela v redu,« je rekel Jaka.

»Tudi meni je bila všeč,« je dodala Nuša.

»Kdaj gremo naslednjič?« Začela sta se meniti, kdaj bi lahko šli naslednji mesec in kaj bi gledali. Bila sem srečna, ker smo šli v Trst, ker sta ob meni, ker smo se že menili za naslednjič, ker imam nekoga rada.

»Hava, spet si tiho,« me je klical Jaka, ko smo že zavili proti Kopru.

»Veš, da je Nuša noseča? Dobila bova otroka!« je nato rekel.

Ta otrok bo zagotovo srečen, sem si mislila. Njega in Nušo ne bodo ločevale meje in zastave. Platna in navade.

Zgodba je izšla v knjigi Zakaj molčiš, Hava?, JSKD, 2021.