Saša Pavček – pesmomat – izbrane pesmi

Moj svet

Za sina

   

Na tvojih nožicah stoji moj svet,
med igrivimi prstki se tke moja vest,
mojo temino odpelje tvoj tovornjak –
in sem žoga lahkotna v tvojih rokah!

Vrzi me v zrak,
da me poboža oblak,
vrzi me proč,
ko ne boš več otrok,

vrzi me, vrzi,
saj ni pedí na tej zemlji,
ki bi lahko me raníla,

ti si podaril mi krila
s prvim pogledom vedočih oči,
ki so segle najgloblje do mene,

kot z njimi bi rekel,
ne skrbi, mama,
na svetu sem bil pred teboj,

davno že, davno preplaval sem ocean,
osvójil ledene vrhove,
brcal pesek sredi Sahare,

vem, kako se živi,
zato lezi, lezi nazaj,
lezi, mama, zaspi.

  

*** 

  

Hči

   

Bila sem samo gostja v tvojem življenju, mama.
Zato sem ga tako spoštovala.
Bila sem ptica,
ki plašno seda v tvoje krilo –
zlomljena perut, pripravljena za vzlet.

Tu in tam sem ujela zrnca, ki so padala iz tvojih rok.
Pridne roke, zgarane roke, iščoče roke.
Vedela sem, koga iščejo.
Vedela, da to nisem jaz.
Bila sem strah.
En sam trepet,
da ne kloniš, mama,
da ne bom zmogla ustaviti lave iz tvojih oči.
Dvigovala sem te, jaz, otrok.
Omamljeno telo, telo brez mišic sem poganjala v korak,
držala svod tvoje bolečine.
Nisem te odrešila.
Bila sem samo hči.
Gostja v domu tvoje materinskosti.

   

*** 

  

Moč

   

Reka sem,
pa ne bom več tekla.
Ne bom preskakovala skal,
dolbla struge,
ne bom se izgubljala v meandrih,
ne bom se cepila na delte.

Mirovala bom.
Brzica v zastoju.
V globini zadržana moč
slapov.

Jedro,
samo jedro.

     

   

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist