/ 

Pisanje je moj odziv na svet

    

NežaVilhelm

S Sarah Lawson se je pogovarjala Neža Vilhelm.

S Sarah sva se spoznali na pisateljskih srečanjih na Bledu, ki jih organizira Slovenski center PEN. Po zadnjem srečanju v letošnjem aprilu je nekaj dni ostala v Ljubljani. Takrat je nastal tudi ta pogovor.

   

***

    

Študirala si angleščino in literaturo. Kje si študirala in kaj ti je študij dal?

Angleščino sem študirala na Univerzi v Indiani (za dodatna predmeta sem vzela francoščino in španščino). Magistrirala sem iz angleščine na Univerzi v Pensilvaniji v Filadelfiji. Zelo sta me zanimali zgodovina angleškega jezika in srednjeveška literatura. Postopoma je prevladalo zanimanje za književnost. Na Univerzi v Glasgowu sem zagovarjala doktorsko disertacijo na temo kompendija zgodb o kralju Arturju iz 15. stoletja avtorja sira Thomasa Maloryja.

Načrtovala sem akademsko kariero kot predavateljica srednjeveške angleške književnosti, ampak nas je v 70. letih imelo kar precej to zamisel. Po številnih neuspešnih prijavah sem ugotovila, da si v resnici želim pisati. Z možem, ki je bil Škot, sva živela v Londonu. Na srečo je imel dobro službo v administraciji Univerze, kako ironično. Z veseljem me je podpiral pri moji predanosti pisanju. Morda pa se je le vdal v usodo. Nekaj časa sem pisala pesmi, eseje in kratke zgodbe, naredila pa sem tudi nekaj raziskav. Nekaj časa sem bila razpeta med zanimanjem za raziskave ter potrebo po pisanju poezije in proze. Slednje je zmagalo. Pisala sem eseje, kritike knjig, spomine, napisala pa sem tudi igro. Vmes sem prevajala.

Poleti leta 1975 me je prijateljica povabila, naj se ji pridružim v Parizu, kjer bi brala v Francoski narodni knjižnici. Hotela sem študirati neko izbrano temo, ampak sem odkrila nekaj, kar me je usmerilo na drugo pot. Našla sem redko zgodnjo izdajo dela Christine de Pisan. Domov sem vzela kopijo na mikrofilmu. Takoj ko sem delo prebrala, sem ga hotela prevesti. Če se izrazim bolje, hotela sem videti, ali sem sposobna ustvariti angleško različico francoskega teksta iz zgodnjega 15. stoletja. Besedilo namreč še ni bilo prevedeno v angleščino, pa tudi natisnjeno je bilo nazadnje leta 1536. Moj prevod je bil objavljen v zbirki Penguin Classics leta 1985.

Takrat sem pisala kolumno v revijo, namenjeno knjižničarjem, dobila sem pisateljsko štipendijo v Londonu in recenzirala knjige za reviji The New Humanist in New Statesman, pridružila pa sem se tudi angleškemu PEN.

  

Med drugim si tudi prevajalka. Kaj meniš o tem poklicu?

Mislim, da prevajanje ni moj glavni poklic, čeprav sem prevedla kar nekaj stvari iz francoščine, španščine in nizozemščine, s kolegico iz Poljske pa sva prevedli tudi nekaj pesmi. Prevajala sem tiste stvari, ker sem čutila potrebo, da prevedem delo, ki ga morajo prebrati tudi tisti, ki ne znajo izvornega jezika, to je nekaj, kar se mi je zdelo vredno ali zanimivo. Prevajanje je izjemno pomembno, da ne živimo omejeni z jeziki, ki jih govorimo ali v katerih lahko beremo različna dela. Prevajalci nam odpirajo nove svetove.

Kot prevajalki so mi podelili štipendijo za bivanje na gradu Hawthornden. Bila sem ena od šestih avtorjev, ki smo mesec dni bivali na gradu Hawthornden na obrobju Edinburga. Vsak dan smo skupaj pozajtrkovali in se nato umaknili v svoje sobe, kjer smo ves dan nemoteno delali. Celo kosilo so nam potihoma prinesli pred vrata sob, da smo ga lahko pojedli ob primernem času. Zvečer smo se spet zbrali za mizo v dnevni sobi. Tam sem delala na več projektih. Občutek neomejenega časa, ko nas nihče ni preganjal, je bil zelo pomemben za pisanje in prevajanje.

Grad Hawthornden stoji na strmem klifu nad reko Usk. Je točno tak, kot si predstavljamo grad iz 16. stoletja: ima izjemne razglede, mrzle prepihe in duha. Na praznem hodniku smo vsi slišali korake …

   

V svoji pesmi o Christine de Pisan jo sprašuješ, le kaj misli z neko frazo ali izrazom. Dobro opišeš dileme prevajalcev. Kako jo je bilo prevajati?

Zdelo se mi je, da sem jo začela prevajati kot amaterka in končala kot profesionalka. Odkrila sem vse mogoče težave in dileme, ki so znane prevajalcem. Knjiga je v bistvu priročnik za ženske v 15. stoletju. Vsebuje nasvete o etiketi, o tem, kako shajati s sorodniki, upravljati posestvo in voditi služinčad. Knjiga vsebuje nasvete za gospe vseh stanov, od gospa z naslovi do revnih žensk. (Tega ne boste mogle prebrati, avtorica pove slednjim, a nekdo vam bo vseeno to lahko prebral, zato je tu nekaj nasvetov.) Ena od težav je bila, da do 90. let ni bilo slovarja, ki bi pokrival to obdobje srednje francoščine. To je bilo še posebej zahtevno, ker je Christinin jezik vzorčni primer prehodnega obdobja francoskega jezika. Avtorica uporablja nekatere besede, ki so bile pogoste v stari francoščini, pa tudi besede, za katere je ona prvi pisni vir.

Struktura njenih stavkov je kar literarna in sofisticirana. Uporablja več odvisnikov kot njeni angleški sodobniki. Včasih so njeni stavki podobni telefonski žici, ki se razteza od droga do droga, od zaimka do zaimka, vmes se z digresijami še odmakne v daljavo. Vse to je treba razvozlati in poskrbeti, da je v drugem jeziku berljivo.

Druga težava pa je, da je v knjigi zapisanih precej nasvetov o sprejemljivem obnašanju mladih žensk: ne verjemite vsega, kar vam pravijo moški; ne imejte raje enega moškega od drugih, saj bodo ljudje opravljali; kar koli že počnete, ne pristanite na to, da boste ostale same z moškim brez guvernante; skromno upirajte svoj pogled v tla, ne dvigujte glave in ne glejte naokrog kot divja srna. Takšni nasveti so zahtevali primeren jezik. Christinin svet je bil precej oddaljen od našega. Gre za drugačen jezik in kulturo ter radikalno drugačen čas. A kljub temu je našemu svetu presenetljivo podoben. Je obrekovanje sploh kdaj šlo iz mode?

   

Imaš kakšne priljubljene avtorje?

Veliko jih je. Naj jih naštejem samo nekaj: Virginia Woolf, Robert Browning, Robert Frost, Edna St. Vincent Millay, Carl Sandberg, Jacques Prévert, Miguel de Unamuno. Med živimi avtorji nimam preference, poskušam brati čim več. Poleg fikcije berem tudi biografije in drugo stvarno literaturo. Ob tem sem se spomnila na anekdoto, povezano s PEN. Prebrala sem čudovit roman nizozemske pisateljice Vonne van der Meer. Navdušena sem bila, ker sem jo nekega dne spoznala na kosilu med kongresom. Bila je rahlo zmedena, saj je vedela, da njeni romani niso bili prevedeni v angleščino. Nizozemci, verjetno je podobno s Slovenci, so presenečeni, če kdo govori njihov jezik.

   

Slovenski bralci te poznajo po pesmih, ena je objavljena na portalu Vrabec Anarhist, nekaj pa jih je bilo predvajanih v Literarnem nokturnu. Brali smo tudi tvojo duhovito zgodbo o Prekletstvu četrte vile. Kaj si še napisala?

Moja prva zbirka nosi naslov Pod površino. Objavila sem tudi dva pamfleta: Dvanajst prizorov z Malte in Prijatelji na deželi, nato še kratko zbirko haikujev z naslovom Otroci glicinije. Po materini smrti leta 1981 sem napisala spomine nanjo. Naslovila sem jih Fado za mojo mamo, ker je umrla na Portugalskem. Napisala sem tudi spomine na Poljsko. Moj roman nosi naslov Češki pirat. Sploh ne gre za pirate, tako se je imenovala kavarna. Delo V vrtincu v štirinajstih dneh se ukvarja z romanom, ki so ga odslovili kot lahkotno romantično zgodbo. Po mojem mnenju bi ga morali obravnavati kot resno literaturo. Igra Danska kraljica Gertrude govori o Hamletovi mami in nekaterih drugih dogodkih, ki so bili hkrati z dogodki, ki jih opisuje Shakespearjeva igra. V arabščino jo je prevedla članica arabskega PEN.

   

Kakšen je cilj tvojega pisanja?

Moji cilji so kar skromni. Mislim, da sta dva. Zdi se, da moram povezovati besede v celoto. Ne spomnim se, da kdaj ne bi hotela pisati. Z besedami se odzovem na dogodke, ki jih vidim ali začutim. Pri pisanju gre tudi za užitek. Upam pa, da s svojim pisanjem zabavam bralce ali jim pokažem nov pogled na obravnavano temo. Nimam veliko časa za introspektivno pisanje. Če je delo namenjeno drugim ljudem, jim moram dati razlog, da berejo še naprej.

  

Ali imaš kakšne obrede pred pisanjem ali prevajanjem?

Nimam. Rada pa pišem na roke in nato napisano pretipkam. Enako je s prvim osnutkom prevoda. Sicer tipkam vse. V šoli smo se učili slepega tipkanja, kar je zelo dragocena spretnost. Za poznejše osnutke rada uporabljam rdeče kulije (ali kulije drugih barv, ki jih najdem v bližini). Čečkam in rišem puščice, vstavljam besede in jih črtam. V urejanju besedila uživam. Seveda bi to lahko počela tudi na računalniku, ampak ni niti približno tako zabavno.

  

Poučevala si angleščino na Kitajskem. Nam lahko, prosim, opišeš to izkušnjo?

Imela sem veliko srečo, da so me povabili poučevat na Univerzo v Suzhouju. To se je zgodilo po naključju. Leta 1990 sva bila z možem povabljena predavat v štiri različna mesta na Kitajskem. Veliko je vedel o administraciji in je Kitajcem razlagal primere dobrih praks, jaz pa sem se s profesorji in študenti pogovarjala o desetih sodobnih angleških pesnikih. Sredi turneje sva imela nekaj prostih dni. Nenadoma naju je najin gostitelj vprašal, ali bi naslednje leto prišla poučevat. Moj mož ni mogel dobiti tako dolgega dopusta, jaz pa se nisem mogla upreti tej edinstveni priložnosti.

V študijskem letu 1991/92 sem na Univerzi v Suzhouju poučevala angleški sestavek in književnost na dodiplomski stopnji, na podiplomski pa raziskovalne metode. Zavedala sem se ironije, da sem pred 20 leti poskušala dobiti službo kot predavateljica, nato pa mi je ta padla v naročje na Kitajskem, ko sem to najmanj pričakovala.

Kitajska se je v tistih dneh hitro spreminjala in vstajala po kulturni revoluciji. Poskušali so nadoknaditi zamujeni čas, čeprav so bili še vedno komunistična država.

Preden sem odšla tja, sem vedela, da bom pisala o svoji izkušnji. Že takrat je bilo pisanje moj odziv na svet okoli mene. Tam sem napisala nekaj pesmi. Ko sem prišla domov, sem vsaj deset let razmišljala o anekdotah, o katerih bi lahko pisala. Leta 1995 sem napisala pamflet z naslovom Kjer si vrba umiva lase, pozneje pa še zbirko Ves čaj na Kitajskem.

Seveda je bilo na Kitajskem vse čudno. Močno sem se zavedala, da sem v kampusu tujka. Takrat so na Kitajskem vsi kolesarili. Tudi jaz sem navdušena kolesarka. Nekoč sem obtičala v prometnem zamašku v mestu. Zahodnjaki smo bili takrat na Kitajskem nekaj nenavadnega, morda le z izjemo največjih mest. S kolegi smo se že naveličali tega, da so ljudje tako intenzivno strmeli v nas, takoj ko smo zapustili kampus. Študentje so bili večinoma prizadevni, čeprav gradiv ni bilo ali pa so bila slaba. Učni načrt se mi je zdel presenetljivo lahek. Zelo malo časa je bilo namenjenega literaturi. Nekateri študentje so zelo tekoče govorili angleško. Presenetila me je njihova marljivost. Kitajska šola temelji na učenju na pamet. Pogosto sem ugotovila, da študent pozna zelo nenavadno besedo in njeno definicijo iz slovarja, v stavku pa je ne zna uporabiti. V njihovih pisnih izdelkih sem našla edinstvene primere angleške sintakse.

  

Zelo si vpeta v PEN. Zakaj si se pridružila?

Angleškemu PEN sem se pridružila leta 1979 zaradi svoje poezije. V tistem času je bil PEN manj dejavna organizacija. Prej je bil to le klub, kjer si srečeval druge avtorje ter poslušal pogovore ali okrogle mize. Ob ustanovitvi leta 1921 je bil glavni namen kluba druženje avtorjev iz različnih dežel. Spoznala sem ljudi, ki jih sicer ne bi. Od takrat so se stvari na mojo veliko žalost spremenile. Imamo javne dogodke, ampak to niso več srečanja kolegov, ampak dogodki pred publiko.

Bila sem članica izvršnega odbora angleškega PEN in našega odbora za pisatelje v zaporu. Zdaj gre bolj za birokracijo kot pa za klub, ki ga vodijo njegovi člani. Moja glavna povezava s PEN so mednarodni dogodki, kot je recimo vsakoletna konferenca na Bledu, in kongres, ki je vsako leto drugje. Bila sem med prvimi članicami odbora pisateljic pri mednarodnem PEN, ko so ga ustanovili v 90. letih. Od leta 1998 sem njegova tajnica.

  

Več let se že udeležuješ pisateljskih srečanj na Bledu, ki jih organizira Pen Slovenija. Kako dolgo že prihajaš na Bled? Ali nam lahko poveš kaj več o teh srečanjih?

Ne spomnim se, kdaj sem prvič prišla na konferenco na Bledu. Mislim, da okoli leta 1997. Sem pa o njej poslušala že dolgo prej. Nekateri ugledni člani angleškega PEN so pripovedovali, da ta konferenca ni taka kot druge, saj je bolj literarna. Je odlična priložnost za neformalno srečevanje kolegov iz drugih evropskih držav. Slišali smo za čudovito pokrajino, branja poezije, kosila in sprejeme. Ne vem, zakaj je trajalo tako dolgo, da sem prišla na Bled tudi sama. Po prvem obisku sem vedela, da se bom še vrnila. Zdi se mi, da sem bila na Bledu osemkrat ali desetkrat, kar je dovolj, da se počutim domače, ko pridem v avlo hotela Park in pogledam skozi velika okna na jezero in na grad ter pozdravim stare prijatelje.

   

Pa zaključiva ta pogovor v duhu PEN. Kaj lahko storimo, da bo ta svet lepši?

Razmišljam o pesmi Roberta Frosta.

Za neke v ogenj svet bo izginil,
za druge v led.
Ker nisem vez strastem prekinil,
se strinjam, v ognju bo premínil.
Če bi še kdaj na drug šel svet,
sovraštva čaš dovolj sem spil,
da rečem, da ga tudi led
lahko stopil
dovolj bi vnet.

Sovraštvo nenavadno vpliva na nekatere ljudi. Obstaja učinkovit način združevanja njihovih sledilcev. Versko sovraštvo je še posebej pogubno in več kot le malo absurdno. Povsod je precej sovraštva, ki uniči vse, česar se dotakne. Treba ga je prepoznati in se mu za vsako ceno upreti.

  

Hvala ti in vse dobro še naprej.

   

   

   

*** 

  

Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika. Kot svobodna prevajalka največ časa posveča prevajanju filmov, knjig pa tudi pesmi. Najpogosteje čepi za računalnikom, tiči v kakšni kinodvorani ali tišči nos med platnice knjig. Če odpove vse to, pa gotovo v pasji družbi lovi sončne žarke in riše nasmehe na obraze tistih, ki za to nimajo razlogov.

 

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

        

       

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Sarah Lawson
O avtorju
Sarah Lawson je pesnica in prevajalka. Rodila se je leta 1943 v Indianapolisu in živi v Londonu. Objavila je zbirke Pod površino (Below the Surface), Ves kitajski čaj, (All the Tea in China), Kjer si vrba umiva lase, (Down Where the Willow is Washing Her Hair), Prijatelji na deželi. (Friends in the Country), Dvanajst prizorov z Malte (Twelve Scenes of Malta) in zbirko haikujev Otroci glicinije (The Wisteria's Children). Poleg tega je napisala tudi dve prozni deli: Fado za mojo mater (A Fado for my Mother) in Učinek krogov na vodi (The Ripple Effect). Prevaja iz francoščine in španščine.