Andrejev sen

***

ANDREJEV SEN

Čarobno ogledalo

Tisto noč je mladi par odšel na sprehod
v troje; bilo je tik pred polnočjo – zazreta
se navzgor –, ko tretje tisočletje napove usodni
spor. »Poglej to zibel mrtvih zvezd,
ki nam odmerja
čas; nekoč v vesoljnem
ogledalu bova ti in jaz in … « »Najin
mali,« ga prekine. »Dajva mu
ime!« »No, prav!« se zresni,
pomolči, potem umakne dlan, ki gnezdila
ji je v laseh in – an ban pet
podgan – odloči: »Naj bo
Kastor, Poluks, Herkul,
Lun … Kaj praviš?« »A si nor?« »Potem pa
Javor, Hrast, Macesen …« »Da bi bil vsaj
Bor!« se mu iztrga iz objema. (On si
suka brk.) Kot satelit se ji približa,
ko nastopi mrk. Objame jo: »Še malo, pa
bo spet svetlo kot
prej.« Odkima: »Ne. Čez nekaj
ur se bo rodil
Andrej.«

***

  
Trk tisočletij je spočel
otroka brez
srca.
Ni volil ali ljubil, ni bil
proti ali za – imel je, kar si vsak Zemljan
želi: najvišji stan, najlepši
stas, najgloblji žep
najdražji mac in zraven vsakodnevni: »Hočem!
Zdaj!« A na njegovem rolexu je čas tekel
nazaj.
Prišel je dan, ko je Andrej dopolnil
dvajset let. Utrujen od življenja
je bil sključen, je bil
bled,
da je še komaj gledal v svoj touchscreen.
Nemočni starši so obredli vse bogove v belem, ki so jih
prizemljili: »To je spleen.« Pred polnočjo
se je pogledal v ogledalo (odklonil
je šampanjec in silvestrski
poljub), preslišal je
očetov vzklik: »Še
malo!«, medtem
ko je na glas
vrtel
YouTube.
Ko je zazrt v odsev na drugi strani, Narcis spoznal,
da si v kristalnem steklu ni več všeč,
je z roko na vso moč po njem
udaril – in glej: zgodi
se čudna
reč.
Okroglo
ogledalo gre na dvoje
(in luna se naséli vmes),
naenkrat se odpre ne-
vidna meja in slavljenec je stopil čez.

***

  
Kristalni prehod

»Éčogomen! Ízoks ól-
kets? Ejk mes? Mak merg?
Mes eš viž?«1
»To pa niso
mačje solze! Kakšna veli-
kanska miš!«

»Ej ot árom? Ej akvíjlzorg?
Iksrtsévlis margorp? Čin?«2
»Ah, pa saj to je dvonožec – Adamov
in Evin sin!«

(Slavljenec je v ogledalu
našel pot na drugo stran:
beli maček za klavirjem je igral
kankan.)

***

Čarobni zvarek

»Kaj se treseš? Pridi bliže, (dvojni?)
homo sapiens!
Ti ugaja moja viža ali hočeš
Bad Romance?«

Maček je zasadil krempelj med
H1 in C2 … hip zatem premeril
gosta, čakajoč, da kaj pove.

»Sssoba … luknja … oggled-
dalo … šel sem … zletel …
Kdo ste vvvi …«
»Velecenjeni dvonožec – reci
mi kar ‘ti’.«

Gostu je ponudil taco: »Jaz sem Zen
Zen – čarodej. »Jaz pa …« »Vem,
vem, dobrodošel – slavljenec
Andrej.«

Dal mu je kristalno čašo in
ukazal: »Pij! Skrajni čas je,
da izveš, kdo
si!« Nagnil je čarobni zvarek: »Sem že. Kaj pa
zdaj?« »Šla bova naprej – tja
vodi tvoja pot na-
zaj.«

»Za menoj, Andrej Dvonožni
in ne glej okrog – samo ena pot prežene
zemeljski urok.«

***

Preobrazba

Zatakníla sta se v času, ker naprej
ni šlo – pred njima zraste platno: e-nebo. Andrej se
je zazrl vanj in kot vkopan
obstal,
ko s platna je zaslišal glasni:
»Mijaav! Predstavljam ti Andrejev sen
produkcije Kunst
Haus! (Avizo – Zarathustra: Richard
Strauss).«
To Zen Zen reče in nato razblini se kot
dim, Andrej pa je zagledal …
(Zmanjka
rim).

***

  
Na e-strani je bil malček:
srčen, srečen, nasmejan, ki je – vsaj
sodeč po torti – imel tretji rojstni
dan. Zamiži, upihne sveče
in pogleda nekam v tla:
kakor da bi zvezda padla mu z ne-
ba … Najprej jo je gledal, gledal in jo le
pobral … in med prsti mu žarel je
čopič: »Vau!«
V kadru ena, dve, … devet mu je že šlo od
rok – deček, najstnik in mladenič
je postal van
Gogh …
ki je vztrajno slikal le (ne)znano – zanj usodno
lepo Ano.
Bila je Afrodita s Pegazom
okrog vratu: iz parka se je vzpela na Bellevue,
navzdol proti steklarni pa je tekla,
da v Grand Hotel se vrne do
noči. Pogosto so jo videli v muze-
ju (po njej se imenuje Anin
dvor),
obedovati v Bohorju in
Soncu – to je po promenadi dol in
gor. Velikokrat je zrla proti
hiši (v bližini bo nekoč
mogočni stolp),
kjer skriva se – ne vidi ga, ne sliši – nihče drug
kot naš slavljenec
Andrej.

***

  
Spoznal je, da se gleda v drugem svetu (in
rolex se je zavrtel naprej), da je srce
dal lepemu dekletu … in da mu je
izginil čarodej.

Namesto njega je zagledal Ano
in rekel: »Končno! Ljubim – ti si ta!«
Poljubil jo je, srcu takó znano …
(In tukaj naša zgodba se
konča).