Sara Špelec – pesmomat – izbrane pesmi

Babica prede čas

   

V ušesih odzvanja »ajs«,
brbončice žgečka jutranji benko,
kuhinjo preplavi vonj po babji jezi,
miške pa slavijo padec prvega zobka.

Ko nekega dne prerasteš
plašček, rokavičke
in življenjsko črto,
greš novim zobem,
novim pravljicam
in novi državi naproti.

Zaželiš si odraslih igrač,
zajahaš ponyja,
ušesa ti zacvetijo
in tudi ti začneš vse bolj
skrivnostno dehteti.

Pisanim črkam
sledijo pisani pogledi
in velike ljubezni, o katerih
vsak večer pripoveduješ
svojemu majhnemu zrcalu.

Zaljubiš se v svojega psa
in si iz njegovih dlak spleteš
varno zavetje človeškosti
in štirinožne sreče.

A pride čas,
ko vse bolj študiraš,
vse manj razmišljaš
in z oblačil streseš
ostanke pasjih dlak.

Spoznaš nove ljudi,
vzljubiš moškega
in mrmraje stare melodije
pestuješ nove spomine.

In ko počasi izginjaš
med urinimi kazalci,
ob tvojem vzglavju
spet sedi babica
in tiho prede čas.

   

*** 

   

Prosidba
(Snubitev)

   

Prstanec
se mi
je
ujel v
tvojo dolgo
belo

mrežo, ki jo
kakor nevesta vlečem za seboj po speči poti bratstva in edinstva.

»Vozi pažljivo, neko
te voli,« vzklikajo
od mesečine
pijani svatje, ne-
nasitni
berači pa s
stegnjenimi
rokami prosjačijo
za svobodno državo,
evropsko cestnino in lipu
našu cesta-
rinu; tamo daleko je put-
arina
do belega
dvora in črnih
Jurijev – očetov dežele,

ki (pokopana v
hiši cvetja) tu
in tam oživi med »kunemo
ti se« in »fala« …

»Vozi
pažljivo,
neko

te voli,« zapišem
v popotniški dnevnik, ko
mi košava pred kavarno Nušić vrtinči liste in spo-
mi-
ne; kot pepel jih raztrosi
na Dedinje pa vse do Hrama svetega Save
in

topolskih gričev, kjer sem
tistega kraljevega dne
pozabil, da v dlani stiskam drobni
prstan,
in ti ob slovesu rekel le:
»Vozi
pažljivo,

neko te voli.«

   

*** 

  

Pot rdeče kapice

  

Odšla je od doma pod kapo rdečo …
A misli, da gozd
ji pričaral bo srečo?
Da nanjo v grmovju
nihče ne preži?
Povsod volčjih jagod krvave sledi …

Obrni se v drugo smer,
Kapica draga!
Ko hiška bo blizu,
ti nič ne pomaga:
iz dimnika babica se že kadi –
če greš po tej poti,
naslednja boš ti!

A Kapica jagode mirno nabira
pa zraven se volku poredno smehlja –
ta k sebi jo stisne, da komaj še diha,
pa vpraša, če jagode svoje mu da.

Leži, leži v hišici
(nič več rdeča),
se komaj premika
(visoko noseča).
Razmišlja:
»Le kaj bo z menoj … kaj sledi?«

Če greš po tej poti,
naslednja boš ti …

   

    

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist