Sara Nuša Golob Grabner – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Sara Nuša Golob Grabner
Pesmi sta odziv na izkušnje žensk v dobi navidezne enkovrednosti in enakopravnosti med spoloma, ki se hitro razblini ob soočenju z moškim izkoriščanjem položajev moči. Lastne izkušnje in izkušnje drugih žensk so strnjene v verze, poskus jemanja moči nazaj, ko se zdi, da je vsak upor ženske zatrt, racionaliziran do absurda ali pa preslišan.
***
Samostojno življenje sence
To mesto je mitološko bitje.
Hodim previdno,
da mu ne stopim na rep.
Seksal si, kot da se bojiš
streti jajčno lupino,
drugim pa si,
ko so ugasnile božične luči,
predrl vse membrane.
Kosi informacij
se zlagajo v celoto
bolj neverjetno
od programske opreme
zgodnjih detektivskih oddaj.
Vse lahko zanikaš
razen vzorcev,
najbolj pravilni
najbolj strašijo.
Spomnim se,
da nisem razumela,
zakaj ženske pišejo pisma v zapore,
a empatija je brezmejna
tudi, ko veš, da se jasne oblike žensk
pod temi rokami talijo
v otroško travmo
in slepo privolitev.
Če bi ti lahko še kaj rekla,
bi verjetno vseeno molčala.
Te tradicije ne bo prekinil pogovor.
Nadarjeni gospod Ripley,
še vedno te vidim
s soncem
točno nad nama
in si želim,
da bi vedela manj.
Pan in Siringa odmevata
na tvoji ulici.
***
Bivša femme fatale
Tiho so me žrli
in jaz sem bila od tega sita,
ker me je bilo vedno manj.
Gibanje risanja v pesek
se mi je iztekalo
naravnost v grlo.
Risala sem pejsaže indigo pokrajin
na steno,
fresco,
fresco-secco,
oboje brez predznanja.
Ornament fatalnosti
je tiha skrivnostnost.
Zdaj ugriznem v vsak vonj
in ga izpljunem.
Fatalnost
ne pove, kdaj je dovolj, kdaj je preveč,
kdaj se moškost zatakne v očeh
in zvije na frekvencah hotenja.
Tiho so me žrli,
dokler sem znala biti tiho.
