/ 

Delovno- in socialnopravni položaj »prekarnih delavcev« v slovenski pravni ureditvi

Sara Bagari – Sklop prispevkov o prekarnosti na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

   

Pri pripravi sklopa o prekarnem delu so sodelovali članice in člani društva Gibanje za dostojno delo in socialno družbo.

Namesto uvoda

Uvodoma velja poudariti, da prekarno delo in prekarni delavci nista pravno opredeljena pojma, zato analiza pravnega položaja prekarnih delavcev terja ustrezno prilagoditev oziroma navezavo na pravno opredeljiv pojem. Kot prekarne oblike dela se v literaturi, pa tudi laično, praviloma označuje nestandardne oblike dela. Razlog za to gre iskati v manjšem delovnopravnem in socialnopravnem varstvu, ki so ga deležni posamezniki, ki delo opravljajo v teh oblikah dela, v primerjavi s posamezniki v standardni zaposlitvi, kar posledično pomeni, da so izpostavljeni večjemu tveganju za prekarnost. Čeravno lahko tudi pri posameznikih v standardni zaposlitvi prepoznamo določena tveganja za prekarnost, se ta veliko pogosteje pojavljajo v nestandardnih oblikah dela. 

Opredelitev nestandardnih oblik dela najprej terja opredelitev standardne oblike dela. Kot slednjo razumemo zaposlitev nedoločen čas, s polnim delovnim časom, kjer se delo opravlja v dvostranskem pravnem razmerju neposredno za delodajalca, s katerim je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Nestandardne oblike dela so tako tiste, ki v enem ali več elementih odstopajo od standardne oblike dela. To so pri nas npr. zaposlitev za določen čas, zaposlitev s krajšim delovnim časom, agencijsko delo, podizvajalsko delo, platformsko delo, študentsko delo, delo na podlagi civilnih pogodb in odvisna samozaposlitev. 

Ker se laično velikokrat predpostavlja, da prekarno delo zajema le t. i. prikrita delovna razmerja, prispevek najprej obravnava le-te, nato pa analizira delovno- in socialnopravni položaj posameznikov, ki delo opravljajo v dveh izbranih nestandardnih oblikah dela, pri katerih po izkušnjah iz prakse najpogosteje prihaja do prikritega delovnega razmerja: (i) samozaposlitev in (ii) delo na podlagi študentske napotnice (t. i. študentsko delo). Prav te se namreč velikokrat naslavlja kot »prekarne delavce«.

Prikrito delovno razmerje

V skladu s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je delovno razmerje »razmerje delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.« Če obstajajo elementi delovnega razmerja, kot izhajajo iz navedene opredelitve delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se pri tem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

Kljub takšni (izrecni!) zakonski prepovedi v praksi pogosto prihaja do kršitve navedenih določb. V teh primerih, tj. ko se delo navkljub izpolnjenim elementom delovnega razmerja opravlja na drugi pravni podlagi kot je pogodba o zaposlitvi (npr. na podlagi podjemne ali avtorske pogodbe, študentske napotnice, pogodbe o poslovnem sodelovanju), govorimo o prikritem delovnem razmerju. Prikazana (navidezna) oblika dela namreč prikriva pravo naravo razmerja v katerem se opravlja delo. Razlog za to je praviloma izigravanja delovnega in socialnega prava, saj posameznik tako ni deležen (celotnega) delovno- in socialnopravnega varstva, ki bi ga bil deležen, če bi delo opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Pojav ni nov, nanj stroka opozarja že več let, celo desetletij, prav tako v zvezi z ugotavljanjem obstoja delovnega razmerja obstoji obsežna sodna praksa. Kljub temu se zdi, da prikritih delovnih razmerij v praksi ni nič manj. K njihovemu izkoreninjenju (verjetno niti k zmanjšanju), pa ni pripomogla niti širitev pristojnosti delovnih inšpektorjev, uvedena z novelo Zakona o inšpekciji dela leta 2017 (ZID-1A).

Samozaposlitev

Delovno pravo praviloma varuje le osebe, ki delo opravljajo v delovnem razmerju (delavce). Samozaposleni delovnopravnega varstva niso deležni. V našem pravu velja izjema za skupino ekonomsko odvisnih (samozaposlenih) oseb, ki jim delovno pravo zaradi ekonomske odvisnosti od glavnega (lahko tudi edinega) naročnika nudi omejeno zaščito. Gre za samozaposlene osebe, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno, brez zaposlenih in dlje časa opravljajo delo za glavnega naročnika, od katerega pridobijo vsaj  80 odstotkov svojih letnih dohodkov. V skladu z 214. členom ZDR-1 se namreč za ekonomsko odvisne osebe uporabljajo določbe o: (i) prepovedi diskriminacije, (ii) zagotavljanju minimalnih odpovednih rokov, (iii) prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, (iv) zagotavljanju plačila za pogodbeno dogovorjeno delo kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika ter obveznosti plačila davkov in prispevkov, (v) uveljavljanju odškodninske odgovornosti. Vendar pa je ekonomsko odvisna oseba navedenega delovnopravnega varstva deležna le, če po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta obvesti naročnika, od katerega je ekonomsko odvisna, o pogojih, pod katerimi deluje, tako da naročniku posreduje vsa dokazila in informacije, potrebne za presojo vprašanja obstoja ekonomske odvisnosti. Prav opisani pogoj t. i. priglasitve ekonomske odvisnosti naročniku, v praksi predstavlja največjo oviro pri uveljavljanju statusa ekonomsko odvisne osebe in posledično (ne)upravičenost do omejenega delovnopravnega varstva.

Pri tem velja poudariti, da pri ekonomsko odvisni osebi ne gre za prikrito delovno razmerje, saj v pogodbenem razmerju niso izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja. V primeru, da bi v razmerju med ekonomsko odvisno osebo in njenim glavnim naročnikom razvije obstajali (vsi) elementi delovnega razmerja, gre za prikrito delovno razmerje, tej osebi pa je treba tej osebi priznati položaj delavca (in ne ekonomsko odvisne osebe).

V Sloveniji so samozaposleni vključeni v enotni sistem socialnih zavarovanj in spadajo v krog obveznih zavarovancev v vseh štirih socialnih zavarovanjih: pokojninskem in invalidskem, zdravstvenem, zavarovanju za starševsko varstvo in zavarovanju za brezposelnost. To hkrati pomeni, da so upravičeni do vseh pravic pod enakimi (ali vsaj primerljivimi) pogoji in enakim načinom odmere pravic, kot velja za delavce. Vendar pa veljavna ureditev še zmeraj ni v celoti ustrezno prilagojena posebnostim opravljanja samostojnega dela, kar lahko predstavlja določena tveganja za prekarnost (npr. neupravičenost do bolniškega nadomestila prvih 30 dni odsotnosti in nizka nadomestila iz socialnih zavarovanj, kot posledica plačevanja prispevkov od minimalne zavarovalne osnove).

Študentsko delo

Študentsko delo je pri nas urejeno v 5. do 8. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB). Opravlja se na podlagi študentske napotnice, ki jo izda študentski servis kot posrednik med študentom in delodajalcem. Študent (ali dijak), ki opravlja študentsko delo, je deležen omejenega delovnopravnega varstva, saj ZDR-1 zavezuje delodajalca k upoštevanju nekaterih (ne pa vseh!) določb v odnosu do študenta. V skladu s sedmim odstavkom 211. člena ZDR-1 se v primerih občasnega ali začasnega opravljanja dela dijakov in študentov uporabljajo določbe o prepovedi diskriminacije, enaki obravnavi glede na spol, delovnem času, odmorih in počitkih, o posebnem varstvu delavcev, ki še niso dopolnili 18 let starosti, ter o odškodninski odgovornosti. V preostalem se določbe delovnega prava ne uporabljajo, kar posledično pomeni tudi, da študent, ki opravlja študentsko delo, ni upravičen do (preostalih) pravic, ki pripadajo zaposlenim.

Čeravno tudi zakon govori o občasnem ali začasnem študentskem delu, lahko ugotovimo, da študentsko delo pri nas ni omejeno ne glede zaslužka, niti glede števila ur, ki jih lahko opravi študent. V praksi študentsko delo tako velikokrat presega okvire »začasnosti« in »občasnosti«, kar lahko nakazuje na prikrito delovno razmerje.

Z vidika socialnopravnega varstva so na podlagi opravljanja študentskega dela študentje vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, obvezno zdravstveno pa so zavarovani (že) kot družinski člani. Plačevanje prispevkov od vsakega plačila za opravljeno študentsko delo, se v pokojninskem in invalidskem zavarovanju kaže v priznavanju zavarovalne dobe, in sicer na način, da se študentu prizna po en mesec zavarovalne dobe za vsakih doseženih (zasluženih) 60 odstotkov povprečne mesečne plače v RS (in posledično plačanih prispevkov od tega zneska). Študentje na podlagi študentskega dela niso vključeni v zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti ter posledično tudi niso upravičeni do pravic, ki izhajajo iz teh dveh socialnih zavarovanj. Pri tem se utemeljeno vzbuja pomislek o ustreznosti takšne ureditve. 

Zaključne misli

Oblika dela, je temeljnega pomena pri določitvi delovnega- in socialnopravnega varstva, ki ga je deležen posameznik. To je najširše, ko se delo opravlja v (standardnem) delovnem razmerju. Zato je pomembno, da se vse osebe, ki opravljajo delo v odvisnem razmerju, ki ima elemente delovnega razmerja, obravnava kot delavce, in da se jim prizna vse pravice, ki jih zagotavlja delovna in socialna zakonodaja. Prav tako pomembno je, da se tudi posameznikom, ki delo (zakonito) opravljajo na drugi pravni podlagi (npr. v samozaposlitvi ali na podlagi študentske napotnice), zagotovi ustrezno in učinkovito delovno- ter socialnopravno varstvo. To velja še toliko bolj upoštevajoč vedno večje število posameznikov, ki delo opravljajo v nestandardnih oblikah dela in vedno večje število takšnih (različnih) oblik dela.

Literatura

Bagari Sara (2019), Pravice in obveznosti delavcev v nestandardnih oblikah dela v sistemu socialnih zavarovanj, v: Delavci in delodajalci, 2-3/2019, str. 275-297.

Bagari Sara, Rataj Primož, Strban Grega (2020), Pravice in obveznosti oseb v nestandardnih oblikah zaposlitve, v: Kresal Šoltes Katarina, Strban Grega in Domadenik Polona (ur.) et al. (2020), Prekarno delo : multidisciplinarna analiza, Ljubljana : Pravna fakulteta, Založba Pravne fakultete : Ekonomska fakulteta, Založništvo, str. 161-179.

Franca Valentina (2019), Tveganja za prekarnost pri študentskem delu, v: Delavci in delodajalci, 2-3/2019, str. 299-318.

Kresal Barbara (2014), Prikrita delovna razmerja : nevarno izigravanje zakonodaje, v: Delavci in delodajalci, 2-3/2014, str. 177-199.

Kresal Šoltes Katarina, Strban Grega in Domadenik Polona (ur.) et al. (2020), Prekarno delo : multidisciplinarna analiza, Ljubljana : Pravna fakulteta, Založba Pravne fakultete : Ekonomska fakulteta, Založništvo:

Rataj Primož, Sara Bagari, Strban Grega (2020), Vključitev nestandardnih oblik zaposlitve in samozaposlitve v socialna zavarovanj, v: Kresal Šoltes Katarina, Strban Grega in Domadenik Polona (ur.) et al. (2020), Prekarno delo : multidisciplinarna analiza, Ljubljana : Pravna fakulteta, Založba Pravne fakultete : Ekonomska fakulteta, Založništvo, str. 145-160.

    
Sara Bagari – Sklop prispevkov o prekarnosti na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Sara Bagari, magistrica prava, doktorska študentka in asistentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter raziskovalka na Inštitutu za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Je članica Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.