/ 

Ogledalo

Sara Afzali – žensko telo  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Članek je izšel tudi v prilogi Vrabca Anarhista v oktobrski številki Kraljev ulice.

Sara Afzali je iranska pesnica, ki živi in ustvarja v Sloveniji. Sodeluje v skupini Svet v mestu.

   

*** 

  

Stara sem bila več kot dvajset let, ko sem prvič v ogledalu zagledala svoje golo telo. Vse do takrat še nikoli nisem tako jasno videla svojega telesa. A ta podoba ni trajala dlje kot nekaj sekund.

Bilo me je namreč sram.

To, česar sem se zavedela tisti trenutek in česar so se na tisoče let zavedale ženske pred mano, je bila sramota. Nekaj, česar sem se morala sramovati.

Telo in lasje, ki moške zavajajo na kriva pota in v grešnost. Zato si moramo oboje zakrivati.

Nekaj torej, telo, ki ni namenjeno nam, saj nam ni dovoljeno izbrati prekrivala zanj. Moški so tisti, ki sedejo in odločijo o tem, kako nas bodo zakrili.

A tu ne gre za prekrivalo. In telesa naj se sploh ne omenja. Že če bi ga omenila …

Moški namreč ne postanejo grešniki le zato, ker obstaja kak določen del ženskega telesa, ampak tudi zaradi govorjenja o njem. Zaradi poimenovanja.

Zaradi tega o telesu ne smemo govoriti. In ne smemo pisati o njem. Naš vrat, naše prsi, naši boki, naš pas, naše noge itd. so prepovedani.

Bistveno je, da ko se določenih besed ne sme izgovarjati ali zapisovati, ne obstaja več razprava o njih. In ne smemo spreminjati njihovih pomenov. Pomeni, ki so bili sto in stokrat prebrani v ženska ušesa, so zdaj postali navada.

Knjige, filmi, gledališke predstave, članki, predavanja, koncerti, slike, ilustracije in fotografske razstave, vse, kar vsebuje sled ženskega telesa, je cenzurirano in odstranjeno. Iz prikazovanja in govorjenja.

Ker vse ženske vemo, da so naše besede in fraze izbrisane pred vsako objavo ali uprizoritvijo, jih nočemo oblikovati v nove pripovedi.

Žalosten del tega procesa je, da ženske najprej cenzurirajo same sebe. Saj vedo, da bo cenzor te besede, če bodo jih bodo napisale ali jih izgovorile, odstranil.

In ko se besede cenzurira, se odstrani tudi del vznemirjenja, občutja, strasti, čustev, kulture, literature in umetnosti.

Poleg tega, da so ženske zaradi tega ponižne, šibke, izobčene in manjvredne ter jim ni dovoljeno videti velikega dela življenja in človeštva.

In zdaj ne gre drugače, kot da začnemo govoriti in pisati o tem, Da preženemo sramoto in strah.

Moramo govoriti in pisati, da bodo besede tekle kot kapljice vode. Da bodo postale reka. In se bo mlinsko kolo lahko premaknilo. In bo pšenica počasi postala moka. In bomo pekle kruh.

Besede bomo dale ljudem.

  

   

Iz angleščine prevedel Igor Divjak

 

       

  
Sara Afzali – žensko telo  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Sara Afzali je iranska pesnica, novinarka in likovna umetnica, ki živi in ustvarja v Sloveniji.