Sara Afzali – noč Jalda – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Že tisočletja ima predvečer zimskega solsticija, najdaljše in najtemnejše noči v letu, posebno mesto v iranski kulturi kot noč Jalda ali noč Čele in rojstvo sonca. To praznovanje odseva globoko povezavo med prebivalci Parsa in naravnimi ritmi ter predstavlja brezčasno kulturno dediščino.
V starih časih so prebivalci Irana, ki so se ukvarjali predvsem s poljedelstvom in živinorejo, strukturirali svoje življenje glede na spreminjanje letnih časov, dolžine dneva in nebesnih gibanj. Cenjeni so bili svetloba, toplina in daljši dnevi, vendar je začetek zime s svojimi mrzlimi in dolgotrajnimi nočmi predstavljal posebne izzive.
Starodavna arijska plemena so najkrajši dan priznavala kot zadnji dan jeseni, ki označuje najdaljšo noč in začetek zime. Ta trenutek, znan kot rojstvo sonca (Mehr), je pomenil zmagoslavje Ormazda nad silami teme (Ahriman), kar je simboliziralo zmago svetlobe nad temo.
V iranski religiji Mehr ali mitraizmu se zadnja jesenska noč praznuje kot rojstni dan sonca. V tem trenutku se je Mitra (Bog sonca) v temi dolge in mrzle noči pojavil iz jame v gorah Alborz in poskrbel, da je posijalo sonce. Ta noč velja za noč rojstva in vznika sonca v časovnem sistemu starih Irancev. Po spreobrnitvi Irancev v zoroastrizem so običaji Mehra postali del zoroastrizma.
Ta noč se imenuje noč Jalda ali noč Čele.
Jalda, ki se praznuje od sončnega zahoda 21. decembra do sončnega vzhoda 22. decembra, je postala cenjena tradicija.
»Jalda«, sirska beseda, ki pomeni rojstvo, in »Čele«, ki izhaja iz »čel«, kar pomeni štirideset, zajemata praznovanja, ki segajo v prvih štirideset dni zime, znanih kot »velika Čele«, in naslednjih dvajset dni, imenovanih “mala Čele”.
Leta 502 pred našim štetjem, v obdobju Ahemenidov pod Darijem I., je noč Čele vstopila v uradni koledar starih Irancev. Ljudje so se zbrali, da bi počastili Ahura Mazdo in Mehr, delili hrano, pijačo in veselje.
Po širjenju mitraizma v Evropi so prvo zimsko noč praznovali ob rojstvu sonca in svetlobe, tudi po širjenju krščanstva pa so običaji te vere ostali v življenju ljudi in med Rimljani. Lahko rečemo, da so s prihodom krščanstva učinki jaldske noči jasno vidni v božičnih praznovanjih.
Noč Jalda, podobna drugim iranskim festivalom, poudarja pomen družinskega srečanja ob mizi, obogateni s posebnimi jedmi. Pripovedovanje zgodb in recitacija poezije, zlasti iz Šahname in Hafisa, sta sestavni del praznovanja. Orehi in rdeče sadje, kot so granatna jabolka, lubenice in kaki, ki simbolizirajo sonce, polepšajo praznovanje, ki se veselo nadaljuje do zore.
Poleg tega, da je slavno praznovanje, noč Jalda pomeni trajno ljubezen Irancev do narave in povezanost z njo. Rojstvo sonca in spreminjanje letnih časov utelešata vzdržljivost ljudi, ki so se tisočletja pripravljali na svetlejše dni v najtemnejših nočeh, in so nestrpno pričakovali prve sončne žarke in rojstvo svetlobe.
Objavo je podprl Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Preostali prispevki in literatura na portalu
